Jedro

Dejstvo, da je izjavitelj podpisal zapisnik zapuščinske obravnave, v katerem je vsebovana izjava o odstopu oporočnega deleža, ne da bi ta zapisnik prebral, samo po sebi še ne utemeljuje stroge (brezpogojne) uporabe teorije izjave.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Tožnik je v obravnavani zadevi zahteval razveljavitev dedne izjave oziroma izjave o odstopu dednega deleža, ki jo je podal v zapuščinskem postopku po A. Z. Obenem je zahteval, naj mu toženca izstavita primerno listino, na podlagi katere se bo lahko v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik nepremičnine, ki je bila predmet odstopljene dediščine.

Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tožnikovo dejansko tezo, da naj bi na zapuščinski obravnavani podal drugačno izjavo, kot je vsebovana v zapisniku s te obravnave. Zavrnilo je tudi tožnikovo zatrjevanje, da zapisnika, preden ga je podpisal, sploh ni prebral. Navedlo je, da je imel to vso možnost storiti.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter podalo pravno podlago odločitve, ki je v sodbi sodišča prve stopnje sicer umanjkala. Sporno izjavo je opredelilo kot sprejem dediščine in nato odstop dednega deleža. Obrazložilo je, da ugotovljena dejstva ne utemeljujejo zaključka o opravičljivi zmoti (zaradi katere bi bilo mogoče zahtevati razveljavitev tega pravnega posla), saj tožnik pri podpisu zapisnika ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva pred sodiščem.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. Revident uveljavlja vse zakonsko določene revizijske razloge in sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revident še vedno vztraja pri trditvi, da je prišlo do očitnega nesporazuma med tožnikom in sodiščem ter da je bilo v zapisnik zmotno zapisano, da tožnik celotni oporočni delež odstopa svojemu bratu A. Z. Ker zapisana izjava ne ustreza pravi volji tožnika, uveljavlja razveljavitev dedne izjave zaradi bistvene zmote v izjavi. Pravi, da ni mogoče prezreti dejstva, da se pravni laiki sodišča kot institucije na nek način bojijo in smatrajo sodnike za pomembno avtoriteto, pogosto pa tudi za nezmotljive. Obdolženec (očitno gre za tožnika; op. rev. sodišča) je bil tako ves čas v zmoti in je menil, da sodnica I. R. razume, kaj je izjavil in da je njegova izjava tudi tako zapisana. Tožnik je namreč bratu odstopil le svoj oporočni delež njive parc. št. 2444 k.o. ..., nikakor pa ne imetja domačije, kjer je živel od rojstva in jo tudi pomagal vzdrževati. Pritožbeno sodišče je napačno uporabilo določbo 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR). Zmota je bila namreč bistvena, saj se je nanašala na okoliščine, ki so po mnenju tožnika odločilne. Pritožbeno sodišče napačno sklepa, da zmota ni bila opravičljiva. Za napolnitev nedoločenega pravnega pojma skrbnosti je namreč treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Tožnik je delovni invalid III. kategorije, usposobljen le za lažja fizična dela, ki so po svoji naravi umsko nezahtevna ter ima tudi precejšnje težave s sluhom. Zaradi njegovih težav je prišlo do nesporazuma med tožnikom in sodiščem in tako do zmote, ki je imela za posledico zapis dedne izjave, ki ni ustrezala pravi volji. Zaupal je v delo sodišča, da bo sodnica zapisala izjavo tako kot jo je sam izrazil. Tožnik je na prvi stopnji zahteval postavitev izvedenca otorinolaringologa, ki bi lahko edini povedal, kakšno okvaro sluha ima tožnik in če je bil zaradi tega sploh sposoben slediti zapuščinski obravnavi. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, sodišče druge stopnje pa je prav tako spregledalo pomen izvedbe takšnega dokaza.

Sodišči sta svoje ugotovitve oprli na pretirano vero v pričevanje sodnice in zapisnikarice, ki se konkretne obravnave sploh ne spomnita. To, da sta izpovedali, kako ponavadi poteka obravnava, še ne pomeni, da ni mogoče, da bi tožnik na konkretni obravnavi podal zmotno izjavo.

Ni mogoče prezreti nespornega dejstva, da je priča A. K. edina, ki se dejansko spominja poteka zapuščinske obravnave. Le-ta je še pred vložitvijo tožbe tožniku potrdila, da je prišlo na zapuščinski obravnavi do zmotnega zapisa, pa jo je kasneje prvotoženec spravil pod svoj vpliv. Revident se nadalje spušča v vsebino pričanja te priče in v dokazno oceno, ki jo je v zvezi s tem opravilo sodišče. Opozarja na del dokazne ocene, ki se opira na nasprotje med pričanjem te priče in med njeno drugačno trditvijo v odgovoru na tožbo. S tem naj bi bila po revidentovem zagrešena kršitev načela neposrednosti, iskanja materialne resnice in popolnosti ter zato bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP).

Nedopusten je zaključek pritožbenega sodišča, češ da pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno v zvezi s tem, kakšno izjavo je tožnik sploh podal, glede na materialno razlago tega sodišča glede bistvene zmote, niso pravno pomembne. Tožnik je prepričan v nasprotno.

Pritožbeno sodišče naj tudi ne bi preverilo vseh pritožbenih navedb in se o njih izreklo v obrazložitvi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano ne dejansko stanje, na kakršno se opira odločitev sodišča druge stopnje (dejanska podlaga izpodbijane sodbe). To izhaja iz prepovedi uveljavljanja razloga zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali pa dejanskim zaključkom celo izrecno nasprotujejo. Tovrstne revizijske navedbe pa prepredajo pretežen del revizije v obravnavani zadevi.

Res pa je, da je tožnik dejansko stanje, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpodbijal že v pritožbenem postopku ter da pritožbeno sodišče pravilnosti dela ugotovljenega dejanskega stanja ni preizkušalo, ker je menilo, da ni relevantno, kakšno izjavo je tožnik na zapuščinski obravnavi sploh podal (četrta stran sodbe sodišča druge stopnje). To materialnopravno stališče revident izrecno napada. Ker bi utemeljenost revidentovega stališča terjala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje, se je zato revizijsko sodišče najprej ukvarjalo s tem vprašanjem.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na materialnopravni predpostavki, da je v obravnavanem primeru (ter v vseh podobnih primerih, ko je pravnoposlovna izjava podana na sodni zapisnik) odločilna tista izjava pravnoposlovne volje, ki je vsebovana v zapisniku. Takšno materialnopravno stališče (ki je na tem mestu predmet revizijskega preizkusa) v bistvu pomeni, da v ločevanju med sfero volje in sfero izjave, v slednjo sodi le besedilo zapisnika, ki ga stranka potrdi s svojim podpisom. S tem materialnopravnim stališčem (v primeru, ko je zapisnik s strani izjavitelja volje tudi podpisan) soglaša tudi revizijsko sodišče, saj bi nasprotno stališče lahko privedlo do tega, da bi v posamičnem primeru lahko obstajalo več različnih pravnoposlovnih izjav, ki bi se nanašale na isto pravnoposlovno voljo. Navedeno materialnopravno stališče pa ne rešuje tudi pravnih posledic morebitnega nasprotja med tako izjavljeno voljo in resnično voljo.

Teorija volje, v skladu s katero je odločilna le prava (notranja) volja izjavitelja, varuje interese izjavitelja na škodo prejemnika izjave, teorija izjave pa varuje interese prejemnika izjave na škodo izjavitelja. Sodobni pravni redi iščejo glede vprašanja, kakšne učinke ustvarja izjava volje, ki je dana v zmoti, kompromisne rešitve med skrajnostma, ki jih predstavljata teorije volje na eni in teorija izjave na drugi strani(1). Zakonske določbe o napakah volje so pomensko razmeroma odprte (vsebujejo t.i. nedoločne pravne pojme). Ta pomensko odprt pravni prostor mora zato z okoliščinami konkretnega primera napolniti sodišče, ko išče ustrezno vrednotno ravnovesje med interesoma obeh strank. Posamezne (tipične) okoliščine primera je upošteval že sam zakonodajalec. Ravno vrednotno ravnovesje je tako npr. razlog, da mora biti pravni red popustljivejši do izjavitelja volje, kadar gre za neodplačen pravni posel (62. člen ZOR). Enako velja za primer, ko je ena stranka (prejemnica izjave) nepoštena in pri izjavitelju povzroči zmoto ali jo v zmoti drži (prvi odstavek 65. člena ZOR). Zakonski topos pri iskanju omenjenega vrednotnega ravnovesja pa je tudi primer, ko kdo tretji povzroči zmoto pri izjavitelju (tretji odstavek 65. člena ZOR). Ta tip prevare se nadalje ločuje na položaj napake volje pri odplačnem in neodplačnem pravnem poslu (četrti odstavek 65. člena ZOR). K vsemu navedenemu je treba dodati še poseben tip zmote2, to je primer nesporazuma (63. člen ZOR), kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti.

Materialnopravno stališče sodišča druge stopnje je izrazito strogo ter se v znatni meri opira na teorijo izjave. Pri tem ponuja razlago pojma skrbnosti iz drugega odstavka 61. člena ZOR, po kateri ni pomembno, kaj se je dogajalo na zapuščinski obravnavi (iz tega razloga tudi zavrača preizkus dejanskega stanja v tem delu), marveč je pomembno le to, da je tožnik s podpisom potrdil zapisnik in njegovo vsebino. Če ga ni prebral (in dejanska ugotovitev je, da tožnik zapisnika ni prebral), potem je pač ravnal neskrbno pri oblikovanju svoje izjave volje (oziroma pri potrditvi takšne oblike, kot jo je ustvarila zapuščinska sodnica) in se zato ne more uspešno sklicevati na svojo zmoto.

Po stališču revizijskega sodišča je pravno izhodišče pritožbenega sodišča prestrogo zato, ker ne upošteva nekaterih pravno pomembnih okoliščin konkretnega primera (oziroma jih šteje za pravno irelevantne). Pri iskanju ustreznega razmerja med teorijo izjave in teorijo volje je glavno vodilo poiskati vrednotno ravnovesje med interesoma obeh strank (izjavitelja in prejemnika). Varstvo prejemnika izjave je pomembno in potrebno zato, ker se lahko ta po naravi stvari zanaša zgolj na zunanje spoznavno, ne pa na notranjo (pravo) voljo izjavitelja. V konkretnem primeru pa med notranjo, le izjavitelju znano voljo na eni strani ter njegovo voljo, kakor je zunanje spoznavna, na drugi strani, ni mogoče potegniti ostre ločnice. Med ravnijo tožnikove notranje volje ter med zapisnikom z glavne obravnave, ki vsebuje finalni zapis izjave volje, je namreč še proces - zapuščinska obravnava, kjer se je izjava volje postopno izoblikovala. Dogajanja na zapuščinski obravnavi pa ni mogoče preprosto pripisati tožnikovemu notranjemu življenju, saj je tisto, kar je izjavljal, v kakšnih okoliščinah je izjavljal in kako je bilo to v konkretnem primeru mogoče razumeti, na zunaj spoznavno in torej prejemniku izjave ni moglo ostati skrito. Vse to sicer še ni izjava, vendar pa so te okoliščine pomembne pri uravnovešenju volje in izjave.

Navedeno velja še toliko bolj zato, ker se zmota v obravnavanem primeru nanaša na sam predmet pravnega posla: gre za vprašanje, ali je tožnik prvemu tožencu odstopil svoj celoten oporočni dedni delež (torej tudi domačijo) ali pa mu je odstopil le svoj delež njive. Ta tip zmote je t.i. zmota ovira3, ki jo ureja posebna določba 63. člen ZOR pod nadpisom nesporazum.

Druga pomembna okoliščina v konkretnem primeru je, da so v zapisniku uporabljeni pravni pojmi, tožeča stranka (kot tudi oba toženca) pa so laiki. Ugotovljena dejstva ne nudijo podlage za zaključek, da je zapuščinsko sodišče stranke primerno pravno podučilo o pomenu izjave, kot jo je samo vneslo v zapisnik (ki ni magnetogram). Navedeno je pomembno z vidika ugotavljanja skladnosti med voljo ter med interpretacijo te volje, kakor jo je s pravnim izrazoslovjem v zapisnik vneslo sodišče (torej tretji). Kot pravi revident, stranke, pravni laiki sodišču zaupajo. Protiutež tega zaupanja pa je tudi ustrezna pojasnjevalna dolžnost sodišča, še posebej v zapuščinskem postopku kot posebnem tipu nepravdnega postopka. Prav s tega vidika ni nepomembno, da je izrazito nenavadno (redko), da bi se oporočni dedič v celoti odpovedal svojemu dednemu deležu. Takšna okoliščina nedvomno terja še posebno pozornost zapuščinskega sodišča pri izvrševanju pojasnjevalne dolžnosti.

Nadaljnja okoliščina, ki je pravno pomembna, je neodplačnost pravnega posla, česar sodišči pri vrednotnem tehtanju sploh nista vzeli v obzir.

Pravna pravila je treba razlagati tudi v skladu z argumentom celovitosti in notranje povezanosti pravnega reda. Tako je seveda jasno, da je tudi pri nesporazumu (63. člen ZOR) treba upoštevati pravilo o strankini skrbnosti iz drugega odstavka 61. člena ZOR. Vendar pa je strankina pomanjkljiva skrbnost lahko le eden izmed več vzrokov za neskladje med voljo in izjavo, lahko pa s tem neskladjem niti ni v vzročni zvezi. Vzrok zanj je lahko tudi v ravnanju (aktivnem ali pasivnem) druge stranke, kakor tudi tretje osebe, čeprav ju morebiti ni mogoče opredeliti za dolozno in s tem za prevaro. Teža, ki jo je za nastalo neskladje med voljo in izjavo mogoče vrednotno pripisati strankini pomanjkljivi skrbnosti, pa je odvisna tudi od tega za kakšno naravo (vrsto) pravnega posla v konkretnem primeru gre (odplačen - neodplačen posel itd.). Vse navedene okoliščine terjajo niansiranje pomensko odprtih pravil o napakah volje glede na okoliščine konkretnega primera.

Iz navedenih razlogov zato ni nepomembno, kakšno je bilo dogajanje na zapuščinski obravnavi. Ker je ta del dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik s pritožbo napadal, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče ta del pritožbe vsebinsko obravnavati. Ker tega ni storilo, kar mu tožnik v reviziji očita, je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. Spričo vsega zgoraj povedanega posebni napotki niso potrebni.

Op. št. 1: Prim. M. Dolenc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 341. Op. št. 2: O teoretično sporni naravi nesporazuma glej več v: M. Dolenc, Napake volje pri sklepanju pravnih poslov, Ljubljana 2003, str.170-177. Op. št. 3: Ibidem.