Jedro

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 56/2014-9 z dne 11. 3. 2015, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravita sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT-42914-5563/2013-1 16-3201-501 z dne 10. 7. 2013, in odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-29-766/2013-4 z dne 23. 1. 2014, ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške sodnega postopka v višini 2.665,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT-42914-5563/2013-1 16-3201-501 z dne 10. 7. 2013, s katerim je ta davčni organ odločil, da se zoper davčnega dolžnika A. A., Velenje, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska davčnih obveznosti in pripadkov v skupnem znesku 117.053,97 EUR, in sicer z rubežem terjatev, ki jih ima davčni dolžnik do revidenta na podlagi fakture številka 130400002 z dne 1. 4. 2013 v znesku terjatve 112.581,77 EUR, z datumom zapadlosti 1. 4. 2013, ki je bil pridobljen v davčnem postopku. Pri tem je davčnemu dolžniku prepovedal razpolagati s terjatvijo v višini zarubljenega zneska, revidentu pa naložil, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 112.581,77 EUR na prehodni podračun davčne uprave. Ministrstvo za finance je revidentovemu ugovoru zoper prvostopenjski sklep z odločbo, št. DT-499-29-766/2013-4 z dne 23. 1. 2014, delno ugodilo in izrek sklepa v 2. točki tabele spremenilo tako, da se pravilno glasi: „Faktura številka 130400002 z dne 1. 4. 2013 v znesku terjatve 112.581,77 EUR, z datumom zapadlosti 1. 5. 2013, dokument pridobljen v davčnem postopku“. V preostalem pa je ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi. Glede na tožbene razloge utemeljuje svojo presojo s tem, da revident ni dokazal, da je njegov dolg do davčnega dolžnika prenehal zaradi tega, ker ga je izpolnil tretjemu (podjetju C.) v okviru asignacijskega razmerja. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da tožnik v davčnem postopku ni uspel dokazati, da so obstojala pravno poslovna razmerja med strankami tega postopka, na podlagi katerih bi lahko davčni organ ugotavljal plačilne instrumente dolžniško upniških razmerij in posledično asignacijska pooblastilna nakazila, ki so bila izvršena na podlagi v davčnem postopku predloženih asignacij. Asignacijska nakazila so bila izvedena že v letu 2012, sporni račun pa je bil izdan šele v letu 2013. Ob tem pa je revident navedbe v zvezi z obstojem dveh pravnih poslov (nakazilo na kredit ter konsignacijsko razmerje med revidentom in davčnim dolžnikom ter s tem povezan pobot) podal prvič šele v tožbi, kar sodišče šteje za nedovoljeno tožbeno novoto.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa spremeni izpodbijano sodbo in samo odloči o terjatvi tako, da tožbi ugodi ter odpravi sklep prvostopenjskega davčnega organa ter zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek in naloži plačilo stroškov toženi stranki. Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo vsebinsko ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da revidentova obveznost, ki se ji nalaga v plačilo, presega zahtevani znesek.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev, s katerim je bilo revidentu kot dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo davčnega dolga davčnega dolžnika A. A., v višini 112.581,77 EUR.

9. Če davek ni plačan v predpisanem roku, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Izvršba se lahko med drugim opravi tudi na denarne terjatve, ki jih ima davčni dolžnik do svojega dolžnika. Na podlagi 172. člena ZDavP-2 v takem primeru davčni organ sklep o izvršbi vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (173. člen ZDavP-2). Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep, in sicer, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje (četrti odstavek 174. člena ZDavP-2). Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (peti odstavek 174. člena ZDavP-2).

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bila davčnemu dolžniku A. A., odmerjena davčna obveznost davka na dodano vrednost v skupnem znesku 117.053,97 EUR, ki ga v predpisanem roku ni poravnal. Davčni dolžnik je revidentu izdal fakturo številka 130400002 z dne 1. 4. 2013 v znesku terjatve 112.581,77 EUR, z datumom zapadlosti 1. 5. 2013. Revident je obstoju terjatve na podlagi računa ugovarjal, saj naj bi davčnemu dolžniku dolg poravnal na podlagi asignacijskega razmerja. Davčni organ je bil tako soočen s sporom med davčnim dolžnikom in revidentom o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja.

11. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-6/13, Up-24/13 z dne 11. 2. 2016 sprejelo stališče, da je treba v primeru, da domnevni dolžnik davčnega dolžnika sklepu o davčni izvršbi pravočasno ugovarja, da denarna terjatev davčnega dolžnika zoper njega ne obstaja, tej tretji osebi zagotoviti pravico, da o njenih obveznostih odloča pristojno sodišče (23. člen Ustave in prvi odstavek 6. člena EKČP). Kot je še navedlo Ustavno sodišče, odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika.

12. Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo v svoji praksi, navedeno stališče Ustavnega sodišča po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.(1)

13. Ker je bila glede na navedeno revidentu v obravnavani zadevi s tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentovem ugovoru po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidenta kot o predhodnem vprašanju, kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter sklep prvostopenjskega davčnega organa ter odločbo drugostopenjskega organa, s katero je v pritožbenem postopku prvostopenjski akt deloma spremenil, na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati predstavljeno stališče, da spora med davčnim dolžnikom in tretjo osebo o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja ne sme reševati sam.

14. Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se do drugih revizijskih ugovorov ne opredeljuje.

K II. točki izreka:

15. Revident je z revizijo uspel. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo, tožbi ugodilo, odpravilo sklep prvostopenjskega davčnega organa in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, veljavnega v času vložitve tožbe, se revidentu tako priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (skupaj 347,70 EUR). Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, stroški pa so v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni na podlagi 12. člena in tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Na podlagi tar. št. 3.300 (količnik 2) je revidentu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (112.581,77 EUR) in odločanja v mejah postavljenega zahtevka treba priznati 1.880,00 EUR (940,00 EUR x 2) nagrade za postopek z revizijo ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), povečano za 22 % DDV (418,00 EUR) od nagrade in izdatkov (tar. št. 6007). Tožena stranka je tako dolžna revidentu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 2.665,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Glede na sprejeto odločitev Vrhovno sodišče ni odločalo o priglašenih stroških upravnega postopka (ki v tožbi niti niso specificirani).

16. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče. (1) Npr. sodba X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016.