Jedro

A.A. je imel državljanstvo LRS in jugoslovansko državljanstvo od 28. 8. 1945 do svoje smrti leta 1987, na dan 1. 1. 1960 pa je imel stalno prebivališče v C., Avstrija, kjer je tudi umrl, ni pa jasno, ali je imel (tudi) avstrijsko državljanstvo. Glede na določbe FIP in dejanske okoliščine zadeve, ki izhajajo iz upravnega spisa, je zaključek drugostopenjskega organa o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za bivšega lastnika podržavljenega premoženja pok. A.A. napačen oziroma vsaj preuranjen, zlasti ob upoštevanju, ker je drugostopenjski organ svoj zaključek utemeljil (predvsem) na podlagi nemožnosti pridobitve podatka od pristojnih organov v zvezi z avstrijskim državljanstvom upravičenca.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-36/2013/21 z dne 21. 1. 2015, se v 1. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom dr. B.B. se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano 1. točko drugostopne odločbe je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopni organ) pritožbi tožnika delno ugodil, odpravil 1. in 2. točko izreka delne odločbe Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 28. 2. 2013, ki ju je nadomestil s 1. in 2. točko izreka: ''1. A.A., s tam navedenimi podatki, je upravičenec do denacionalizacije nepremičnin v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. 2. Slovenski državni holding d.d. je dolžan v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe v korist upravičencu skrbniku za posebne primere izročiti obveznice Slovenskega državnega holdinga d.d. v skupni višini 14.404,07 DEM za kmetijska zemljišča, izplačljive v evrski protivrednosti po fiksnem menjalnem tečaju med DEM in EUR, kot odškodnino za navedene podržavljene nepremičnine.'' V zvezi z odločitvijo v tej točki je drugostopni organ navedel, da se ne strinja s tožnikom glede morebitnega obstoja pravic po FIP za upravičenca. Obravnavane nepremičnine so bile upravičencu podržavljene na podlagi odločbe okrajne zaplembene komisije na Ptuju, št. 813/45 z dne 27. 8. 1945, izdane na podlagi Odloka Avnoj-a. Upravičenec se je štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 do ... 1987, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Že prvostopni organ je ugotovil, da upravičenec ni izpolnjeval pogojev za pridobitev odškodnine po ADP, drugostopni organ pa je še v zvezi s presojo izpolnjevanjem pogojev po FIP dodal, da je pridobil še potrdilo o prijavi stalnega prebivališča v lokalnem registru prijav, iz katerega izhaja, da je imel upravičenec na dan 1. 1. 1960 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., pooblaščenec pravnih naslednikov pa je organu še sporočil, da po njegovem vedenju upravičenec ni imel dvojnega državljanstva. Drugostopni organ je tako zaključil, da ne more z gotovostjo ugotoviti oziroma dokazati, da je upravičenec imel avstrijski državljanstvo oziroma da ga ni imel, da sam podatek o stalnem prebivališču na presečni datum 1. 1. 1960 še ne pomeni, da je imel na ta datum avstrijsko državljanstvo, zato okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen niso podane. V zvezi z višino odškodnine pa je sledil pritožbenim navedbam tožnika in znižal višino odškodnine. S 3. in 4. točko prvostopne delne odločbe pa je prvostopni organ določil skrbnika za posebni primer in še odločil, da stroškov postopka ni bilo.

Tožnik je v tožbi navedel, da se ne strinja z odločitvijo, da upravičenec ni imel pravice do odškodnine do tuje države. Izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen je podan ne glede na to, ali je upravičenec posedoval avstrijsko državljanstvo ali ne, glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil imenovani nemške narodnosti. Ta ugotovitev pa povsem zadostuje za zaključek, da so mu šle pravice po FIP (Priloga 1 k FIP). Bil je tudi pregnanec in je utrpel pregnansko škodo. Upravičenec A.A. je torej izpolnjeval vse pogoje po FIP. Sicer pa toženka ni ravnala pravilno, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno. Toženki namreč ni uspelo pridobiti potrdila o avstrijskem državljanstvu za upravičenca, kar priznava tudi sama toženka. Ugotovitveni postopek torej ni bil do konca izpeljan in bi morala toženka pozvati stranko, da sama pridobi listino o državljanstvu od pristojnih tujih organov, pa tega ni storila, pač pa je dokazni postopek končala, upoštevaje izjavo pooblaščenca, da ''kolikor je njemu znano, upravičenec ni imel dvojnega državljanstva.''. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi tako, da zahtevo za denacionalizacijo zavrne, podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je podatek o narodnosti upravičenca zapisan zgolj na odločbi Okrajne zaplembene komisije z dne 27. 8. 1945, s katero je bilo upravičencu podržavljeno celotno premoženje. Tudi ne drži, da bi bilo za upravičenca nerazjasnjeno državljanstvo, saj je nedvomno, da je imel jugoslovansko državljanstvo na datum 1. 1. 1960. Toženka pa je podatke pridobivala tudi od strank, ne samo od institucij oziroma drugih organov.

Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo navedel, da je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da je bil upravičenec državljan LRS in jugoslovanski državljan do svoje smrti leta 1987. Izkazano je tudi, da upravičenec ni imel pravice dobiti odškodnine po ADP. Tožnik nima prav, da državljanstvo upravičenca ni pomembno za presojo upravičenosti do denacionalizacije. Sicer pa je tožnik pri opredelitvi dejanskega in pravnega stanja prekludiran, saj je bilo v tem postopku sestavljeno poročilo po 65. členu ZDen, tožnik pa na poročilo (v katerem je bilo zapisana tudi ugotovitev o državljanstvu upravičenca) ni imel pripomb. Tožnik je zato prekludiran za podajanje tovrstnih pripomb v nadaljevanju postopka. Stranka z interesom je zato predlagal zavrnitev tožbe s stroškovnimi posledicami.

Tožnik je v dodatnem odgovoru še navedel, da ne gre za vprašanje obstoja pogojev po ADP, ampak po FIP. Že v odgovoru na poročilo po 65. členu ZDen pa se je tožnik skliceval na določbe FIP in UVEG. Prerekal je tudi navedbe toženke in vztrajal pri svojem predlogu.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično (morebitne) napačne uporabe materialnega prava. Tožnik zatrjuje, da bi lahko pok. A.A. (rojen 1901, umrl 1987) za svoje podržavljeno premoženje zahteval odškodnino od Republike Avstrije, meni pa tudi, da je drugostopni organ napačno oziroma preuranjeno zaključil, da pok. upravičenec ni imel avstrijskega državljanstva v upoštevnem obdobju.

Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

V zvezi s tem vprašanjem se je že večkrat izrekla upravnosodna praksa, med drugim nazadnje Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen navedeni mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) navedeni generično in zgolj primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bilateralne pogodbe (npr: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (točka 18., 19. obrazložitve), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve).

V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v nadpisnem prvem odstavku predpisane predpostavke (drugi odstavek). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa-Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode pa spadajo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bilo pok. A.A. premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije na Ptuju, št. 813/45 z dne 27. 8. 1945 kot osebi nemške narodnosti in neznanega bivališča, izdani na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, da je imel državljanstvo LRS in jugoslovansko državljanstvo od 28. 8. 1945 do svoje smrti leta 1987, kakor tudi, da je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v C., Avstrija, kjer je tudi umrl, ni pa jasno, ali je imel (tudi) avstrijsko državljanstvo.

Glede na citirane določbe FIP in povzete dejanske okoliščine, ki izhajajo iz spisa, je torej zaključek drugostopnega organa o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za bivšega lastnika podržavljenega premoženja pok. A.A. napačen oziroma vsaj preuranjen, zlasti ob upoštevanju, ker je drugostopni organ svoj zaključek utemeljil (predvsem) na podlagi nemožnosti pridobitve podatka od pristojnih organov v zvezi z avstrijskim državljanstvom upravičenca ter izjavo pooblaščenca stranke z interesom, da ''mu ni znano, da bi imel upravičenec dvojno državljanstvo''.

V ponovnem postopku reševanja pritožbe tožnika bo tako moral drugostopni organ ponovno presoditi zadevo v tem delu, upoštevati stališča sodišča v tej sodbi in upravnosodno prakso ter pozvati stranko z interesom, da predloži potrdilo, izdano s strani pristojnih organov o (med strankama spornem) vprašanju avstrijskega državljanstva za upravičenca.

Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zvezi z vprašanjem upravičenosti do denacionalizacije za pok. A.A. nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje in morebiti posledično napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je tožbi tožnika ugodilo, drugostopno odločbo v izpodbijani 1. točki izreka odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo v tem obsegu vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek.

Sodišče še pripominja, da je glede na vsebino tožbenih navedb (kot je razvidno zgoraj) štelo, da tožnik izpodbija le 1. točko drugostopne odločbe in v tem smislu tožbi tudi ugodilo, z njeno odpravo pa bo moral drugostopni organ ponovno odločiti o pritožbi tožnika, s katero je tožnik izpodbijal prvostopno odločbo v celoti.

Sodišče je stroškovni zahtevek stranke z interesom zavrnilo ob smiselni uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1, saj je stranka z interesom nastopala na strani toženke in predlagala zavrnitev tožbe.