Jedro

Tožena stranka se sklicuje na poročilo, da je AA 11. 2. 2004 napovedal samolikvidacijo skupine in predal veliko količino orožja in streliva. Tožena stranka zato zaključuje, da strah tožnika, ker je odklonil vključitev v paravojaško enoto ni več utemeljen, ker je enota razpuščena. Tožnik v tožbi ne izpodbija teh ugotovitev tožene stranke v zvezi z razpustitvijo gverilske enote gozdnih bratov.Tožnik v tožbi ne ugovarja in ne izpodbija zaključkov tožene stranke in tudi ne podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila v zvezi s tem, da je bila gverilska skupina gozdnih bratov razpuščena, tako tožnik ne izpodbija ugotovitev tožene stranke in njenih zaključkov na podlagi pridobljenih informacij v zvezi z razlogom, s katerim tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil. V zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila pa tožena stranka ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih tožnik navaja. Prav tako pa tožena stranka pri vključitvi ocene stanje v izvorni državi te svoje ocene ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 29. 4. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki SlovenijI in hkrati odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji z dne 5. 11. 2003 navedel, da je dalj časa živel v Republiki Abhaziji, v letu 1992, ko se je začela vojna med Gruzijo in Abhazijo, pa je to pokrajino zapustil in se naselil v mestu Zugdidi. V tem mestu je nekdanji ruski general AA imel svojo vojaško gardo, ki je terorizirala, pretepala in ropala revne ljudi. Ti vojaki so večkrat prišli do njegovega doma in ga hoteli mobilizirati, ker se ni odzval vabilu, so ga večkrat pretepli. Ob zadnjem prihodu teh vojakov jim je zaradi strahu obljubil, da se bo čez tri dni oglasil v njihovem štabu, zaradi strahu za svoje življenje pa je raje pobegnil iz države, ker bi ga ti vojaki verjetno ubili. Na zaslišanju pa je tožnik še povedal, da ga je v svoje vrste želela pridobiti neuradna paravojaška enota, v kateri so Gruzinci, ki se želijo vrniti v Abhazijo, iz katere so bili izgnani med vojno. Prav tako je še povedal, da so ga po njegovem odhodu ti tako imenovani "partizani" iskali in spraševali kje je. Misli, da bi ga v primeru vrnitve lahko ubili, ker so ga ti partizani uvrstili na seznam izdajalcev. Tožena stranka je preverila stanje v tožnikovi izvorni državi in preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Rusiji, marec 2003 in februar 2004, prav tako pa tudi Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o verski svobodi, oktober 2002 in december 2003. V zvezi s stanjem v Abhaziji pa je tožena stranka preučila Poročilo o Gruziji IHF in članek iz časopisa Delo z dne 14. 3. 2003. Tožena stranka na podlagi poročil, ki jih je preučila, zaključuje, da je tožnik območje Abhazije skupaj s starši zapustil v času, ko je tam divjala vojna in je večina prebivalstva gruzinske narodnosti to območje zaradi vojne tudi zapustila in je še vedno razseljena po celotni Gruziji. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Gruzija poskrbela za begunce v smislu nastanitve in na podlagi preučenih poročil tožena stranka ugotavlja, da so te navedbe verodostojne. Kljub temu, da razmere v Abhaziji še niso urejene in da se razseljene osebe v celoti še vedno ne morejo vrniti na to območje, pa to ne more predstavljati razloga za priznanje azila. Tožena stranka poudarja, da je potrebno upoštevati, da mora takšna oseba najprej poiskati pomoč znotraj svoje matične države. Tožena stranka se sklicuje tudi na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja James C. Hathaway. Tožena stranka je tudi preverila navedbo tožnika, da so ga želeli v svoje vrste rekrutirati pripadniki tako imenovanih partizanov, zato je preverila maloštevilne vire, ki jih v odločbi tudi navaja. Iz poročil izhaja, da je AA poveljnik gruzijske gverilske enote "gozdnih bratov", ki je bila ustanovljena tako kot skupina Bela legija po odcepu Abhazije leta 1992 z namenom zaščite etničnih Gruzincev na območju Gali, ki je postalo razmejitveno območje med Abhazijo in Gruzijo. Pripadnikov obeh enot naj ne bilo več kot 300 in skupina naj bi bila vpletena v različna kriminalna dejanja kot tudi pogoste ugrabitve z namenom izmenjave za ujete rojake. Iz poročil tudi ni razvidno, da bi člane v svoje vrste privabljali s silo, njihovo število pa je zelo majhno. Na podlagi vira, ki ga tožena stranka tudi navaja, izhaja, da je AA dne 11. 2. 2004 napovedal samolikvidacijo skupine in je policiji predal veliko količino orožja s strelivom. Tožena stranka zato ugotavlja, da strah tožnika zaradi odklonitve vključitve v paravojaško enoto ni več utemeljen, ker je enota "gozdni bratje" razpuščena, njen vodja pa se je preselil v Tbilisi. V zvezi z ekonomskimi razmerami v Gruziji pa je tožena stranka ugotovila, da so te izredno težke. Tožena stranka je preučila tudi možnost vrnitve tožnika v Gruzijo in preučila med drugim tudi poročilo ACCORD in Avstrijskega Rdečega križa o misiji v Gruziji iz julija 2003. Tožena stranka je zaključila, da ker tožnik ni bil član ali simpatizer nobene politične stranke, ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja. Ker je pripadnik večinskega naroda in večinske veroizpovedi pa tudi ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje zaradi preganjanja na podlagi narodnosti in vere. Tožena stranka zaključuje, da je izjava tožnika sicer v nekaterih delih verodostojna, v ključnih delih pa nima podlage v preučenih verodostojnih informacijah. Ob upoštevanju vseh dejavnikov tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev kot jih določa 2. odstavek 1. člena Zakona o azilu, prav tako pa ne pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ga ne vrne v njegovo izvorno državo. Tožnikov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb materialnega prava in tudi procesnih predpisov in ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Tožnik zatrjuje ogroženost osebne varnosti ob vrnitvi v matično državo. Prihaja iz Abhazije, katere status še vedno ni določen. Razmere v Abhaziji še vedno niso urejene in vrnitev razseljenih oseb še vedno ni možna. Tožena stranka nepravilno navaja, da bi bil tožnik lahko varen v Gruziji. Tožena stranka ni upoštevala, da je prebežal v Gruzijo, pri tem pa ni bil deležen zadostne varnosti, saj je bil izpostavljen nevarnosti in nadlegovanjem prav s strani Gruzijcev in tega tožena stranka ni upoštevala. Tožnik je namreč povedal, da je bil izpostavljen direktnim grožnjam in tudi fizičnemu napadu s strani Gruzijcev, ki so vključeni v paravojaško formacijo. Tožnik je povedal podrobnosti in tudi pravilno ime vodje te gverilske enote in v kolikor bi tožena stranka ocenila, da obstajajo kakšne kontradiktornosti, bi bila dolžna tožnika ponovno zaslišati in ugotoviti resnično stanje. Prav tako poudarja, da je pojasnil, da je delal pri očetu, ki je mizar in da ni imel ekonomskih težav. Glede na objektivne in subjektivne razmere v katerih se nahaja, vrnitev tožnika ni varna. Tožena stranka je dolžna po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari in toženo stranko veže načelo materialne resnice. Prav tako ni upoštevala, ugotavljala ali se opredelila do vseh dejstev in okoliščin, ki jih je tožnik navedel ali bi bile lahko pomembne za razjasnitev stvari. Prav tako ni preverila in ni pridobila vseh dokazov pomembnih za odločitev. Dejansko stanje je zato ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pri ugotovitvi obstoja humanitarnih razlogov pa mora tožena stranka presoditi ali so okoliščine zaradi katerih oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in ali je njen strah objektivno pogojen. Tožena stranka tudi ni naredila dokazne ocene in ne ugotavlja z gotovostjo, da tožnik v matični državi ne bi bil izpostavljen nevarnosti preganjanja, slabega in nečloveškega ravnanja ali kaznovanja. Sama tožena stranka je ugotovila, da je v Gruziji prisotna močna korupcija na vseh ravneh, zato predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in ugodi njegovemu zahtevku za priznanje azila oziroma da se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ugotovila, da navedbe tožnika niso skladne s pridobljenimi informacijami, ugotovila je namreč, da je paravojaška enota ukinjena in da se je vodja AA preselil v Tbilisi. Tožena stranka je zato upravičeno zaključila, da je razlog, zaradi katerega tožnik prosi za priznanje azila, prenehal obstajati. Tožena stranka tudi poudarja, da je upoštevala 10. člen Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito št. 2002/C 51 E/17, ki uveljavlja načelo notranje razselitve kot pogoj pred iskanjem zaščite v tretji državi. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil). Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija) na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil s tem, da so ga hoteli mobilizirati v svoje enote pripadniki generala AA, tako imenovani "partizani". Ob zadnjem njihovem prihodu na njegov dom je zaradi strahu obljubil, da se bo oglasil v njihovem štabu čez tri dni, vendar je naslednji dan pobegnil iz države.

Tožena stranka je zaključila, da tožnik ne more utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja, ker je povedal, da ni bil član ali simpatizer nobene politične stranke. Prav tako je ugotovila, da ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja na podlagi narodnosti ali vere. Tožena stranka je tudi preverila razlog tožnika za zapustitev izvorne države preko maloštevilnih virov, ki jih je pridobila. Ugotovila je, da je AA poveljnik gruzijske gverilske enote "gozdnih bratov", prav tako pa, da iz poročil ni razvidno, da bi člane v svoje vrste privabljal s silo. Tožena stranka se sklicuje na poročilo, da je AA 11. 2. 2004 napovedal samolikvidacijo skupine in predal veliko količino orožja in streliva. Tožena stranka zato zaključuje, da strah tožnika, ker je odklonil vključitev v paravojaško enoto ni več utemeljen, ker je enota razpuščena. Tožnik v tožbi ne izpodbija teh ugotovitev tožene stranke v zvezi z razpustitvijo gverilske enote gozdnih bratov. Tožnik v tožbi ponavlja razlog njegove prošnje za azil, v zvezi z ugotovitvami tožene stranke, ki jih je pridobila na podlagi aktualnih poročil, ki jih v svoji odločbi tudi citira, pa tožnik ne navaja ničesar nasprotnega, zaključkom ne nasprotuje in ne navaja nobenih drugih dejstev oziroma podrobnosti in tudi ne predlaga nobenih drugih dokazov. Tožena stranka se je v svoji odločbi opredelila do tožnikovega razloga, s katerim utemeljuje svojo prošnjo za azil in ki ga podaja tudi v tožbi, podala je svojo oceno stanja v tožnikovi izvorni državi na podlagi aktualnih poročil. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka preučila na strani tožnika tiste okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil. Sodišče sprejema razloge, ki jih je tožena stranka navedla v zvezi z razlogi po 2. odstavku 1. člena ZAzil, ker je tožena stranka ugotovila vse relevantne subjektivne okoliščine na strani tožnika in svoje zaključke oprla na aktualna poročila vladnih in nevladnih organizacij. Za svoje zaključke pa je tožena stranka navedla tudi svoje razloge, ki jih sodišče v celoti sprejema. Pri tem pa tožnik v tožbi ne ugovarja in ne izpodbija zaključkov tožene stranke in tudi ne podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila v zvezi s tem, da je bila gverilska skupina gozdnih bratov razpuščena, tako tožnik ne izpodbija ugotovitev tožene stranke in njenih zaključkov na podlagi pridobljenih informacij v zvezi z razlogom, s katerim tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil. Tožnik v tožbi le ponavlja podrobnosti in okoliščine svojega razloga, s katerim utemeljuje svojo prošnjo za azil, v zvezi s tem pa tudi ne navaja nobenega drugačnega dejstva oziroma dokaza in tudi ne ugovarja zaključkom tožene stranke, pridobljenih na podlagi aktualnih informacij o razpustitvi gozdnih bratov. Tožena stranka, je po presoji sodišča, zato pravilno zaključila, da tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni politični skupini ali političnem prepričanju ni v zadostni meri objektivno konkretiziran in je zato pravilno zaključila, da je njegova prošnja za azil v zvezi z razlogi po Ženevski konvenciji neutemeljena.

V zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila pa tožena stranka ni presodila tistih okoliščin, zaradi katerih tožnik prosi za azil in ni ocenila ali so te okoliščine take, da se lahko tožnik čuti ogroženega ter ali je njegov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih tožnik navaja. Prav tako pa tožena stranka pri vključitvi ocene stanje v izvorni državi te svoje ocene ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. Le proti odločbi, ki obsega obrazložitev, ki je sestavljena tako kot to določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) ima stranka v postopku upravnega spora učinkovito možnost izvrševati svojo ustavno pravico do pravnega sredstva, do pritožbe oziroma do tožbe v upravnem sporu.

Tožnik je bil na zaslišanju opozorjen na določilo 4. odstavka 24. člena ZAzil, zato je potrebno, da se v ponovljenem postopku tožena stranka opredeli do razloga preganjanja, ki ga je navedel tožnik ter na podlagi že zbranih aktualnih podatkov o stanju v izvorni državi navede dejstva in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno sprejeto odločitev (5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/07, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov postopka. Po pregledu spisa pa sodišče ugotavlja, da je tožniku nastala le taksna obveznost, zato je štelo, da tožnik predlaga taksno oprostitev. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 RS, 14/91 in nadaljnji), ker iz upravnega spisa izhaja, da nima sredstev za preživljanje, upoštevalo pa je tudi njegov status in zato zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.