Jedro

Za odločitev ni pravno odločilno, ali je bil delodajalec iz naslova delovnega razmerja ob nastanku zavarovalnega primer dolžan delavcu plačevati nadomestilo plače iz kakšnega drugega razloga na strani delodajalca. Z nastopom zavarovalnega primera se je namreč, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, razlog delavčeve odsotnosti spremenil. Delavec zaradi bolezni začasno ni več mogel opravljati obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu jih je odredil delodajalec (čakati na delo in biti pripravljen vrniti se na delo po pozivu).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo spremembo tožbe z dne 22. 11. 2018 (I. točka izreka) in ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 19.109,60 EUR s pripadki (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.692,01 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožeča stranka (delodajalec) upravičena do povračila nadomestil plače izplačanih delavcu J. J. zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v času od 4. 5. 2017 do 23. 1. 2019 s strani tožene stranke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod).

2. Proti izpodbijani sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).1 Vztrajala je, da tožeča stranka do refundacije izplačanih nadomestil plače delavcu zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni v obdobju od 4. 5. 2017 do 23. 1. 2019 ni upravičena, ker je bil delavec ob nastopu začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni na podlagi sklepa tožeče stranke (delodajalca) na čakanju na delo. Zato je po njenem mnenju razlog za odsotnost delavca z dela na strani delodajalca. Trdila je, da osebni zdravnik in imenovani zdravnik o okoliščini, da je delavec na čakanju za delo nista bila seznanjena, zaradi česar so izdane odločbe o začasni nezmožnosti za delo nične. Zato jih sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet te pravde je regresni zahtevek tožeče stranke (delodajalca), s katerim od tožene stranke (Zavoda) terja povračilo nadomestil plač izplačanih delavcu J. J. zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni v skupni višini 19.109,60 EUR s pripadki.

6. Pravno podlago za regresni zahtevek predstavlja tretji odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerji (v nadaljevanju: ZDR).2 Ta določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu ter da v času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.

7. Med pravdnima stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da: (1) je tožeča stranka delavca s sklepom št. DE00/2016-000 z dne 21. 10. 2016 napotila na čakanje na delo, (2) je bil prvi dan začasne zadržanosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni 4. 4. 2017, (3) je bil delavec ob nastanku začasne nezmožnosti za delo na podlagi sklepa delodajalca na čakanju na delo, (4) je bil delavec na podlagi odločb tožene stranke začasno zadržan z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 4. 5. 2017 do 23. 1. 2019, (5) je tožeča stranka delavcu za čas od 4. 5. 2017 do 23. 1. 2019 izplačala nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ter (6) je tožeča stranka pravočasno vložila zahtevo za refundacijo izplačanih nadomestil. Tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini ni nasprotovala.

8. Odločbe, s katerimi je imenovani zdravnik ugotovil, da je delavec začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 4. 5. 2017 do 23. 1. 2019 (priloge A2 do A8, A61 do A64 in A 68, v nadaljevanju: Odločbe), so pravnomočne in dokončne. Zato sodišče zavezujejo. Sodišče v pravdnem postopku namreč ne more preizkušati pravilnosti izdanih upravnih odločb. Nasprotno, po načelu prirejenosti je sodišče vezano na upravne odločbe.3 V kolikor tožena stranka meni, da so navedene Odločbe nične, bi morala pred pristojnim organom sprožiti s predpisi predviden ustrezen postopek. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da so Odločbe nične in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

9. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je v tem primeru tožeča stranka v skladu z določilom drugega odstavka 137. člena ZDR4 dolžna nositi stroške izplačanih nadomestil plače delavcu J. J. v obdobju od 4. 5. 2017 do 23. 1. 2019, ker je bil tudi v tem obdobju razlog za odsotnost delavca z dela na strani delodajalca (čakanje na delo).

10. Pravica delavca do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi čakanja na delo je pravica iz delovnega razmerja in jo je dolžan zagotavljati delodajalec (drugi odstavek 138. člena ZDR). To pravico je delodajalec dolžan zagotavljati le, če je on tisti, ki delavcu, ki je sicer delovno zmožen, krajši čas ne more zagotoviti dela. Ta institut je začasne narave (največ šest mesecev v posameznem koledarskem letu), saj je njegov namen ohranitev zaposlitve delavca tudi v obdobju, ko mu delodajalec iz razlogov na njegovi strani ne more zagotoviti dela. Bistvena obveznost delavca med čakanjem na delo je, da je za delodajalca razpoložljiv, v smislu, da se lahko nemudoma vrne na delo, ko ga delodajalec pozove.

11. Pravica delavca do nadomestila plače zaradi daljše odsotnosti z dela (nad 30 delovnih dni) zaradi bolezni je pravica posameznika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (primerjaj 2. točko drugega odstavka 13. člena ZZVZZ). S to pravico se zagotavlja socialna varnost zavarovanca (delavca) v primeru bolezni. Temeljna pravica zavarovanih oseb iz tega zavarovanja je pravica do posameznih dajatev iz obveznega zavarovanja v primeru nastanka zavarovalnega primera, temeljna dolžnost Zavoda, kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa je zagotovitev teh dajatev, ko zavarovalni primer nastane.5

12. Pravica zavarovancev do dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja nastane ob nastopu zavarovalnega primera (bolezni) ter ob izpolnitvi drugih pogojev za pridobitev posamezne pravice oziroma dajatve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zavarovalni primer na podlagi katerega je tožena stranka dolžna izplačati dajatev iz naslova nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti delavca od dela zaradi bolezni nastopi, ko je delavec zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe odsoten z dela več kot 30 delovnih dni ter ko osebni zdravnik oziroma imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija ugotovi, da delavec ni sposoben opravljati svojega dela (tretji odstavek 137. člena ZDR, 29. člen ZZVZZ in prvi ter drugi odstavek 137. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil delavec v obdobju od 4. 5. 2017 do 23. 1. 2019 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, saj to izhaja iz Odločb imenovanega zdravnika. Prav tako med strankama ni bilo sporno, da je bil prvi dan začasne zadržanosti delavca z dela zaradi bolezni 4. 4. 2017. Torej je 4. 5. 2017 nedvomno nastopil zavarovalni primer. Ker je nastopil zavarovalni primer, je tožena stranka v skladu z zgoraj pojasnjenim dolžna delavcu iz naslova obveznega zavarovanja plačati nadomestilo plače zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni.

14. Za odločitev ni pravno odločilno, ali je bil delodajalec iz naslova delovnega razmerja ob nastanku zavarovalnega primer dolžan delavcu plačevati nadomestilo plače iz kakšnega drugega razloga na strani delodajalca. Z nastopom zavarovalnega primera se je namreč, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, razlog delavčeve odsotnosti spremenil. Delavec zaradi bolezni začasno ni več mogel opravljati obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu jih je odredil delodajalec (čakati na delo in biti pripravljen vrniti se na delo po pozivu).

15. Ker je delavec upravičen do plačila nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti z dela iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, je tako tudi delodajalec, ki je to nadomestilo v skladu z določilom tretjega odstavka 137. člena ZDR izplačal delavcu v breme tožeče stranke, ob izpolnitvi ostalih pogojev za refundacijo, upravičen do povračila izplačanih nadomestil s strani tožeče stranke.

16. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da so ostali pogoji za upravičenost refundacijskega zahtevka izpolnjeni. Tožena stranka teh zaključkov sodišča prve stopnje ni pritožbeno izpodbijala.

17. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroški temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

19. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)6 ob upoštevanju, da je bila vrednost predmeta 19.109,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (15 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 933,3 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 559,98 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji. 3 Primerjaj: VSRS Sodba II Ips 113/2016 z dne 18. 5. 2017. 4 Iz drugega odstavka 137. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 21/2013) izhaja, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. 5 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS UP-794/11-15 z dne 21. 2. 2013 in Sodbo ter sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 230/2012 z dne 2. 4. 2013. 6 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.