Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba II Ips 531/97

ECLI:SI:VSRS:1998:II.IPS.531.97 Civilni oddelek

napake volje navidezna pogodba oblika pogodbe ustna sklenitev pogodbe izpolnitev pogodbe, ki ji manjka oblika konvalidacija prodajna pogodba
Vrhovno sodišče
2. december 1998
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker sta obe sodišči potrdili, da je bila prava pogodbena volja pravdnih strank skleniti kupno pogodbo za stanovanje, (ne pa posojilno pogodbo za 8.000 DEM) in da sta to sicer ustno sklenjeno pogodbo tudi realizirali, je pomanjkanje potrebne oblike v skladu z določbo 73. člena ZOR konvalidirano. S plačilom dogovorjene kupnine in izročitvijo stanovanja so bile pogodbene obveznosti s tožnikove strani v celoti, s toženčeve pa v pretežni meri izpolnjene. Da bo tožnik lahko kot lastnik v smislu 1. odst. 454. člena ZOR polno razpolagal s kupljenim stanovanjem, je toženec dolžan še overiti svoj podpis na pismenem zapisu kupne pogodbe z dne 18.10.1995.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnik izključni lastnik stanovanja št. 10 v izmeri 51,45 m2 v tretjem nadstropju stanovanjske hiše v M., A., tožencu naložilo, da overi svoj podpis na kupni pogodbi z dne 18.10.1995 in dovolilo, da se bo na spornem stanovanju knjižila etažna lastnina na tožnikovo ime, ko bo stanovanje vpisano v zemljiški knjigi. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje smiselno uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče "odpravi" obe sodbi nižjih sodišč. Če je bila 4.8.1992 sestavljena pogodba fiktivna, toženec pa jo je podpisal v prepričanju, da izraža pravo poslovno voljo, je ta pogodba nična, ker ni bilo doseženo soglasje. Do sklenitve pogodbe torej ni prišlo, zato zneska 8.000,00 DEM ni mogoče šteti za izpolnitev neke druge nezapisane pogodbe. Če je znesek 8.000,00 DEM, označen kot posojilo, pomenil kupnino iz pogodbe z dne 18.10.1985, ta kupnina ne doseže niti 1/2 prave vrednosti stanovanja. Če pa se ta znesek preračuna v najemnino za čas, v katerem je tožnik uporabljal stanovanje, se pokaže, da gre za relativno nizko najemnino. Toženec očita sodišču druge stopnje, da je potrdilo več nezakonitih stališč. Sestavljalec pogodbe z dne 4.8.1992 ne bi smel nastopati kot tožnikov pooblaščenec v tej pravdni zadevi, bil bi lahko le priča. Fiktivni vsebini pogodbe, kot jo zatrjuje tožnik, je sodišče dalo večjo težo kot zapisu pogodbe z dne 4.8.1992. Toženčeva volja je bila taka, kot je zapisano v tej pogodbi, ne pa taka, kot si jo predstavlja tožnik. Pogodba je nična tudi zaradi nadpolovičnega prikrajšanja. Sicer pa pravdni stranki kljub zapisu v pogodbi z dne 4.8.1992 nista sklenili še posebne pogodbe, kot bi jo morali, če bi kupnino res plačal tožnik. Odgovora, zakaj dodatna pogodba ni bila sklenjena, sodišči nista dali, saj sta preprosto verjeli tožniku.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Od povzetih revizijskih trditev meri na procesno kršitev le navedba, da bi tožnikov pooblaščenec, ki je sestavil pogodbo z dne 4.8.1992, smel v tej pravdni zadevi nastopati samo kot priča. Pri tem pa revizija prezre, da je toženec ves čas postopka na prvi stopnji zatrjeval, da je bil tožnikov pooblaščenec v pravdi v času sestave spornega dogovora le njegov pooblaščenec, ne pa tudi toženčev. Zato ni bilo procesnih ovir za zastopanje tožnika v tej pravdni zadevi. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da takih ovir ne bi bilo niti v primeru, če bi bil v času sklepanja spornega dogovora pooblaščenec obeh sedanjih pravdnih strank, saj ZPP ne pozna instituta izločitve pooblaščenca, eventuelne kršitve določb Zakona o odvetništvu in kodeksa odvetniške etike pa imajo za posledico le disciplinsko odgovornost odvetnika.

Ostale revizijske trditve o nezakonitih stališčih merijo na uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zato teh trditev revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje potrdilo in na katere je po obrazloženem vezano tudi revizijsko sodišče, so v tej pravdni zadevi naslednje. Pravdni stranki sta dne 4.8.1992 zapisali dogovor o ureditvi medsebojnih premoženjskopravnih pravic in obveznosti, po katerem se je toženec zavezal vložiti vlogo za odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), tožnik pa mu je izročil 8.000,00 DEM. Takrat sta dopuščali možnost, da bo kupnino za stanovanje po določbah SZ plačal eden ali drugi ali vsak delno in se zato dogovorili za dokončno ureditev razmerja z dodatno pogodbo. Za primer, če toženec tožniku ne bi omogočil odkupa stanovanja po ugodni ceni, sta izročeni znesek 8.000,00 DEM označili kot posojilo. Toženec je kupno pogodbo s Stanovanjskim skladom delavcev pri zasebnikih v M. sklenil 17.8.1992. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov (in ne samo tožnikove izpovedi, kot zatrjuje revizija) štelo za dokazano, da je kupnino po pogodbi z dne 17.8.1992 v znesku 672.472,00 SIT dne 15.10.1992 plačal tožnik in ne toženec, da je tožnik plačal tudi prometni davek, toženec pa mu je izročil stanovanje, v katerega se je tožnik po obnovi vselil in več let živel v njem. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano tudi, da je pravi dogovor pravdnih strank v letu 1992 bil, da toženec kot imetnik stanovanjske pravice odkupi stanovanje po ugodnih pogojih SZ, tožnik pa mu povrne kupnino (ali pa jo plača namesto njega), mu izroči 8.000,00 DEM ter postane lastnik stanovanja. Zato sodišče zaključuje, da sta sklenila kupno pogodbo za sporno stanovanje za dogovorjeno višino kupnine, ki je zajemala kupnino po prvi kupni pogodbi in 8.000,00 DEM. Ker sta svoj dogovor tudi realizirala, je veljaven, sklenitev dodatne pogodbe pa glede na to in dejstva, da je tožnik posedoval vse originalne listine in prevzel stanovanje ter da sta si takrat medsebojno zaupala, ni bila potrebna. Zapis kasnejše formalne kupne pogodbe z dne 18.10.1995, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, toženec pa je naknadno odklonil overitev svojega podpisa na tej pogodbi, ima po oceni obeh sodišč zato le dokazno vrednost. Iz povzetih, pretežno dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je toženec že v sodbi sodišča prve stopnje dobil odgovor (ki ga terja še v reviziji in s katerim vsaj posredno skuša izpodbiti dokazno oceno, da je tožnik plačal kupnino po kupni pogodbi z dne 17.8.1992), zakaj dodatna pogodba, predvidena v dogovoru z dne 4.8.1992, ni bila sklenjena. Njegove revizijske trditve, da je bila njegova prava pogodbena volja taka, kot je zapisano v dogovoru z dne 4.8.1992, nedovoljeno izpodbijajo dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč o soglasni volji obeh pravdnih strank, da toženec proda tožniku stanovanje za dogovorjeno kupnino. Tudi njegova trditev, da glede na dejansko vrednost stanovanja kupnina 8.000,00 DEM predstavlja čezmerno prikrajšanje, izhaja iz drugačne dejanske podlage, saj je med pravdnima strankama dogovorjena kupnina poleg tega zneska zajemala tudi kupnino iz prve kupne pogodbe z dne 17.8.1992. Revizija tudi prezre, da je toženec tak ugovor prvič postavil šele v pritožbi (in še to brez potrebne dejanske podlage iz 139. člena ZOR) in da se po enotnih stališčih v sodni praksi izpodbojnostni razlogi ne morejo uveljavljati samo z ugovorom, ampak je potrebno vložiti posebno tožbo za razveljavitev pogodbe.

Zmotna je revizijska ocena, da sta sodišči "fiktivni vsebini pogodbe, kot jo zatrjuje tožnik, dali večjo težo kot zapisani pogodbi z dne 4.8.1992". Obe nižji sodišči sta šteli za dokazano, da znesek 8.000,00 DEM, ki je v dogovoru z dne 4.8.1992 označen kot posojilo, ni bil posojen, ampak je predstavljal del kupnine. Fiktiven je torej zapis z dne 4.8.1992, prava pogodbena volja pravdnih strank pa je bila skleniti kupno pogodbo za sporno stanovanje za dogovorjeno kupnino.

Po določbah prvega in drugega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) navidezna pogodba nima učinka med pravdnima strankama, kadar pa prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. Ker sta obe sodišči potrdili, da je bila prava pogodbena volja pravdnih strank skleniti kupno pogodbo za stanovanje in da sta to sicer ustno sklenjeno pogodbo tudi realizirali, je pomanjkanje potrebne oblike v skladu z določbo 73. člena ZOR konvalidirano. S plačilom dogovorjene kupnine in izročitvijo stanovanja so bile pogodbene obveznosti s tožnikove strani v celoti, s toženčeve pa v pretežni meri izpolnjene. Po določbi prvega odstavka 454. člena ZOR se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Da bo tožnik lahko kot lastnik polno razpolagal s kupljenim stanovanjem, je toženec dolžan še overiti svoj podpis na pismenem zapisu kupne pogodbe z dne 18.10.1995. Iz obrazloženega izhaja, da sta sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa z zavrnitvijo toženčeve pritožbe materialnopravno pravilno odločili. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia