Up-42/98

13.5.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe L. V. in N. V., obeh iz L., ki ju zastopata T. M. in I. M., odvetnika v L. na seji senata dne 13. maja 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba L. V. in N. V. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 301/96 z dne 12.11.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 398/95 z dne 3.10.1995 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, št. V P 758/93 z dne 12.12.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Prvostopno sodišče je z izpodbijano odločitvijo ugodilo tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja in zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek pritožnic na sklenitev najemne pogodbe.

2.Drugostopno sodišče je tako odločitev potrdilo; Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo. Po mnenju pritožnic je sporno stališče sodišč, da je lastnik po 56. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 13/93, 9/94 - odl. US, 21/94, 29/95, 23/96, 24/96 - odl. US in 44/96 - odl. US - v nadaljevanju: SZ) dolžan skleniti najemno pogodbo z bližnjimi sorodniki najemnika le, če so ti pred smrtjo najemnika stanovanje uporabljali. Pri razlagi 56. člena so se sodišča sklicevala na določbo 41. člena SZ, ki med obveznimi sestavinami najemne pogodbe našteva "imena in priimke oseb, ki bodo skupaj z najemnikom uporabljale stanovanje". Zaradi napačne pravne podlage v izpodbijanih sodbah naj bi bili pritožnicama kršeni pravici iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Lastniku stanovanja naj bi sporno pravno stališče dalo privilegiran položaj močnejšega. Ker nima pravice skleniti najemne pogodbe, naj bi bila prva pritožnica resno socialno ogrožena (50. člen Ustave), ker naj bi glede na svojo starost, invalidnost in siceršnje finančno stanje pred upokojitvijo ne imela nobenih možnosti, da si na drug način uredi svoje stanovanjske razmere. Pritožnici predlagata odločitev o ustavni pritožbi po vsebini, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Predlagata tudi, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih odločb. Z izgubo stanovanja naj bi ostali na cesti brez vsakih realnih možnosti za pridobitev drugega stanovanja.

B.

3.Pritožnici izpodbijata stališče sodišč o tem, kateri so ožji družinski člani, s katerimi je lastnik stanovanja po smrti najemnika dolžan skleniti najemno pogodbo. Sodišča so v izpodbijanih odločbah zavzela stališče, da je lastnik dolžan nadaljevati najemno razmerje le z osebami, ki so ob najemnikovi smrti dejansko uporabljale stanovanje. Pritožnici zagovarjata nasprotno stališče: bistveno je le, kdo je naveden v najemni pogodbi, ne pa tudi, ali uporablja stanovanje skupaj z najemnikom ali ne. Zaradi napačne razlage materialnega prava naj jima ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo njunih pravic (22. člen Ustave). Ker naj bi bil s sporno razlago SZ privilegiran lastnik, pa naj bi bilo kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Ker naj bi ne imela možnosti, da si stanovanjske razmere uredi na drug način, naj bi bila ena izmed pritožnic zaradi tega tudi socialno ogrožena. Pri tem se sklicuje na 50. člen Ustave, ki ureja pravico do socialne varnosti.

4.Na podlagi ustavne pritožbe lahko Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS št. 15/94). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru pravdnega postopka, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26.2.1998).

5.Z Ustavo ni določena vsebina pravice do socialne varnosti. Iz ustavne določbe izhaja le obveznost države, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti. Kakšne ukrepe bo država za to izbrala, Ustava ne določa. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti (socialne pravice) se uresničujejo "pod pogoji, določenimi z zakonom" - torej na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Ustava zakonodajalca ne zavezuje, da sprejme določene ukrepe, ampak mu daje možnost izbire (prim. sklep št. U-I-282/94 z dne z dne 18.10.1995 - OdlUS IV, 108).

6.Podaljšanje najemnega razmerja oziroma njegovo prehajanje na drugega člana družine ob smrti najemnika je ukrep zagotavljanja socialne funkcije stanovanja in s tem socialne varnosti najemnika in njegove družine. Z določbo 56. člena SZ je zakonodajalec upošteval, da je stanovanje sestavina osebnega in družinskega socialnega položaja. Ker pa ta določba na drugi strani omejuje lastnika v njegovem uživanju stanovanja kot predmeta lastnine (prim. odločbo št. U-I-119/94 z dne 21.3.1996 - OdlUS V, 32), jo je treba razlagati restriktivno. Tovrstne omejitve uživanja lastnine so po Ustavi vezane na zakon (67. člen).

7.Razlaga sodišč v izpodbijanih odločbah te ustavnopravno relevantne preudarke upošteva. Že gramatikalna in sistematična razlaga, ki sta ju uporabili sodišči, govorita proti stališču pritožnic, da določbi 56. in 41. člena SZ nista povezani. Določba 56. člena govori o ožjih družinskih članih, ki so navedeni v najemni pogodbi, določba 41. člena SZ pa med sestavinami najemne pogodbe določa imena oseb, ki bodo skupaj z najemnikom uporabljale stanovanje. Lastnik je torej po smrti najemnika dolžan nadaljevati najemno razmerje le, če sta izpolnjena dva pogoja: prvič, da je oseba, ki to zahteva, ožji družinski član, in drugič, da je ob smrti najemnika stanovanje dejansko uporabljala. Kdo je po 6. členu SZ zajet v definiciji ožjega družinskega člana, pri tem ni bistveno.

8.Taka razlaga je skladna tudi z zakonodajalčevim namenom, kot izhaja iz pripravljalnih gradiv. Po Predlogu za izdajo zakona so bile že v opredelitvi ožjih družinskih članov zajete le osebe, ki živijo z najemnikom v skupnem gospodinjstvu (6. člen, Poročevalec, št. 5/91). Ker te omejitve v osnutku in predlogu ni bilo več (Poročevalec, št. 16/91 in št. 22/91), so bili vloženi amandmaji, ki so predlagali njeno ponovno vključitev. Zavrnjeni so bili prav z utemeljitvijo, da je predlagana omejitev določena že s sklicevanjem na osebe, navedene v najemni pogodbi (stališče Izvršnega sveta o amandmajih k SZ z dne 9.9.1991). Zakonodajalec torej ni predvidel dedovanja najemne pravice, ampak je odločitev o tem, kdo bo po smrti najemnika nadaljeval najemno razmerje, omejil na tiste ožje družinske člane, ki stanovanje dejansko uporabljajo.

9.Ker sklepanju sodišč o pomenu 56. člena SZ ni mogoče odreči razumne presoje, z izpodbijanimi odločbami ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v povezavi s pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter sodnica in sodnik dr. Tone Jerovšek in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude