Jedro

V postopku ni bilo ugotovljeno, ali obstajajo zadržki iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu za pridobitev državljanstva RS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 21.1.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da je tožnik na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji sicer imel prijavljeno stalno prebivališče in tukaj tudi dejansko živel, da pa je bil od leta 1980 do leta 1990 večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in tudi zaradi prekrškov zoper javni red in mir. Zaradi tega je tožena stranka odločila, da so pri tožniku podani razlogi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za odklonitev vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v postopku ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in ni pravilno uporabila določb zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Dopolnitev zakona, na podlagi katerega se lahko vloga za pridobitev državljanstva zavrne tudi osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena, za katero pa so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije je namreč stopilo v veljavo 24.12.1991, to je že po vloženi tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo. Zato meni, da tožena stranka te določbe ne bi smela uporabiti pri odločanju o tožnikovi zahtevi. Poleg tega pa tudi ni točna ugotovitev tožene stranke, da tožnik predstavlja nevarnost za javni red. Res je sicer, da je bil tožnik že pravnomočno obsojen, vendar bi tožena stranka morala upoštevati vse okoliščine, predvsem pa to, da je poročen in oče dveh mladoletnih otrok, da je lastnik nepremičnine, in da tudi njegova dosedanja kaznovanost še ne dokazuje, da bi predstavljal nevarnost za javni red Republike Slovenije. Iz tega razloga in zato, ker tožena stranka svoje ugotovitve sploh ne obrazlaga, tako da po mnenju tožnika izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se vloga lahko zavrne ne glede na izpolnjene pogoje, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost in obrambo države.

Kot prvo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe napačno ugotovila tožnikovo rojstno državo in njegovo državljanstvo. Občina V. leži namreč na Kosovem, to je v takozvani ZRJ in tako je verjetno tudi sedanje državljanstvo tožnika.

Sodišče tudi meni, da je tožena stranka vse preuranjeno zaključila, da so pri tožniku podani razlogi za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, po mnenju sodišča še niso dovolj zanesljivo ugotovljene. Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bil tožnik večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in tudi zaradi prekrškov zoper javni red in mir, v spisu pa so samo podatki o tem, da je bil večkrat obravnavan, ne pa tudi pravnomočno obsojen. Res je sicer, da ne predstavlja možne nevarnosti zoper javni red samo dejstvo pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja ali prekrška zoper javni red in mir, vendar pa je v odločbi o odklonitvi vloge potrebno navesti vsa dejstva in razloge, iz katerih se lahko zaključuje, da bi pridobitev državljanstva dejansko pomenila nevarnost za javni red. Tega pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni storila, saj niti ni zanesljivo ugotovila, ali je bil tožnik res obsojen zaradi kaznivih dejanj oziroma prekrškov zoper javni red in mir. V odločbi tudi ni navedla nobenih dejstev in razlogov , prav tako pa ni obrazložila, zakaj naj bi pridobitev državljanstva tožnika predstavljala nevarnost za javni red. Ker je eno od temeljnih načel upravnega postopka tudi načelo materialne resnice, saj je v 135. členu zakona o splošnem upravnem postopku določeno, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna in strankam omogočiti da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, izpodbijana odločba ne more biti zakonita. To tudi zato, ker zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odločitev tožene stranke ni v skladu z 2. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki med drugim določa, da mora biti v obrazložitvi odločbe navedeno ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov oziroma, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo, da bo tožena stranka lahko odpravila ugotovljene pomanjkljivosti.

Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).