Jedro

Gre za vprašanje vzroka in posledice, pri čemer je povsem življenjsko logično, da izguba moči motorja ne more biti vzrok (napaka), temveč je lahko le posledica (simptom) okvare (napake) določenega mehanskega dela v vozilu.

Kadar je predmet podjemne pogodbe popravilo stvari, lahko pogodbeni stranki določita lastnosti posla, ki se ga podjemnik zaveže opraviti bodisi tako, da določita vrsto okvare, ki se jo podjemnik zaveže odpraviti bodisi tako, da se podjemnik zaveže opraviti vse (morebitne) okvare, da bo stvar pravilno delovala.

Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka (pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 4.543,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.430,34 EUR od 10. 8. 2019 do plačila ter od zneska 3.112,87 EUR od 13. 9. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitve ustavnih pravic ter višjemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka, ki jih je specificirala na vlogi.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Stroške je specificirala na vlogi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je uradni serviser vozil X. K njej je tožena stranka 5. 7. 2019 na popravilo pripeljala svoje vozilo X. Stralis (kamion), zaradi izgube moči motorja. Tožeča stranka je na podlagi opisa težav vozilo priklopila na _flap valve test_, ki je pokazal napako v delovanju motorne zavore, napako na turbini in napako na katalizatorju (DPF filter). Tožeča stranka je pri prvem popravilu zamenjala motorno zavoro in vozilo predala v uporabo nazaj toženi stranki. Tožena stranka je po nekaj dneh ponovno zaznala izgubo moči motorja, zato je 25. 7. 2019 vozilo pripeljala nazaj k tožeči stranki, ki je zamenjala turbino in vozilo ponovno predala nazaj v uporabo toženi stranki. Slednja je ugotovila, da je izguba moči motorja še vedno prisotna. Vozila tokrat ni peljala nazaj k tožeči stranki, temveč na drug, prav tako uradni servis X. tj. k AC A. Slednji je vozilo priklopil na test in ugotovil le napako na katalizatorju, zato je zamenjal DPF filter. Tožeča stranka je toženi stranki za prvi dve popravili izdala vtoževana računa. Tožena stranka računov ni plačala, zato ju vtožuje v tem postopku. Tožena stranka se je upirala z ugovori, da je tožeča stranka napako odpravljala na zalogo, da ni ravnala skladno z dolžno skrbnostjo, saj ni ugotovila resničnega vzroka izgube moči motorja, po menjavi motorne zavore ni opravila dodatnih testov, da bi se prepričala ali je vzrok izgube moči motorja motorna zavora in ne morda turbina ali pa DPF filter. Trdila je, da testi tožeče stranke niso bili pravi in da če bi bil DPF filter takoj zamenjan, bi s tem bila napaka odpravljena.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da je tožena stranka naročila dve popravili na podlagi dveh podjemnih pogodb, ločeno za vsako od obeh popravil. Na prvem popravilu je na podlagi testa ugotovila napako motorne zavore in jo zamenjala. Nadalje je ugotovilo, da ko je tožena stranka vozilo pripeljala nazaj zaradi ponovne izgube moči motorja, to ne pomeni, da je grajala napako prvega popravila z zamenjavo motorne zavore, ampak je odobrila menjavo turbine. Na podlagi neprerekanih dejstev in prepričljive izpovedbe priče B. A. je ugotovilo, da imajo vse tri napake (motorne zavore, turbine in DPF filtra) lahko za posledico izgubo moči motorja, saj so vzroki za slednje lahko različni. Ponovitev izgube moči motorja zato ne pomeni, da popravilo motorne zavore ni bilo potrebno ali strokovno izvedeno. Prvostopenjsko sodišče je zato zaključilo, da toženka, ko je vozilo drugič pripeljala na servis, s tem ni grajala menjave motorne zavore, zato je bilo drugo popravilo nova podjemna pogodba, pri tem pa ni trdila, da je od prejšnje odstopila ali uveljavljala kakšen drug jamčevalni zahtevek. Drugi servis, na katerem je bila zamenjana turbina, zato ni predstavljalo odprave napake zamenjane motorne zavore. Na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika in prokurista tožeče stranke (C. in D. E.) je ugotovilo, da je bila menjava turbine pričakovana. Glede vprašanja ali bi morala tožeča stranka že na prvem servisu zamenjati tako motorno zavoro kot turbino je ugotovilo, da tožena stranka ni uveljavljala zahtevka zato, ker niso bile na prvem servisu izvedene vse menjave, zato se do tega ni opredeljevalo. Na podlagi zaslišanja prič F. in G., kakor tudi C. in D. E. je nadalje ugotovilo, da ko se je izguba moči motorja pojavila po drugem servisu, je prokurist tožene stranke izrazil pomisleke, da turbine ne bi bilo potrebno menjati. Slednje bi bilo po oceni sodišča prve stopnje mogoče šteti za grajanje napake, vendar bi tožena stranka za odstop od pogodbe morala dati tožeči stranki možnost, da napako odpravi, vendar tožena stranka odstopa od pogodbe ni konkretizirala in ne dokazala. Ugotovilo je, da je D. E. sicer izpovedal, da je izgubil zaupanje v tožečo stranko in vozilo v tretje peljal na drug servis, računa pa ni plačal, ker tožeča stranka ni odpravila napake. Slednje po oceni sodišča prve stopnje ni pomenilo odstopa od pogodbe, saj bi morala biti odstopna izjava jasna in nedvoumna izjava volje, naslovljena na odstopnega zavezanca, da bi povzročila prenehanje pravnega razmerja. V okviru dokazne ocene izpovedb zaslišanih F., G. ter C. in D. E. je prvostopenjsko sodišče nadalje presodilo, da tožena stranka tožeči stranki po drugem servisu ni dala možnosti, da napako odpravi, saj je bil dogovor, da tožena stranka vozilo pripelje nazaj in bo tožeča stranka na svoje stroške vgradila staro turbino nazaj. Ker tega ni storila je po oceni sodišča prve stopnje s tem preprečila preverjanje grajanja napake (ali je bila turbina zamenjana po nepotrebnem), hkrati pa podjemniku onemogočila odpravo napake. Tudi če je tožena stranka grajala zamenjavo turbine, jamčevalnih zahtevkov ni uveljavila skladno z zakonom. Le dejstvo, da je motor tudi po drugem servisu izgubljal moč še ne pomeni, da je iz ravnanj tožeče stranke izhajalo, da svojih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila, saj toženka tožnici zaradi domnevno napačne menjave turbine ni pustila nobenega roka. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi če bi prišlo do odstopa od pogodbe, bi morala toženka tožnici prejeto vrniti, hkrati pa bi lahko uveljavljala povrnitev škode, česar ni storila. Sodišče prve stopnje je kot prepozne zavrnilo tudi ugovor tožene stranke, da tožnica popravil (zamenjav) ni izvajala v pravilnem vrstnem redu oziroma da bi morala zamenjati najprej DPF filter, da ni izvajala pravilnih testov in da ni izkazala, da bi jih po menjavi motorne zavore in turbine ponovila, kar naj bi bilo v skladu z navodili, ki jih je priložila tožeča stranka in da naj bi vse to ustvarjalo dvome v strokovnost tožnice. Če je namreč toženka menila, da popravila niso bila strokovna oziroma potrebna, o čemer se ji je pojavil dvom najkasneje, ko je vozilo ponovno izgubilo na moči, bi to lahko in morala preveriti nemudoma, po potrebi s pomočjo kvalificiranega strokovnjaka in uveljaviti ustrezne jamčevalne sankcije. Dokazni predlog za izvedenca je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi zamude jamčevalnih rokov oziroma pri menjavi turbine zato, ker vozila ni pripeljala nazaj. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da je bila izguba moči motorja simptom, ki ima lahko različne vzroke, v konkretnem primeru so bili to trije oziroma je šlo za tri napake na različnih delih vozila. Svetovalna dolžnost tožeče stranke je bila, da je na podlagi izvedenih testov toženi stranki predstavila in predlagala potrebna popravila. Ni sporno, da je predlagala vrstni red najprej zamenjavo motorne zavore in nato turbine, s čimer se je toženka strinjala in obe storitvi naročila. Z izvedbo popravila je bil cilj podjema dosežen, saj se napaka na motorni zavori in turbini kljub ponovni izgubi moči motorja ni ponovila. Če je tožnica toženki svetovala napačno bi lahko toženka uveljavljala odškodninski zahtevek, ki pa ga ni.

7. Tožena stranka v pritožbi trdi, da dokazna ocena v predmetnem primeru ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene, saj ni vestna, skrbna in analitično-sintetnična ter logično vzdržna, razumna in dosledna, in sicer zato ker sploh ne obstoji oziroma po stališču pritožbe dokazna ocena ni izdelana celovito o vseh izvedenih dokazov. Pritožba v tem delu z ničemer ne konkretizira neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Tudi glede na gornje povzetke obrazložitve izpodbijane sodbe je dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem jasna in konsistentna. To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, namreč ne predstavlja vselej kršitve določbe 8. člena ZPP (ki med drugim nalaga posamično, analitično oceno dokazov) ali celo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka (pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja).1 Zato povsem pavšalno pritožbeno sklicevanje na pomanjkljivo dokazno oceno, ki konkretizirano ne pojasni, v čem (v zvezi s katerimi dokazi in zakaj) je dokazna ocena sodišča pomanjkliva oziroma katerih dokazov naj sodišče prve stopnje ne bi presojalo in v zvezi s čim, ne more biti utemeljeno. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da je zaradi tega podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je npr. popravilo kakšne stvari, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tožena stranka je k tožeči stranki pripeljala vozilo zaradi izgube moči motorja, kar se je kazalo v drastičnem znižanju hitrosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pri prvem servisu napravila _flap valve_ test, ki je pokazal napako v delovanju motorne zavore, napako na turbini in napako na katalizatorju (DPF filter). Tega pritožba ne izpodbija. Zaključek sodišča prve stopnje, da je „izguba moči motorja“ simptom in ne napaka je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen in ga tožena stranka ne more izpodbiti s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podala že na prvi stopnji tj. da je vozilo na popravilo k tožeči stranki obakrat pripeljala za odpravo iste napake „izgube moči motorja“ ter da je predala vozilo v popravilo z namenom odprave težav pri vožnji, ki so se kazale v izgubi moči motorja ter da ni podala zahteve za odpravo specifičnih del ali storitev tj. menjave motorne zavore ali menjave turbine, da izguba moči motorja ni simptom, temveč predstavlja napako, za odpravo katere je tožena stranka angažirala tožečo stranko, ki pa zaupane naloge ni opravila na strokoven način. Že izvedeni računalniški test okvare na vozilu je pokazal, kaj so napake, ki so povzročile izgubo moči motorja. Gre namreč za vprašanje vzroka in posledice, pri čemer je povsem življenjsko logično, da izguba moči motorja ne more biti vzrok (napaka), temveč je lahko le posledica (simptom) okvare (napake) določenega mehanskega dela v vozilu. Poleg tega pa je tudi tožena stranka sama trdila, da je vozilo predala v popravilo z namenom odprave težav pri vožnji, ki so se _kazale_ v izgubi moči motorja. Pri tem je tudi navajala, da so iz priloženega testa _„flap valve“_ razvidne napake, ki so lahko vzročno povezane in da bi bilo glede na javljene napake smiselno, da bi opravili tudi test turbine in test DPF filtra, iz katerih bi lahko določili dejanski vzrok napake na vozilu (prim. navedbe tožene stranke v vlogi z dne 3. 6. 2021; r. št. 25 v spisu). Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je izguba moči motorja simptom oziroma posledica napak, ki jih je tožeča stranka ugotovila tako, da je vozilo priklopila na računalnik, s tem izvedla _flap valve test_, ki je pokazal kje (na katerem delu motorja) so napake.

9. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile že na prvem servisu ugotovljene napaka v delovanju motorne zavore, napako na turbini in napako na katalizatorju (DPF filter). Pri tem je nesporno ugotovljeno, da je na prvem servisu tožeča stranka zamenjala le motorno zavoro, na drugem servisu pa turbino. Pritožba trdi, da je šlo pri tem dejansko le za eno podjemno pogodbo in ne dve, kot je presodilo sodišče prve stopnje, zaradi česar naj bi bilo po stališču pritožbe že izhodišče za presojo, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, napačno.

10. Kadar je predmet podjemne pogodbe popravilo stvari, lahko pogodbeni stranki določita lastnosti posla, ki se ga podjemnik zaveže opraviti _bodisi tako, da določita vrsto okvare, ki se jo podjemnik zaveže odpraviti_ bodisi tako, da se podjemnik zaveže opraviti vse (morebitne) okvare, da bo stvar pravilno delovala.2 V obravnavanem primeru sta se pravdni stranki dogovorili, da se na prvem servisu 5. 7. 2019 zamenja motorna zavora. To sta potrdila tako C. kot D. E. (prvi je zakoniti zastopnik tožene stranke, drugi pa prokurist). S tem je bila določena vrsta okvare, ki se jo je podjemnik zavezal odpraviti, kar je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. S tem je bil določen predmet podjema pri popravilu tega dne. Tožeča stranka je motorno zavoro nesporno zamenjala. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka po tako izvedenem poslu ni niti trdila, da se je napaka ponovila na motorni zavori in da dejstvo, da je tožena stranka stranka vozilo 25. 7. 2019 pripeljala nazaj ne pomeni, da je grajala popravilo zamenjave motorne zavore, saj tedaj ni trdila, da slednje ne bi bilo potrebno zamenjati, temveč je tedaj privolila v novo popravilo oziroma v menjavo turbine. Na drugem servisu 25. 7. 2019 sta se tako pravdni stranki dogovorili za menjavo turbine, s čimer je bil določen predmet podjema pri popravilu tega dne. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je šlo za dve podjemni pogodbi.

11. Napaka na turbini je bila izkazana na podlagi testov, ki jih je tožeča stranka predložila v spis. Tožena stranka je sicer trdila, da bi morala tožeča stranka opraviti v zvezi s turbino drug test (test turbine). S tem je smiselno ugovarjala, da morda turbine niti ne bi bilo potrebno zamenjati. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi zaslišanih prič pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka zato, da bi se ugotovilo ali je bila menjava upravičena, vozilo potem, ko je po drugem servisu motor še vedno izgubljal moč, pripeljati nazaj k tožeči stranki, ki bi v motor vgradila nazaj staro turbino (s tem bi se ugotovilo ali je bila napaka turbine res prisotna ter ali je tožeča stranka svojo pogodbeno dogovorjeno obveznost opravila brez napake). To je bilo najprej dogovorjeno, kar sta izpovedali priči G. in F., potrdil pa je tudi C. E., ki je dejal, da vozila nato niso pripeljali nazaj k tožeči stranki, ker je bil tedaj v tujini. Sodišče prve stopnje zato tudi utemeljeno ni sledilo izpovedbi D. E., ki je edini izpovedal, da se G. (priča G.) ni več strinjal, da bi zamenjali turbino, ker njihove turbine ne bo več mogel prodati kot nove, ker so jo že toliko časa uporabljali. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev iz izpodbijane sodbe, da tožena stranka s tem tožeči stranki (pravilno skladno z določbo drugega odstavka 639. člena OZ) ni dala primernega roka za odpravo morebitne napake, zato je tudi izgubila pravico do odstopa od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ). Poleg tega tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni mogoča uporaba določbe 106. člena OZ,3 saj iz ravnanj tožeče stranke ni izhajalo, da obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Menjavo turbine je tožeča stranka izvedla skladno s protokoli proizvajalca X., ki so predvideni v takih primerih. Tožeča stranka je trdila, da protokol proizvajalca X. določa, da se v takem primeru, glede na mehansko sestavo motorja, popravila izvajajo po točno določenem vrstnem redu, saj bi zaradi povezanosti elementov motorne zavore, turbine in katalizatorja, že z zamenjavo motorne zavore lahko prišlo do pravilnega delovanja turbine in katalizatorja in menjava turbine niti ne bi bila potrebna. Vse to sta s svojim zaslišanjem potrdili priči G. in F. Prav tako pa je tudi priča A. izpovedala, da če se pri testu pokaže napaka na motorni zavori, jo zamenjaš, če na turbini jo zamenjaš. Da pa je na AC A. prišlo vozilo le z napako na katalizatorju, ki so jo nato odpravili (pod garancijo, saj je turbina delovala pravilno), pa je povsem logično in skladno s predhodnim izvajanjem popravil tožeče stranke, ki je prvi dve napaki (ki vzročno tudi vplivata na DPF filter, kar sta pojasnila priči G. in F.) odpravila že sama.

12. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je tožeča stranka popravili izvedla na zalogo. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o tem, da napak tožeča stranka ni odpravila z dolžno skrbnostjo in da ni opravila pregleda vozila, da bi ugotovila resnični vzrok izgube moči motorja. Sklicevanje pritožbe, da tožeča stranka ni opravila ustreznega testa turbine (s katerim bi po stališču pritožbe tožeča stranka lahko preprečila, da je v konkretnem primeru napaka v turbini) se je glede na gornje ugotovitve izkazalo za irelevantno. Poleg tega pa je tudi priča G. jasno izpovedal, da testa niso naredili zato, ker ga v primeru, če ne dela aktivator turbine, niti ni mogoče izvesti, predhodni test pa je jasno pokazal napako tudi na turbini.

13. Pritožbene navedbe o tem, da rezultat podjema ni bil dosežen in da podjemnik (tožnik) dela ni opravil brez napak, zaradi česar mu toženec kot naročnik za njegovo delo ničesar ne dolguje, so se tako izkazale za neutemeljene.

14. Takšna presoja izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke. Pritožbeno sodišče jo je zato potem, ko je prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, hkrati pa je dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 2% za materialne stroške, vse povečano za 22% DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. sodba VSRS II Ips 477/2003 z dne 10. 6. 2004. 2 Prim. dr. N. Plavšak. Obligacijskih zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 736. 3 Upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (106. člen OZ).