Jedro

Ker je organ prve stopnje že ugotavljal pogoje za pridobitev zaprošenega dovoljenja, je tudi že uvedel sam postopek; zato ni imel podlage za zavrženje vloge po določbi 125. člena ZUP (1986), kot da ni pogojev za uvedbo postopka, tožena stranka pa ne za zavrnitev pritožbe tožnikov. Glede na to tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen (1. odstavek 59. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 11/99-8 z dne 30.6.1999, se razveljavi in zadeva pošlje Upravnemu sodišču Republike Slovenije, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo, s katero so tožniki izpodbijali odločbo tožene stranke z dne 9.11.1998 (1. točka izreka) in oprostilo tožnike plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ter 18., 19. in 21. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 in 50/98 - odločba US, v nadaljevanju ZTuj/91) zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 2.6.1998. S tem sklepom je bila vloga tožnikov za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov v Republiki Sloveniji zavržena na podlagi določbe 2. odstavka 125. člena ZUP/86, ker so bile njihove vloge prepozne, saj so bile vložene po preteku roka.

Sodišče je ugotovilo, da tožniki ne izpodbijajo dejstva, da so vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz humanitarnih razlogov (vložili so jo 14.8.1997), ko jim je že prenehalo dovoljenje (31.7.1997) za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi kartona začasnega begunca. Zaradi zamude roka za vložitev vloge je zato prvostopni organ utemeljeno zavrgel njihovo vlogo, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi dala pravilne in zakonite razloge. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeno trditev, da s tem, ko so pred 31.7.1997 vložili prošnjo za podaljšanje začasnega zatočišča, niso zamudili nobenega roka. Po stališču sodišča ne gre za istovetna postopka, kjer bi vloga v enem postopku že avtomatično pomenila vlogo v drugem postopku (po 18. členu ZTuj/91). Pogojevanje pravočasnosti ene vloge z vložitvijo druge prošnje v drugem postopku ne predvideva niti ZTuj/91 niti ZUP/86. Iz upravnih spisov pa je tudi razvidno, da je bila prošnja tožnikov za podaljšanje začasnega zatočišča zavrnjena.

Tožniki vlagajo pritožbo le zoper sodbo (1. točko izreka), s katero je bila njihova tožba zoper odločbo tožene stranke zavrnjena.

Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njihovi tožbi ugodi. Tožniki so pred potekom veljavnosti začasnega zatočišča zaprosili za njegovo podaljšanje. V času trajanja postopka za podaljšanje začasnega zatočišča so zaprosili tudi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji po 18. členu Zakona o tujcih. Menijo, da so v času, ko je trajal postopek za podaljšanje začasnega zatočišča, zakonito prebivali v Republiki Sloveniji. Postopek za podaljšanje začasnega zatočišča je bil namreč končan šele z dokončnostjo odločbe Upravne enote K. dne 15.11.1997, vloga za izdajo dovoljenja za začasno bivanje po 18. členu Zakona o tujcih pa je bila vložena že dne 14.8.1999 (pravilno 14.8.1997). Zato vztrajajo pri stališču, da med trajanjem postopka za priznanje oziroma podaljšanje začasnega zatočišča niso zamudili roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno bivanje po 18. členu Zakona o tujcih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni ugovor tožnikov, da niso zamudili nobenega roka za vložitev prošnje za začasno bivanje iz humanitarnih razlogov, s katerim smiselno uveljavljajo, da ni bilo podlage za zavrženje njihove vloge na podlagi določbe 125. člena ZUP/86. Organ prve stopnje je pogoje za pridobitev zaprošenega dovoljenja ugotavljal. S tem je bil postopek uveden. Že zaradi tega organ prve stopnje ni imel podlage, da je vlogo tožnikov zavrgel po določbi 125. člena ZUP/86 s sklepom, kot da ni pogojev za uvedbo postopka, tožena stranka pa ne za zavrnitev njihove pritožbe. Glede na to tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen (1. odstavek 59. člena ZUS). Ker mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 16. členom ZUS) paziti na kršitve določb postopka v upravnem sporu, je v skladu z določbo 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo, ne da bi se pri tem spuščalo v presojo ostalih pritožbenih ugovorov.

V skladu z določbo 2. odstavka 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 70/2000), po kateri Vrhovno sodišče RS ni več pristojno za odločanje na prvi stopnji o zakonitosti upravnih aktov vlade, kar je predmet tudi tega upravnega spora, je za nadaljnje odločanje o tej zadevi pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije. Zato je potrebno po odločitvi pritožbenega sodišča zadevo poslati temu sodišču.