Jedro

Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno sicer razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti, ne glede na to, da je ta dolžnost sicer formalno že zasedena. Tožnik je določeno obdobje, kljub formalni razporeditvi na formacijsko dolžnost “nižji vojaški uslužbenec - skrbnik strelišča, vadbišča in športnih objektov” in kasneje na formacijsko dolžnost “nižji javni uslužbenec - administrator”, opravljal dela, ki sodijo v delokrog podčastniške dolžnosti “podčastnik za šport - vodja skupine”, na katero je bil kasneje formalno razporejen njegov nadrejeni. Zato je tožnik upravičen do razlike v plači med plačo, za zahtevnejše delo, ki ga je dejansko opravljal in plačo, ki jo je v spornem obdobju prejel za delovno mesto, na katerega je bil formalno razporejen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 10. 4. 2009 do 6. 6. 2013 obračunati razliko med plačo, ki jo je tožnik prejemal in med plačo, ki bi jo prejemal za 25. plačni razred, od tako obračunane razlike odvesti prispevke in davke, neto razliko pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega neto zneska razlike v plači od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka dolžna za čas od oprave prevedbe oziroma od 10. 4. 2009 naprej plačati razliko med plačo, ki jo je tožnik prejemal na podlagi nepravilne razporeditve v plačni razred na podlagi odpravljene odločbe in med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi bil pravilno razporejen v 39. plačni razred glede na formacijsko dolžnost Načelnik za obveščevalno varnostne zadeve, vodja v poveljstvu ... brigade, ki jo je tožnik opravljal v nazivu Major, z upoštevanjem vseh napredovanj tožnika v obdobju od 10. 4. 2009 do izdaje sodne odločbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska plače, ki zapade v plačilo vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter na neto zneske plače obračunati pripadajoče davke in prispevke ter jih tudi plačati, vse v roku 8 dni (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (I. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da za utemeljenost zahtevka iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo ne zadošča le ugotovitev, da je tožnik opravljal delo druge formacijske dolžnosti, saj je tožnik do izplačila celotne razlike v plači po dejansko opravljenem delu lahko upravičen le v primeru, če je opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le del nalog, ki so podobne oziroma spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta. Navaja, da iz dokaznega postopka, predvsem zaslišanja A.A. in B.B. izhaja, da sta si tožnik in njegov nadrejeni A.A. dela in naloge na formacijski dolžnosti poveljnika Oddelka za upravljanje športne dvorane v C. delila, kar pa posledično pomeni, da tožnik ni upravičen do izplačila polne razlike v plači, saj ni opravljal izključno vseh nalog zahtevnejše dolžnosti. Sklicuje se na sodbo VDSS, opr. št. Pdp 318/2011 z dne 26. 10. 2011. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj.: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti tožnikove razporeditve na formacijsko dolžnost “nižji vojaški uslužbenec - skrbnik strelišča, vadbišča in športnih objektov” z ukazom z dne 3. 4. 2009 in na tej podlagi izdanih odločb o razporeditvi v plačni razred z dne 21. 4. 2009 in z dne 29. 10. 2009 ter presoja zakonitosti tožnikove razporeditve na formacijsko dolžnost “nižji vojaški uslužbenec - administrator” z ukazom z dne 1. 12. 2009 in na tej podlagi izdanih odločb o razporeditvi v plačni razred z dne 14. 12. 2009 in z dne 6. 9. 2011. Uveljavlja tudi izplačilo razlike v plači med plačo, ki jo je prejemal glede na formacijsko dolžnost, na katero je bil formalno razporejen in plačo, ki bi jo moral prejemati, če bi bil pravilno razporejen.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sodbo in sklepom opr. št. I Pd 1977/2009 z dne 29. 5. 2012 je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašala na izpodbijanje ukazov z dne 3. 4. 2009 in z dne 1. 12. 2009 in zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik zahteval odpravo odločb o razporeditvi v plačni razred in plačilo razlik v plači, ki jo je tožnik prejemal na podlagi nepravilne razporeditve v plačni razred in plačo, ki bi jo prejemal, če bi bil pravilno razporejen. Po tožnikovi pritožbi, je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 813/2012 z dne 3. 1. 2013 njegovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v točki II/1 izreka ter odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 10. 2009 razveljavilo v delu, v katerem je odločeno, da se zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja zaradi ugotavljanja kompetenc kot neutemeljena zavrne, v II/2 točki izreka (zahtevek na izplačilo razlik v plači) in v stroškovni odločitvi pa je sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje in je odločitev v tem delu postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo meritorno s sedaj izpodbijano sodbo.

Sporno v tem sporu je še, ali je tožnik upravičen do razlike v plači za obdobje od 10. 4. 2009 dalje, in sicer med plačo, ki jo je prejemal glede na formacijsko dolžnost, na katero je bil v spornem obdobju formalno razporejen in plačo, bi jo prejemal, če bi bil pravilno razporejen oziroma plačo, ki bi jo moral prejemati za delo na formacijski dolžnosti, kjer je delo dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnikov zahtevek na izplačilo razlik v plači delno utemeljen. Ugotovilo je, da je tožnik ves čas, kljub formalni razporeditvi na formacijsko dolžnost “nižji vojaški uslužbenec - skrbnik strelišča, vadbišča in športnih objektov” in kasneje na formacijsko dolžnost “nižji javni uslužbenec - administrator”, dejansko opravljal drugo delo, to je dela, ki sodijo v delokrog podčastniške dolžnosti, in sicer “podčastnik za šport - vodja skupine”, za katero je določen osnovni 25. plačni razred ter je tako upravičen do razlike v plači, ki bi jo prejel za 25. plačni razred. V preostalem je tožnikov zahtevek na plačilo razlike v plači (do 39. plačnega razreda) zavrnilo kot neutemeljenega. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa dodaja: V zvezi z zahtevkom na izplačilo razlik v plači glede na dejansko delo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je delavec upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno sicer razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti, ne glede na to, da je ta dolžnost sicer formalno že zasedena. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka plačila po dejanskem delu na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in sprejelo pravilen zaključek, da je tožnik od 10. 4. 2009 dalje, kljub formalni razporeditvi na formacijsko dolžnost “nižji vojaški uslužbenec - skrbnik strelišča, vadbišča in športnih objektov” in kasneje na formacijsko dolžnost “nižji javni uslužbenec - administrator”, opravljal dela, ki sodijo v delokrog podčastniške dolžnosti “podčastnik za šport - vodja skupine”, na katero je bil sicer od leta 2011 formalno razporejen njegov nadrejeni A.A.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je neutemeljen.

Tožnik je na zaslišanju izpovedoval, da je kljub formalni razporeditvi na formacijsko dolžnost “nižji vojaški uslužbenec - skrbnik strelišča, vadbišča in športnih objektov” in kasneje na formacijsko dolžnost “nižji javni uslužbenec - administrator” dejansko opravljal dela v zvezi z uporabo in vzdrževanjem športne dvorane C.. Da so tožnika dejansko šteli kot neformalnega vodjo športne dvorane so potrdile tudi zaslišane priče D.D., B.B. in E.E.. Na podlagi njihovih zaslišanj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v letu 2009 opravljal dela in naloge v zvezi z uporabo in vzdrževanjem športne opreme, kar zajema organiziranje in sodelovanje pri pripravi in organizaciji prireditev, tekmovanj, družinskih dnevov, raznih seminarjev. Zaslišana E.E. je tudi pojasnila, da tožnikove delovne obveznosti spadajo v okvir dolžnosti “podčasnika za šport - vodja skupine”, na katero je bil sicer formalno razporejen tožniku nadrejeni A.A.. Priča E.E. je še izpovedala, da tudi, ko je bil tožnik v nadaljevanju formalno razporejen na dolžnost “nižjega vojaškega uslužbenca za šport - receptor” te dolžnosti ni opravljal, temveč še vedno opravlja delo, ki spada v delokrog dolžnosti, na kateri je formalno razporejen A.A.. Nenazadnje je celo A.A., ki formalno zaseda formacijsko dolžnost “podčasnik za šport - vodja skupine”, na zaslišanju izrecno pojasnil, da se sam ukvarja predvsem z vojaškimi dolžnostmi, vse ostalo pa pravzaprav dela tožnik in da sta oba s svojim delom zaposlena poln delovni čas. V zvezi s tožnikovim delom je še povedal, da je tožnik zadolžen za trženje telovadnice, kar pomeni, da skrbi za oddajanje telovadnice zunanjim uporabnikom, sklepa oziroma predlaga najemne pogodbe, skrbi za vzdrževanje športne dvorane in je skrbnik konta. Tudi A.A. je potrdil, da je neuradni vodja športne dvorane tožnik in se tudi ostali nanj obračajo kot na vodjo. Dejstvo, da je A.A. med drugim izpovedal, da se sam ukvarja predvsem z vojaškimi dolžnostmi, tožnik pa opravlja vse drugo, zaključka sodišča prve stopnje o delu, ki ga je tožnik dejansko opravljal, ne uspe izpodbiti in so pritožbene navedbe, ki takšen zaključek izpodbijajo, neutemeljene. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev VDSS, opr. št. Pdp 318/2011 z dne 26. 10. 2011. V navedeni zadevi je sodišče ugotovilo, da je tožnik drugo delo opravljal v obsegu 80 %, zato je upravičen le do 80 % razlike v plači. V konkretnem primeru pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik drugo delo opravljal le v določenem obsegu, v preostalem pa bi opravljal delo, na katerega je bil formalno razporejen.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači med plačo, po dejanskem delu in plačo, ki jo je v spornem obdobju dobil izplačano za delovno mesto, na katerega je bil formalno razporejen, to je do razlike v plači do višine, ki bi jo prejel za 25. plačni razred, kot je bil za dolžnost “podčastnik za šport - vodja skupine” določen osnovni plačni razred.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).