Jedro

Preden je bila 12. 3. 2020 razglašena epidemija zaradi nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je bila sodba obsojencu vročena in je tudi že iztekel pritožbeni rok, zato je bila njegova pritožba vložena prepozno.

Izrek

I. Pritožba obsojenčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenčeve zagovornice za vrnitev v prejšnje stanje ter pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 49999/2014 z dne 23. 9. 2019 kot prepozno zavrglo.

2. Zoper sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi vseh pritožbenih razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 49999/2014 z dne 23. 9. 2019 šteje za pravočasno ter o njej odloči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo ter prepričljivo pojasnilo razloge za zavrnitev obsojenčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zaključek sodišča prve stopnje, da obsojenec za zamudo roka za vložitev pritožbe ni imel opravičenega razloga, je tako pravilen in utemeljen. Sodišče prve stopnje pa je posledično tudi utemeljeno zavrglo pritožbo obsojenčeve zagovornice vloženo dne 5. 5. 2020. 5. Obsojenčeva zagovornica se s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Navaja, da je obsojenec sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 49999/2014 z dne 23. 9. 2019 prejel v času, ko so v Švici in pri obsojenčevem delodajalcu veljali posebni ukrepi in razmere zaradi širitve korona virusa COVID-19, zaradi katerih obsojenec iz opravičenih razlogov ni mogel pravočasno vložiti pritožbe zoper navedeno sodbo. Navaja, da je obsojenčev delodajalec B. že dne 3. 2.2020 svojim delavcem izdal pisno obvestilo in hkrati opozorilo o hitrem širjenju koronavirusa, spoštovanju vseh ukrepov, obvezne prisotnosti na delu in nezmožnosti koriščenja dopusta in potovanj. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da gre pri tem za splošna priporočila delodajalca. Iz dopisa izhaja jasna prepoved vseh potovanj v tujino. Hkrati pojasnjuje, da se je obsojenec z dela domov vračal fizično in psihično popolnoma utrujen in prizadet, zaskrbljen in dobesedno na tleh, prav tako je bil pod hudo delovno in tudi psihično obremenitvijo, zato ni bil sposoben napisati in vložiti pritožbe zoper sodbo, niti si ni mogel poiskati pravne pomoči. V Švici je število obolelih oseb za COVID-19 strmo naraščalo, kar je pripeljalo do popolne ustavitve javnega življenja. Obsojeni se je kot laik zanesel, da rok za pritožbo v takšnih razmerah ne teče, kar je bilo logično sklepati tudi na podlagi zaprtja vseh uradov, v Švici pa so veljali tudi posebni ukrepi kot drugod po svetu, zato se pritožnica ne strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da bi si lahko obsojenec poiskal zagovornika. Obsojenec si zaradi opisanih okoliščin tako dejansko ni mogel zagotoviti, da svoje pravice v kazenskem postopku izvršuje s pomočjo odvetnika.

6. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče skladno s prvim odstavkom 89. člena ZKP obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za pritožbo zoper sodbo, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, da vloži pritožbo, če v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi odda pritožbo. Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje (drugi odstavek 89. člena ZKP). Vsebinsko enake okoliščine zaradi katerih je obsojenec zamudil rok za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 49999/2014 z dne 23. 9. 2019, je zagovornica obsojenega navedla že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, za katere pa je sodišče prve stopnje utemeljeno in prepričljivo pojasnilo v tč. 5 izpodbijanega sklepa, da niso takšni razlogi, ki bi opravičevali zamudo roka za vložitev pritožbe oziroma na podlagi katerih bi sodišče lahko ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da opravljanje delovnih obveznosti pri delodajalcu, četudi pod spremenjenimi delovnimi pogoji ali ob povečanem obsegu dela, samo po sebi ne more biti okoliščina, ki bi opravičevala oziroma izkazovala, da je bil obsojenec tako izčrpan in fizično ter psihično potrt, da ne bi mogel sam pravočasno vložiti pritožbe ali si poiskati pravno pomoč. Da bi bil obsojenec zdravstveno ali bolnišnično obravnavan v času teka roka za vložitev pritožbe oziroma, da je obsojenec imel hujše zdravstvene težave, ki bi ga dejansko ovirale pri vložitvi pritožbe, ni izkazano. Sam delovni proces je v evropskih državah reguliran z delovnopravno zakonodajo na podlagi katere mora imeti delavec pravico do zadostnega počitka in prostega časa, tako da zaradi delovnega procesa ni ogroženo njegovo zdravje. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je že sama prisotnost na delu pod spremenjenimi pogoji, pri obsojencu zaradi hitrejšega opravljanja dela in zaradi povečanja obsega dela, povzročila hudo delovno in psihično obremenitev ter dodaten stres v takšni inteziteti, da obsojenec ni mogel pravočasno vložiti pritožbe. V zvezi s povečanim obsegom dela pa je sicer sodišče prve stopnje na podlagi predloženih plačilnih list obsojenca utemeljeno ugotovilo, da je obsojenec v relevantnem obdobju opravil le eno nadurno delo. Obsojenčevo opravljanje delovnih obveznosti zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne predstavljajo opravičljivih okoliščin, zaradi katerih obdolženec v 15 dnevnem roku ni mogel pravočasno vložiti pritožbe ali za vložitev pritožbe pooblastiti drugo osebo.

8. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je v času roka za vložitev pritožbe število obolelih oseb za COVID-19 strmo naraščalo, kar je pripeljalo do popolne ustavitve javnega življenja v Švici in zaprtja vseh uradov. Takšne pritožbene navedbe so pavšalne in nekonkretizirane ter v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in javno dostopnimi podatki, saj je bil v Švici prvi primer okužbe z novim korona virusom COVID-19 potrjen 25. 2. 2020, obsojencu pa je bila predmetna sodba vročena 19. 2. 2020 (vročilnica na list. št. 290), šole, vrtci in trgovine in druge ustanove pa so se zaprle 16. 3. 2020, kar bi bilo razumeti kot ustavitev javnega življenja, torej že potem, ko se je iztekel obsojencu rok za pritožbo tj. dne 5. 3. 2020. V času teka roka za vložitev pritožbe tako v Švici, kot tudi v R Sloveniji, ni bilo ustavljeno javno življenje ter niso veljale izredne razmere oziroma ni bila razglašena epidemija, zaradi česar se je obsojenec kot pravni laik brez utemeljenih in opravičenih razlogov zanesel na to, da procesni roki za vložitev pritožbe v takšnih razmerah ne tečejo. Obsojenec pa bi se lahko pod enakimi pogoji kot ostali seznanil s pravnimi pravili, ki so določali potek rokov. V Sloveniji je bila epidemija zaradi nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) razglašena 12.3.2020, to je po preteku pritožbenega roka, ki je zavezoval obsojenega.

9. Na pritožbene navedbe glede delodajalčevega dopisa obsojencu z dne 3. 2. 2020 pa sodišče druge stopnje odgovarja, da se strinja s presojo sodišče prve stopnje, da pravno formalno obsojencu potovanja v tujino v času teka roka za pritožbo niso bila prepovedana, vendar pa slednje niti ni bistveno, saj obsojenčeva zmožnost potovanja v tujino ni bila pogojena z njegovo zmožnostjo vložitve pritožbe ali z zmožnostjo, da bi si poiskal pravno pomoč. Sodobni načini elektronskega in komunikacijskega poslovanja so obsojencu omogočali, da bi lahko pravočasno vložil pritožbo tudi iz tujine ali bi si za vložitev pritožbe poiskal pravno pomoč v tujini ali R Sloveniji. V zvezi z vsemi v pritožbi zatrjevanimi opravičljivimi okoliščinami, pa tudi po oceni sodišča druge stopnje zaslišanje obsojenca ni bilo potrebno, saj je bilo dejansko stanje za odločitev v zadevi že dovolj razjasnjeno.

10. Sodišče druge stopnje v postopku ni zaznalo kršitev, ki jih mora preizkusiti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP). Ker pritožba obsojenčeve zagovornice ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Obsojenec s pritožbo ni uspel, zato je na podlagi določila prvega odstavka 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) po tarifni številki 74013 (zavrnitev drugih pritožb, ki niso posebej taksirane in niso takse proste), ki določa znesek za odmero takse v višini 30,00 EUR.