Jedro

Delavec je upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Ob upoštevanju zakonskega minimuma, po katerih lahko nadurno delo traja največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in 180 ur na leto ter dejstva, da je delavec upravičen do plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, se delavcu ure do zakonskega maksimuma obračunajo z dodatkom za nadurno delo, za dejansko opravljene ure, ki maksimum presegajo, pa pripada delavcu le plačilo po urni postavki za redne ure, torej brez dodatka. Pri tem ni bistveno, ali je delodajalec delavcu nadurno delo odredil pisno ali ne, ampak le, ali je od delavcev zahteval, da delo opravijo in je bilo to delo tudi opravljeno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožeče stranke pa se ugodi v celoti in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki I/1 tako, da se glasi: „I/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati neplačane zneske nadur za obdobje od maja 2001 do avgusta 2003 v skupnem neto znesku 2.563,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov in datumov zapadlosti dalje: 55,82 EUR od 16. 6. 2001 240,91 EUR od 16. 7. 2001 47,54 EUR od 16. 8. 2001 62,67 EUR od 16. 9. 2001 74,90 EUR od 16.10.2001 34,75 EUR od 19.11.2001 90,95 EUR od 19. 1. 2002 108,24 EUR od 19. 2. 2002 100,51 EUR od 19. 3. 2002 128,78 EUR od 19. 4. 2002 207,20 EUR od 19. 5. 2002 141,32 EUR od 19. 6. 2002 103,79 EUR od 19. 7. 2002 89,51 EUR od 19. 9. 2002 86,70 EUR od 19.10.2002 123,41 EUR od 19.11.2002 131,48 EUR od 19.12.2002 89,18 EUR od 19. 1. 2003 132,80 EUR od 19. 2. 2003 178,21 EUR od 19. 3. 2003 49,11 EUR od 19. 4. 2003 105,08 EUR od 19. 5. 2003 86,39 EUR od 19. 6. 2003 56,70 EUR od 19. 7. 2003 36,53 EUR od 19. 8. 2003 in 1,45 EUR od 19. 9. 2003 do plačila .

Višji zahtevek za plačilo zneska 416,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.386,39 EUR v roku 8 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 39,21 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati neizplačane zneske nadur za obdobje od maja 2001 do avgusta 2003 v skupnem znesku 2.980,10 EUR z zakonskimi obrestmi, kot izhajajo iz točke I/1 izreka. Odločilo je, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.882,97 EUR, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka je primarno predlagala izdajo popravnega sklepa, saj je sodišče prve stopnje sicer ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti, vendar je pri plačilu nadur za mesec februar 2002 izpustilo datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti t.j. 19. 3. 2002, kot je zahteval tožnik. Za primer, da sodišče prve stopnje njenemu predlogu ne bo ugodilo, vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve pravdnega postopka in razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. V zvezi s pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, saj so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je pisno odredbo za opravljanje nadurnega dela predstavljal zapisnik sestanka oddelka upravljanja stavb z dne 21. 5. 2002, ob tem pa je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za izplačilo v obdobju pred obstojem zapisnika. Ob tem pa je sodišče še zapisalo, da ZDR/90 ne predstavlja pravne podlage za ustno odrejanje dela preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ni količinsko opredelilo, koliko je bilo domnevno opravljenih nadur in tudi ni izračunalo zneskov, ki jih je tožniku dolžna za te ure tožena stranka izplačati.

V zvezi pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba očita sodišču prve stopnje, da sploh ni raziskalo, ali je tožnik dejansko delal vse nadure, katerih plačilo zahteva. Tožnik se je v tožbi namreč skliceval na svoje evidence in zapiske, medtem ko tožena stranka evidence o delovnem času sploh ni vodila. Sodišče prve stopnje je sodbo napačno gradilo na tezi, da je tožnik opravljal nadurno delo zaradi izjemno povečanega obsega dela, iz izpovedi zaslišanih tožniku nadrejenih prič pa izhaja, da je bil povečan obseg dela le v začetku meseca od 1. do 15 v mesecu, ko se je obračunavalo obratovalne stroške, zato o nepredvidenem delu sploh ne more biti govora. Tožnika nihče ni silil, da dela preko polnega delovnega časa in mu tako delo tudi ni bilo odrejeno na način, predviden v zakonu, kar je na zaslišanju potrdil tudi sam. Da ni šlo za povečan obseg dela, je razvidno iz preglednice v tretji pripravljalni vlogi tožene stranke, iz katere izhaja, da je število komitentov padalo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z zapisnikom sestanka oddelka za upravljanje stavb z dne 21. 5. 2002, saj tega dokumenta ni mogoče tolmačiti kot pisne odredbe za opravljanje nadurnega dela, ker to ni konkretizirano. Tožnik je na zaslišanju zatrjeval, da je nadurno delo zahteval direktor V.B. na dveh sestankih, iz spisa pa je možno ugotoviti, da ta na navedenih sestankih sploh ni bil prisoten. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki so po njenem mnenju odmerjeni previsoko. Sodišče prve stopnje bi jih moralo, glede na to, da je bila zadeva na podlagi sodbe višjega sodišča vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, odmeriti po Zakonu o odvetniški tarifi iz leta 2008 in ne po odvetniški tarifi iz leta 2003. Tako je odmera stroškov nezakonita.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Prav tako tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe, v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo in sprejelo deloma napačno odločitev.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je sodbo opr. št. II Pd 549/2006 z dne 3. 6. 2008 zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur za obdobje od maja 2001 do avgusta 2003 v skupnem znesku 1.218.756,15 SIT in zahtevek za obračun in plačilo neizplačanih bruto plač za obdobje od junija 2003 do aprila 2004 v skupnem znesku 376.009,30 EUR in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 1.754,82 EUR. Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1257/2008 z dne 13. 10. 2009 delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v odločitvi o zahtevku za plačilo nadur in stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, delno pa je spremenilo odločitev o obračunu in izplačilu plač za obdobje od junija 2003 do marca 2004 in zahtevku do višine 1.569,05 EUR ugodilo, v preostalem pa zahtevek zavrnil. Odločilo je tudi, da so pritožbeni stroški tožeče stranke nadaljnji stroški postopka.

V novem sojenju je tako sodišče prve stopnje odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo nadur. Na podlagi izpovedb prič in tožnika je ugotovilo, da je bil tožnikov obseg dela nedvomno povečan in sicer na začetku meseca, ko so prihajali računi za obratovalne stroške in jih je bilo težko do 15. v mesecu urediti v osemurnem delovnem času. Poleg tega je tožena stranka v tem času ves čas pridobivala nove stranke in se je obseg dela ves čas večal. Ugotovilo je tudi, da za ustno odrejeno delo preko polnega delovnega časa ni pravne podlage niti v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90) niti v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Štelo je, da je tožena stranka s tem, ko je pisno zahtevala od delavcev podaljševanje delovnega časa ter delo ob vikendih, dala pisno odredbo za opravljanje nadurnega dela in je zato tožniku dolžna obračunati in plačati vtoževani znesek nadur za obdobje od maja 2001 do avgusta 2001 v skupnem znesku glavnice 2.980,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer napačno zaključilo, da je tožena stranka pisno odobrila delo preko polnega delovnega časa, kar naj bi izhajalo iz zapisnika sestanka oddelka upravljanja stavb z dne 21. 5. 2002 ter da za ustno odrejeno nadurno delo ni pravne podlage niti v ZDR/90 in tudi ne v ZDR. Po uveljavljeni sodni praksi je delavec upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Ob upoštevanju zakonskega minimuma iz 2. odstavka 50. člena ZDR/90 in iz 3. odstavka 143. člena ZDR, po katerih lahko nadurno delo traja največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in 180 ur na leto ter dejstva, da je delavec upravičen do plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, se delavcu ure do zakonskega maksimuma obračunajo z dodatkom za nadurno delo, za dejansko opravljene ure, ki maksimum presegajo, pa pripada delavcu le plačilo po urni postavki za redne ure, torej brez dodatka. Pri tem ni bistveno, ali je delodajalec delavcu nadurno delo odredil pisno ali ne, ampak le, ali je od delavcev zahteval, da delo opravijo in je bilo to delo tudi opravljeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo vsak mesec težko opraviti vso potrebno delo za obračun v okviru rednega delovnega časa do 15. dne v mesecu, da pa je delo moralo biti opravljeno. Pravilno je štelo, da je tožnik opravil iz evidence prisotnosti na delu v prilogi pod A26 razvidno število ur dela preko polnega delovnega časa, saj tožena stranka evidenc ni vodila. Je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za vse ure dosodilo plačilo za nadurno delo in ni upoštevalo zakonsko določenega maksimuma za plačilo za nadurno delo. Iz evidence izhaja, da je tožnik opravil v letu 2001 naslednje število ur in sicer v maju 15,35, v juniju 65,10, v juliju 16,35, v avgustu 20,35, v septembru 17,55, v oktobru 14,05 in v decembru 22,55; v letu 2002 jih je opravil v januarju 30, v februarju 23,55, v marcu 32,53, v aprilu 59,14, v maju 39,25, v juniju 24,32, v avgustu 23,07, v septembru 21,33, v oktobru 35,21, v novembru 38,21 in v decembru 22,27; v letu 2003 pa v januarju 36,37, v februarju 43,02, v marcu 21,12, v aprilu 40,02, v maju 30,56, v juniju 24,18, v juliju 17,29 in v avgustu 0,59. Glede na mesečni dvajseturni maksimum tako tožniku pripada plačilo za dvajset ur po količniku 1,30 redne ure, za večje število ur pa plačilo kot za redne ure dela, pri čemer mesečne urne postavke izhajajo iz plačilnih list v prilogah pod A5 in A6. Tako je tožnik upravičen do naslednjih mesečnih zneskov in sicer za leto 2001 za maj 55,82 EUR, za junij 240,91 EUR, za julij 47,54 EUR, za avgust 62,67 EUR, za september 77,41 EUR, za oktober 34,75 EUR in za december 90,95 EUR in za leto 2002 za januar 108,24 EUR, za februar 104,47 EUR, za marec 128,78 EUR, za maj 141,32 EUR, za junij 109,31 EUR, za avgust 95,09 EUR, za september 93,91 EUR, za oktober 123,41 EUR, za november 131,48 EUR in za december 89,18 EUR ter za leto 2003 za januar 132,80 EUR, za februar 178,21 EUR, za marec 49,11 EUR, za april 105,08 EUR, za maj 86,39 EUR, za junij 56,70 EUR, za julij 36,53 EUR in za avgust 1,45 EUR. Ker pa je za mesec september 2001 vtoževal znesek 74,90 EUR, za mesec februar 2002 znesek 100,51 EUR, za junij istega leta znesek 103,79 EUR, za avgust 2002 znesek 89,51 EUR in za september 2002 86,70 EUR, mu pripada za te mesece le vtoževani znesek, saj skladno s 1. odstavkom 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, tako da je skupni znesek, do katerega je upravičen tožnik, 2.563,93 EUR. Tožnik pa je upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo za zneske v obdobju od maja 2001 do vključno septembra 2001 od 16. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, v preostalem obdobju pa od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca. Tako je v celoti utemeljena pritožba tožeče stranke, da tožniku od zneska za mesec februar 2002 začnejo teči zakonske zamudne obresti od 19. 3. 2002 do plačila. Pritožba tožene stranke pa je utemeljena le v toliko, da tožniku ne pripada plačilo po nadurni postavki za vse opravljene ure, ampak le za ure do zakonskega maksimuma, za ostale pa plačilo kot za redno delo, kot je že bilo obrazloženo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka, za kar je imelo podlago v 1. odstavku 351 člena ter 5. alinei 358. člena ZPP, v preostalem (do zneska 2.563,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi tega se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, neutemeljena. Po 41. členu Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009), se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni odvetniški tarifi, tako da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno pravno podlago, ko je stroške odmerilo po Odvetniški tarifi (OT) objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije št. 67/2003 in Zakonu o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 20/2004 – UPB1). Tožnik je v pravdi uspel s 86,04 %, saj je vtoževal znesek 2.980,10 EUR, prisojen pa mu je znesek 2.563,93 EUR. Tako mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške v tem odstotku, kar znese 2.480,51 EUR. Tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti 13,96 % njenih potrebnih pravdnih stroškov. Toženi stranki je sodišče potrebne stroške odmerilo skladno s 155. členom ZPP in OT in sicer so njeni potrebni stroški stroški za zastopanje na naroku dne 21.1. 2010 v višini 400 točk po OT, za narok 30. 3. 2010 300 točk po OT, za narok 8. 6. 2010 350 točk po OT in za narok dne 21. 9. 2010 150 točk po OT, 2 % za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 674,18 EUR. Glede na navedeno, je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 2.386,39 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela 13,96 %. Tako ji je tožeča stranka skladno z veljavno odvetniško tarifo, 155. členom ZPP in 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti za 39,21 EUR pritožbenih stroškov.