Jedro

V primeru, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami, mora obrazložitev omogočiti preizkus odločitve, tako da se navedejo konkretni razlogi in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, v kakšni meri prijavljeni projekt tožeče stranke izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev posebej. Narava te presoje je po obsežni upravno sodni praksi v pretežni meri strokovno tehnična in je zato za ocenjevanje popolnih vlog, ki izpolnjujejo vse vstopne pogoje razpisa ter za uvrstitev projektov glede na prejeto oceno, zadolžena posebna strokovna komisija. Pri strokovno tehničnih vprašanjih pa je sodna presoja nujno zadržana. Sodišče jo opravi le preko presoje spoštovanja postopka izbora ter pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve, s katerimi se preprečuje arbitrarnost in omogoča preizkus skladnosti ocene s kriteriji in merili, določenimi v javnem razpisu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku Javnega razpisa „Sofinanciranje operacij za energetsko sanacijo javnih stavb v lokalni skupnosti“ (Uradni list RS, št. 71/2012, v nadaljevanju Javni razpis) z izpodbijanim sklepom št. 360-172/2013/7 z dne 23. 7. 2013 zavrnila vlogo tožeče stranke za sofinanciranje operacije „Sredstva za investicijsko vzdrževanje OŠ“. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. II U147/2013 z dne 12. 6. 2013. Iz obrazložitve sledi, da je bila vloga tožeče stranke pozitivno ocenjena, prejela je skupaj 70,82 točk, ni pa dosegla praga za izbor pozitivno ocenjenih vlog, ki je bil, glede na višino razpoložljivih sredstev in število pozitivno ocenjenih vlog, 72,91 točk. V skladu z napotilom sodišča je podrobneje obrazložila tudi potek samega točkovanja po merilih Javnega razpisa.

Tožeča stranka z vloženo tožbo izpodbija odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na točkovanje povezano z višino predvidenega prihranka toplote. Meni, da predviden prihranek toplote ne more predstavljati razlike med povprečno porabo toplote v zadnjih treh letih in predvideno rabo toplote po sanaciji, ker tak način izračuna v razpisni dokumentaciji ni nikjer naveden. Dejstvo je, da je vsaka postavka iz prijavnega obrazca, ki je uporabljen za izračun točk oštevilčena. Če bi se naj predviden prihranek izračunal iz posameznih postavk, bi bila oštevilčena tudi postavka predvidena raba toplote po sanaciji, način izračuna pa bi bil naveden na strani 3 oziroma 4 prijavnega obrazca. Glede na zahteve razpisne dokumentacije je bila tako tožeča stranka dolžna vnesti predviden prihranek toplote, kar je tudi storila. Prihranek toplote, ki ga je tožeča stranka vnesla v prijavni obrazec pod postavko št. 6 je bil izračunan v razširjenem energetskem pregledu stavbe oziroma v njegovi dopolnitvi. Tožeča stranka se je na razpis prijavila z operacijo, ki jo je začela in delno izvedla že leta 2011. Prihranek toplote je zato izračunan kot razlika med povprečno rabo toplote pred začetkom sanacije in predvideno rabo po sanaciji. V konkretnem primeru je zato bilo potrebno uporabiti povprečje let 2008, 2009 in 2010. Zaradi že izvedenih posegov v letu 2011, so je namreč poraba toplote v letu 2011 bistveno zmanjšala, zato povprečje let 2009, 2010 in 2011 ne izkazuje realne porabe pred začetkom sanacije in ga ni mogoče uporabiti pri ocenjevanju vseh prijavljenih operacij, ne da bi se s tem tistim prijaviteljem, ki sanacije leta 2011 še niso pričeli, podelili nepravično prednost pred ostalimi, ki so s sanacijo že pričeli. V nadaljevanju zato navaja, da je pravilen podatek o predvidenem prihranku toplote 420,294 MWh/leto in so zato po posameznih merilih upravičeni do 30,74 točk za specifične prihranke, 18,26 točk za specifično višino investicije ter 25 točk za delež OVE/kogeneracije, torej skupaj do 74 točk, kar presega prag za upravičenost do sredstev, ki znašajo 72,91 točk. Glede na to, da je tožena stranka že dvakrat izdala sklep s katerim je vlogo tožeče stranke zavrnila predlaga, da sodišče v skladu s 65. členom ZUS-1 s sodbo odloči o stvari, ker meni, da narava stvari to omogoča in da podatki postopka dajejo zanesljivo podlago za to. Predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo, izpodbijani sklep odpravi vlogi tožeče stranke ugodi tako, da je upravičena do nepovratnih sredstev v višini 913.806,48 EUR. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izračunu, ki ga je navedla v izpodbijanem sklepu. Navaja, da je v fazi ocenjevanja vlog pri pregledu dokumentacije bilo ugotovljeno neskladje med podatki navedenimi v obrazcu vloge in podatki v novelaciji IP v zvezi z doseganjem energetskih ciljev operacije, ki je glavni kazalnik doseganja prihrankov pri rabi toplote na letnem nivoju. Tako podatek 420,294 MWh/leto prihranka ni skladen z navedbo v prijavnem obrazcu, kjer je tožeča stranka navedla, da zanaša povprečna raba toplote v zadnjih treh letih 690,71 MWh/leto, povprečna raba električne energije pa 193,245 MWh/leto in da se bo po izvedeni celotni investiciji raba toplote zmanjšala za približno 56 % (oz. 380,80 MWh/leto). Na podlagi navedenih podatkov je tako prihranek rabe toplote s primerjavo rabe v zadnjih treh letih (690,71 MWh/leto) in predvideno rabo toplote po izvedbi operaciji (319,374 MWh/leto), 371,34 MWh/leto. Ta izračun je bil pojasnjen tudi v izpodbijanem sklepu. Meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, vložena tožba pa neutemeljena.

V pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2013 tožeča stranka ponovno ugovarja metodi ugotavljanja skladja in izračuna predvidenega prihranka toplote in navaja, da bi glede na namen razpisa in potrebe izračuna točk bilo potrebno primerjati porabi pred začetkom in po izvedbi sanacije. Če se je sanacija začela leta 2011 bi bilo za izračun povprečne rabe toplote v zadnjih treh letih potrebno porabiti podatke o porabi toplote v letih 2008, 2009 in 2010. Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavni zadevi je sklep tožene stranke, s katerim je zavrnila vlogo tožeče stranke za sofinanciranje projekta „investicijsko vzdrževanje OŠ“, vložene na podlagi Javnega razpisa, ker projekt ni prejel zadostnega števila točk. Izpodbijani sklep je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe naslovnega sodišča opr. št. II U 147/2013-14 z dne 12. 6. 2013, s katero je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep iz razloga, ker ta ni bil obrazložen. Po presoji sodišča je tožena stranka v skladu z napotili sodišča v ponovljenem postopku svojo odločitev ustrezno utemeljila, tem utemeljitvam in razlogom pa sledi tudi sodišče in jih v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne ponavlja in se nanje izrecno sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori še dodaja: Postopek odločanja v postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev, kot je obravnavani, ne pomeni upravnega odločanja v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Gre za (poseben) postopek odločanja v javno pravnih stvareh, v katerem se določbe ZUP smiselno uporabljajo le, v kolikor področje ni v celoti ali deloma urejeno s posebnim postopkom (4. člen ZUP).

Glede na specifično pravno naravo upravnega odločanja v javno pravnih stvareh, gre tako v zadevah presoje zakonitosti sprejetih odločitev tudi za specifično vrsto upravnega spora. V njem je presoja zakonitosti odločitev glede materialno pravnih in zlasti glede procesnih vprašanj stroga, zlasti glede upoštevanja načela enakega obravnavanja vseh, ki sodelujejo na javnem razpisu. Pravica do enakega varstva pravic pa vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločbe, s katero pristojni organ odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih koristi strank. V primeru kot je obravnavani, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami, mora obrazložitev omogočiti preizkus odločitve, s tem da se navedejo konkretni razlogi in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, v kakšni meri prijavljeni projekt tožeče stranke izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev posebej. Narava te presoje je po obsežni upravno sodni praksi v pretežni meri strokovno tehnična in je zato za ocenjevanje popolnih vlog, ki izpolnjujejo vse vstopne pogoje razpisa ter za uvrstitev projektov glede na prejeto oceno, zadolžena posebna strokovna komisija. Pri strokovno tehničnih vprašanjih pa je sodna presoja nujno zadržana. Sodišče jo opravi le preko presoje spoštovanja postopka izbora ter pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve, s katerimi se preprečuje arbitrarnost in omogoča preizkus skladnosti ocene s kriteriji in merili, določenimi v javnem razpisu.

Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da je vlogo tožeče stranke ocenila ocenjevalna komisija, imenovana s sklepom predstojnika. Tožeča stranka tudi ne ugovarja dejstvu, da je komisija v primeru evidentnega in nezanemarljivega neskladja podatkov prijaviteljev (za kar gre v obravnavanem primeru), pri merilu iz točke 7.1 Javnega razpisa (specifični prihranki pri rabi energije) na enoten način ugotavljala prihranek rabe toplote na podlagi primerjave posredovanih podatkov (o povprečni rabi toplote v letih 2009, 2010 in 2011) iz prijavnega obrazca pod točko 1 in posredovanih podatkov o predvideni rabi toplote po izvedbi operacije iz prijavnega obrazca pod točko 4 in tako ugotovljen podatek uporabila tudi pri točkovanju po merilih iz točke 7.2 in 7.3 meril Javnega razpisa. Ob uporabi zadržanega testa presoje tako sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa omogoča preizkus skladnosti ocene oziroma vrednotenja projekta tožeče stranke glede na pogoje in kriterije, ki so bili določeni v Javnem razpisu. Navedeno utemeljujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa.

Glede na to, da tožeča stranka na podlagi ocenjevanja ni dosegla praga števila točk, nad katerim je bilo odobreno sofinanciranje (72,91 točk), je bila vloga, v skladu s 7 in 10 točko Javnega razpisa, utemeljeno zavrnjena.

Upoštevaje vse navedeno je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.