Jedro

Nesporno je, da je bila med strankama izvensodna poravnava sklenjena v zvezi z obveznostjo tožeče stranke do upnika BBB d.d., nastalo v letu 1992, katere plačilo je BBB d.d. v stečaju zoper tožečo stranko uveljavljal po sodni poti. To pa je tudi po presoji sodišča zadostna dejanska podlaga za ugotovitev, da je tožeča stranka v letu 1999, na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, plačala svojo obveznost, nastalo v letu 1992.

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. ... z dne 30. 4. 2002 se v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, odpravi. Odločba Davčnega urada A št. ... z dne 4. 4. 2001 se v izreku pod točko I/2 odpravi, pod točko I/1 pa glede obračuna v plačilo naloženih zamudnih obresti odpravi in v tem delu odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila. V ostalem se tožba zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št. ... z dne 4. 4. 2001, s katero je po opravljenem postopku inšpiciranja pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 1999 tožeči stranki naloženo plačilo davka od dobička za leto 1999 v znesku 1.493.198,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2000 do plačila (izrek pod točko I/1) ter plačilo zamudnih obresti za premalo vplačane akontacije davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 v skupni višini 216.196,00 SIT, obračunanih za čas od prvega dne zamude do 21. 3. 2001. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev prvostopnega organa potrjuje v celoti in zavrača pritožbene ugovore. Odločitev o pritožbi v delu, ki se nanaša na knjiženje odhodkov iz prejšnjih obdobij iz naslova plačila po sklenjeni izvensodni poravnavi, ki je sporna v tem upravnem sporu, utemeljuje z načelom strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka, določenim v Uvodu v Slovenske računovodske standarde (SRS), ki je njihov sestavni in zavezujoči del, po katerem upoštevamo stroške in prihodke ob njihovem nastanku (in ne takrat kot prejmemo ali plačamo denar) ter jih evidentiramo v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo in s SRS 21.1. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu ugotavlja, da je tožnik med odhodke leta 1999 knjižil plačilo zneska 5.000.000,00 SIT na podlagi izvensodne poravnave, sklenjene 8. 3. 1999 z upnikom BBB d.d. v stečaju, čeprav gre za dolg, ki je nastal že v letu 1992, kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v C, št. Pg ... z dne 6. 3. 1998. Izločitev odhodkov je po presoji tožene stranke utemeljena, ker tožnik ob njihovem evidentiranju temeljne računovodske predpostavke strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka ni upošteval. Tožnik odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Prepričan je, da sta tako prvostopni organ kot tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje ter v posledici tudi napačno uporabila materialno pravo. Tožba se nanaša le na zavrnitev davčno priznanih stroškov, nastalih s poravnavo, sklenjeno dne 8. 3. 1999 z upnikom BBB d.d. v stečaju. Prepričan je, da je poslovni dogodek nastal v letu 1999, ko je bila sklenjena izvensodna poravnava in ga je zato utemeljeno upošteval kot odhodek tega leta. Spor med tožnikom in družbo BBB je sicer res nastal že v letu 1992, ker je tožnik kot izvajalec BBB kot svojemu podizvajalcu na zahtevo investitorja reklamiral nekvalitetno izvedena dela. Tedaj je bil, glede na nastalo situacijo, prepričan, da družbi BBB ne dolguje ničesar. Zaradi nekvalitetno izvedenih del namreč tožnik od investitorja ni dobil plačila v enaki višini, kot je zavrnil svoje nadaljnje plačilo družbi BBB. S tem v zvezi torej takrat v letu 1992 tožniku niso nastali nobeni prihodki niti odhodki. Neplačilo zaradi slabo izvedenih del pa je bilo za tožnika kot davčnega zavezanca tedaj davčno nevtralno, vsaj s stališča Zakona o davku iz dobička pravnih oseb. Kasneje je BBB zašel v stečaj. Stečajni upravitelj je vložil tožbo na plačilo 20.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker uspeh v pravdi ni bil zanesljiv, se je tožnik kot dober gospodar z upnikom dogovoril, da mu v poravnavo celotne, sicer sporne obveznosti, plača 5.000.000,00 SIT v več zaporednih obrokih. Očitno je, da je poslovni dogodek, ki je tudi davčno pravno relevanten, nastal prav s to tožnikovo poslovno odločitvijo. Poslovni dogodek je nastal v poslovnem letu 1999, ko je bila poravnava sklenjena. Glede na davčno nevtralnost zavrnitve plačila v letu 1992 (ker tožnik tudi sam ni prejel plačila v enaki višini), je primerno, da celotna višina poravnave iz leta 1999 predstavlja samostojni poslovni dogodek, ki se v celotni višini upošteva v letu, v katerem je nastal. Predlaga, da sodišče po izvedbi dokazov z vpogledom v upravne spise, odločbo prve in druge stopnje ter zaslišanjem tožnika, izpodbijano odločbo in odločbo prve stopnje odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije svoje udeležbe v postopku kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo.

Tožba je delno utemeljena.

V delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo ter odločbo prve stopnje glede odločitve o obrestih odpravilo in odločilo skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, po kateri zamudne obresti od davčnih obveznosti, ki so stranki naložene z odločbo davčnega organa, v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04), torej tudi v obravnavani zadevi, tečejo šele od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. Odločitev v tem delu temelji na 1. odstavku 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

V ostalem pa je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata prvostopni organ in tožena stranka ter se nanje v izogib ponavljanju le sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče ugotavlja, da tožbene navedbe potrjujejo dejanske ugotovitve tožene stranke. Tako je med strankama nesporno, da je tožeča stranka kot dolžnica s svojim poslovnim partnerjem BBB d.d. v stečaju v letu 1999 sklenila poravnavo in plačilo na njeni podlagi knjižila med odhodke iz preteklih obdobij. Nesporno je tudi, da je bila med strankama izvensodna poravnava sklenjena v zvezi z obveznostjo tožeče stranke do upnika BBB d.d., nastalo v letu 1992, katere plačilo je BBB d.d. v stečaju zoper tožečo stranko uveljavljal po sodni poti. To pa je tudi po presoji sodišča zadostna dejanska podlaga za ugotovitev, da je tožeča stranka v letu 1999, na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, plačala svojo obveznost, nastalo v letu 1992. Stališče tožeče stranke, da drugačno odločitev narekuje davčna nevtralnost zavrnitve plačila v letu 1992, ker tudi sama ni prejela plačila v enaki višini, je zmotno. Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 48/90, 32/91), ki je veljal v letu 1992 je glede ugotavljanja prihodkov in odhodkov napotoval na uporabo določb Zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, 35/89, 3/90, 42/90, 61/91 in Uradni list RS, št. 42/90), ki je način ugotavljanja prihodkov določal v 70. členu, odhodkov pa v členu 72. Za ugotavljanje prihodkov je zakon določal sistem fakturirane realizacije, za stroške pa, da se ti v račun odhodkov vključujejo v obdobju, v katerem so nastali. Vprašanje, ali je tožeča stranka prihodke in odhodke v tem letu 1992 ugotavljala skladno z navedenimi določbami zakona ali ne, pa za odločitev v postopku, ki se nanaša na poslovno leto 1999, ni relevantno. Iz tega razloga je sodišče o zadevi odločilo na nejavni seji in predlogu tožeče stranke, da izvede dokaz z zaslišanjem tožeče stranke ni sledilo. V tem delu je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Odločitev o stroških temelji na 23. členu ZUS v zvezi z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04).