Jedro

Po primerjavi prekrškov, kot so opisani v pravnomočni odločbi oziroma sodbi o prekršku, in kaznivim dejanjem, opisanim v obtožbi, tako tudi pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da pri ravnanju, ki je predmet obravnave, ne gre za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bila podlaga za odločitev v že razsojeni stvari o prekršku. Zato objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem ni podana. Pravilno je namreč naziranje pritožbe, da gre pri očitanem kaznivem dejanju za poseg v pravno dobrino, ki se navzven izkazuje z ravnanjem obdolženca v nasprotju z interesi gospodarske družbe ter pridobitvijo protipravne premoženjske koristi zase in povzročitvijo velike premoženjske škode družbi, kakor tudi v njegovem takšnem izrecnem namenu. Nič od navedenega se obdolžencu pri prekršku ni očitalo, temveč se mu je očitala storitev prekrškov na škodo državnega proračuna, ko ob dvigih in izplačilih ni bil izračunan in odtegnjen davčni odtegljaj akontacija dohodnine. Nenazadnje pa se razlikuje tudi zatrjevana kršitev blanketnih norm, saj se obtožba sklicuje na kršitev določbe prvega odstavka 263. člena v zvezi s 515. členom ZGD-1, in ne na določbo prvega odstavka 321. člena ZDavP-2.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se napadeni sklep v točki I izreka spremeni tako, da se ugovor zagovornice obdolženega D.H. kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 20247/2019 z dne 17. 8. 2021 pod točko I izreka odločilo, da se ugovoru zagovornika (pravilno zagovornice) obdolženega D.H. delno ugodi in se obtožba (ki obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika; v nadaljevanju KZ-1) v delu, podrobneje opisanem v točki I/1 izreka, po 31. členu Ustave Republike Slovenije in 10. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženca na podlagi 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP v tem delu ustavi. Stroški ustavitvenega dela postopka bodo predmet odločanja v nadaljnjem postopku. Pod točko II izreka pa je odločilo, da se ugovor zagovornice obdolženca v preostalem zavrne kot neutemeljen.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeni sklep v delu, ki se nanaša na točko I, spremeni tako, da ugovor obdolženčeve zagovornice kot neutemeljen zavrne in obtožbo tudi v tem delu dopusti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP delno ustavilo kazenski postopek zoper obdolženca, ker je prišlo do zaključka, da so podane okoliščine, ki izključujejo pregon, saj obdolžencu ni mogoče ponovno soditi o isti stvari (ne bis in idem). Kot je razvidno iz razlogov napadenega sklepa, je sodišče prve stopnje presodilo, da je o dejanjih, ki so zajeta v opisu kaznivega dejanja pod obtožbo v časovnem obdobju od 21. 1. 2016 do 31. 5. 2017, že odločilo Okrajno sodišče v Mariboru, ko je s pravnomočno sodbo ZSV 59/2020 z dne 20. 7. 2020 postopek o prekršku zoper obdolženca ustavilo. Sodišče prve stopnje je tako soglašalo z ugovornimi navedbami obdolženčeve zagovornice, da je bil postopek o prekršku zaradi istih dejanj, kot so predmet obtožbe, pravnomočno ustavljen in zato obdolžencu ni mogoče ponovno soditi o isti stvari. Predmet obtožbe so tako lahko le dejanja storjena v letu 2015, o katerih z navedeno sodbo ni bilo odločeno.

5. Takšni odločitvi sodišča prve stopnje in razlogom napadenega sklepa pritožba utemeljeno oporeka. Pritrditi ji je namreč, ko ob opozarjanju na obrazložitev obtožnice z dne 7. 1. 2021 uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ter sodišču prve stopnje očita, da je kazenski zakon prekršilo v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ker je stvar že pravnomočno razsojena. Zatrjevano kršitev pritožba pravilno utemeljuje z navedbami, da v predmetni zadevi ne gre za kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj v obravnavanem primeru ne gre za identično dejansko stanje med prekrškom in kaznivim dejanjem, zato ni mogoče govoriti o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata). Obravnavani opis dejanja v obtožnici z dne 7. 1. 2021, zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v nobenem delu ni takšen, da bi dopuščal zaključek, da je posredi isto ali bistveno enako dejanje kot se je obdolžencu očitalo v postopku o prekršku, v katerem je Okrajno sodišče v Mariboru s pravnomočno sodbo ZSV 59/2020 z dne 20. 7. 2020 zahtevi za sodno varstvo obdolženca ugodilo in odločbo o prekršku Finančne uprave Republike Slovenije DT 71011-1281/2019 z dne 19. 11. 2019 delno spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženca, zaradi trinajstih prekrškov po 6. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ustavilo, ker torej očitana dejanja niso prekršek.

6. Pritožba pravilno izpostavlja, da že primerjava zakonskih besedil v konkretnem primeru pokaže, da se dispoziciji obravnavanih zakonskih norm (6. točka prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 in drugi v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1) ne prekrivata. To pomeni, da gre za situacijo, v kateri kaznivo dejanje vsebuje druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Nadalje pritožba pravilno navaja, da čeprav je kot predmet obravnave v napadenem delu obtožbe res v splošnem vzet isti historični dogodek kot v postopku o prekršku, je v obtožbi opisano in obdolžencu očitano popolnoma drugo ravnanje, prav tako pa je opisana še prepovedana posledica, ki v postopku o prekršku ni bila niti omenjena. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje. Zgolj zato, ker prekršek in kaznivo dejanje izhajata iz istega historičnega dogodka, ni mogoče zaključiti, da je zato a priori kršeno načelo ne bis in idem. Iz enega historičnega dogodka namreč lahko tudi po stališču Ustavnega sodišča izhaja več kaznivih dejanj oziroma kaznivih ravnanj in je mogoče posamezniku soditi za vsa kazniva ravnanja, če za podlago nimajo istih ali bistveno enakih dejstev, da torej ne gre za sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju, pri čemer je za razsojo odločilen opis dejanja.1 Res se torej v konkretnem primeru opis kaznivega dejanja delno prekriva z opisom prekrškov, ko opisuje izvršitveno ravnanje obdolženca (da je z navedeno poslovno kartico BA Maestro v bančnih poslovalnicah in na bančnih avtomatih dvigal gotovino, prav tako pa s poslovno kartico plačeval storitve in blago), vendar je tudi v tem delu opis kaznivega dejanja bolj podroben, in sicer so v tabeli datumsko konkretizirani posamezno izvedeni dvigi in plačila, za katere je izrecno navedeno, da niso bili porabljeni za družbo G. d.o.o., temveč za osebno porabo obdolženca. Ob tem pa je bistveno, da opis kaznivega dejanja za razliko od prekrška obsega še druga dejstva, s čimer je podana nadaljnja kvalitativna razlika med opisoma obeh ravnanj. Pritožba tako pravilno ugotavlja, da se je obdolžencu v pravnomočni odločbi o prekršku očitalo, da je kršil določbe ZdavP-2, s tem ko za pravno osebo kot zavezanca za davek, za opravljene dvige in plačila z bančno kartico, ki se na podlagi davčnega nadzora štejejo kot izplačila drugih dohodkov fizičnim osebam, od katerih pri izplačilu, kot plačnici davka, ni bil izračunan in odtegnjen davčni odtegljaj akontacija dohodnine, s čimer je kršil določbo prvega odstavka 321. člena ZDavP-2 in s tem storil prekršek po 6. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Obtožba pa obdolžencu očita, da je zlorabil svoj položaj dejansko poslovodeče osebe v družbi G. d.o.o. in ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 263. člena v zvezi s 515. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa, da mora poslovodja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, saj je pri poslovanju s poslovno kartico BA Maestro, v bančnih poslovalnicah in na bančnih avtomatih dvigal gotovino, ki je ni porabil za plačilo obveznosti družbe G. d.o.o., niti je ni položil na transakcijski račun ali v blagajno družbe, prav tako pa je s poslovno kartico plačeval storitve in blago za osebno porabo (kar vse je specificirano v tabeli), z navedenim ravnanjem pa si je pridobil za 75.737,21 EUR protipravne premoženjske koristi, družbi G. d.o.o pa povzročil 75.737,21 EUR premoženjske škode, kar je velika premoženjska korist in velika premoženjskega škoda, ter mu je tudi šlo za to, da si pridobi takšno premoženjsko korist in povzroči takšno premoženjsko škodo.

7. Po primerjavi prekrškov, kot so opisani v pravnomočni odločbi oziroma sodbi o prekršku, in kaznivim dejanjem, opisanim v obtožbi, tako tudi pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da pri ravnanju, ki je predmet obravnave, ne gre za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bila podlaga za odločitev v že razsojeni stvari o prekršku. Zato objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem ni podana. Pravilno je namreč naziranje pritožbe, da gre pri očitanem kaznivem dejanju za poseg v pravno dobrino, ki se navzven izkazuje z ravnanjem obdolženca v nasprotju z interesi gospodarske družbe ter pridobitvijo protipravne premoženjske koristi zase in povzročitvijo velike premoženjske škode družbi, kakor tudi v njegovem takšnem izrecnem namenu. Nič od navedenega se obdolžencu pri prekršku ni očitalo, temveč se mu je očitala storitev prekrškov na škodo državnega proračuna, ko ob dvigih in izplačilih ni bil izračunan in odtegnjen davčni odtegljaj akontacija dohodnine. Nenazadnje pa se razlikuje tudi zatrjevana kršitev blanketnih norm, saj se obtožba sklicuje na kršitev določbe prvega odstavka 263. člena v zvezi s 515. členom ZGD-1, in ne na določbo prvega odstavka 321. člena ZDavP-2. 8. Po obrazloženem, in ko tudi sicer opis dejanja vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in napadeni sklep v točki I izreka spremenilo tako, da je ugovor zagovornice obdolženca tudi v tem delu kot neutemeljen zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). O utemeljenosti obtožbe pa se bo sodišče prve stopnje izreklo po opravljeni glavni obravnavi.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018 in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012.