Jedro

Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo sedem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka (pravilno le zoper odločitev, ki se nanaša na toženko) se pritožuje toženka iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP (zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni in tožniku naloži plačilo stroškov, nastalih toženki, vključno s pritožbenimi stroški. Navaja, da je tožnik v sporu zahteval obračun in plačilo iz naslova dodatka za nadurno delo v višini 587,54 EUR bruto. Toženka je 5. 12. 2017 tožniku obračunala 277,29 EUR, izplačala ustrezen neto znesek ter zamudne obresti. Tožnik je 3. 7. 2018 tožbo v celoti umaknil. Do umika je torej prišlo 7 mesecev po delni izpolnitvi zahtevka, ne pa v roku 8 oziroma 15 dni, kolikor znaša pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj). ZPP ne daje podlage, da bi se v primeru umika, ki ni vložen takoj po izpolnitvi, o povrnitvi stroškov postopka odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Umik tožbe ne pomeni, da je tožnik s tožbo kakorkoli uspel. Glede na dikcijo prvega odstavka 158. člena ZPP o uspehu v pravdi ni mogoče govoriti, še zlasti, ker je do umika prišlo 7 mesecev po delni izpolnitvi. Ker je sodišče za odločitev o stroških postopka vzelo za podlago uspeh v pravdi, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP. Navedeni določbi se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta, kar pomeni, da ni nepomembno dejstvo, da je tožnik v pravdi deloma uspel. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka del vtoževane terjatve tožniku plačala decembra 2017, torej po odgovoru na tožbo, v katerem je tožbeni zahtevek prerekala po temelju in po višini. Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo sedem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost (tako tudi sklep VSL, opr. št. II Cpg 1320/2016). Zato je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka materialnopravno pravilno oprlo na pravilo uspeha v pravdi.

6. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na odstop od temeljnega pravila, da se stroški krijejo glede na uspeh v pravdi, le izjemoma pa, da vsaka stranka krije svoje stroške. ZPP v drugem odstavku 154. člena dopušča, da sodišče glede na določen različen uspeh v pravdi odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške. V obravnavani zadevi toženka tudi v pritožbi navaja, da je tožniku decembra 2017 od skupaj vtoževanega zneska 587,54 EUR obračunala 277,29 EUR (sodišče prve stopnje je pri navedbi zneska 227,29 EUR storilo očitno pisno napako), kar predstavlja 47,19 % uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da navedeni uspeh pomeni, da je tožnik v sporu uspel praktično s polovico zahtevka, zaradi česar je pravilna tudi odločitev, ki temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

7. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).