Jedro

Pravnomočnost županove odločbe ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti njegovega ravnanja v odškodninskem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 310,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je 20. 12. 2002 vložil tožbo za plačilo premoženjske (2,500.000,00 SIT) in nepremoženjske škode (2,500.000,00 SIT), ker je toženec leta 1999 (kot tedanji župan Občine ...) zavrnil njegovo pritožbo in potrdil nezakonito občinsko odločbo, ki je tožniku nalagala odstranitev njegove žive meje (dvesto smrek, zasajenih v dolžini 40 metrov). Odločba je bila izvršena 12. 10. 1999, kasneje pa je tožnik v upravnem sporu dosegel njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije U 44/99 z dne 19. 12. 2002). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju znova zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnika zavezalo k povrnitvi toženčevih pravdnih stroškov. Pojasnilo je, da tožnik ni dokazal nedopustnega ravnanja toženca in njegovega naklepa povzročitve škode, in še, da je toženčev ugovor zastaranja utemeljen (prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da toženec ni želel povzročiti škode, ni zlorabil svojega položaja in da zgolj nepravilna oziroma nezakonita odločba še ne povzroči odškodninske odgovornosti tistih, ki so sodelovali pri njeni izdaji. Strinjalo se je tudi z ugotovitvijo, da je tožnik za škodo in povzročitelja izvedel že ob odstranitvi žive meje (12. 10. 1999), a je kljub temu menilo, da triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 366. člena (očitno 376. člena) ZOR do vložitve tožbe (20. 12. 2002) še ni potekel. Kot je zapisalo, obravnavani zahtevek temelji na nezakonitosti upravne odločbe, zato ga v času njene pravnomočnosti (vse do odprave v upravnem sporu) tožnik še ni mogel postaviti.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Navaja, da je sporna upravna odločba o odstranitvi žive meje sedaj že pravnomočno odpravljena. Dodaja, da je toženca vseskozi opozarjal na nepravilnost upravnega postopka in protipravnost izdanih odločb, saj je bil vzrok za slabo prometno varnost napačno izvedena konstrukcija ceste in ne tožnikove smreke. Ob tem našteva v spis predložene listine, ki dokazujejo njegova opozorila in iz katerih je razvidno, da je toženca že dve leti pred izvršitvijo sporne odločbe prosil, naj izvršbo odloži. Kljub temu je toženec z vodenjem postopka nadaljeval, kar kaže na njegovo samovoljno ravnanje, ki ga potrjuje tudi članek v časopisu V.. Revident sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do listinskih dokazov, ki izkazujejo toženčevo samovoljo, niti do tožnikovih navedb o tem, kaj mu je na njegovo prošnjo za odložitev izvršbe toženec odgovoril. Slednji očitek je pritožbeno sodišče nepravilno ocenilo kot nekonkretiziran. Ker se je sodišče odločilo, da bo samo reševalo predhodno vprašanje nezakonitosti upravne odločbe, bi moralo izvesti tudi dokaz z zaslišanjem priče, ki bi potrdila toženčevo kljubovalnost v smislu „Jaz sem župan, delal bom, kar hočem in nihče mi nič ne more“. Stališče pritožbenega sodišča, da se nihče ne bi upal sprejemati odločitev, če bi vedel, da lahko zanje odškodninsko odgovarja, se mu zdi nesprejemljivo, saj kaže na dopuščanje določene samovolje uradnikov.

4. Toženec v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in ponovno opozarja, da je tožbeni zahtevek zastaran. Zavzema se za zavrnitev revizije in priglaša stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da škode, nastale zaradi (izvršitve) nezakonite upravne odločbe, v času njene pravnomočnosti ni mogoče zahtevati. Stališče očitno temelji na zmotnem izhodišču, da je pravdno sodišče na takšno upravno odločbo vezano (13. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), zato tožnik ne bi mogel izkazati njene nezakonitosti in bi bil torej njegov odškodninski zahtevek nujno neuspešen.

8. Sodna praksa se je v podobnih primerih že izrekla, da pravnomočnost sodne odločbe ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, na drugi strani pa zgolj morebitna drugačna presoja v instančnem postopku še ni podlaga za stališče, da je bilo sodnikovo ravnanje protipravno.(1) Enako velja v konkretnem sporu, v katerem tožnik svoj neposredni odškodninski zahtevek zoper župana utemeljuje s trditvami o njegovem protipravnem odločanju.(2) Pri presoji o tem je namreč treba upoštevati naravo županovega odločanja v upravnem postopku, ki je v bistvenih elementih povsem primerljivo sodniškemu. Gre za oblastno odločanje, ki med drugim temelji na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP, 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP) in neodvisnosti pri sojenju (drugi odstavek 11. člena Zakona o sodiščih) oziroma samostojnosti pri odločanju (12. člen ZUP).(3) Končno je sodišče druge stopnje spregledalo, da sporna upravna odločba do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni postala pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP).

9. Ker vezanosti na sporno upravno odločbo ni, začetka teka subjektivnega zastaralnega roka, ki ga zakon veže na tožnikovo zavedanje o škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR), ni mogoče odlagati do trenutka, ko je bila ta odločba v upravnem sporu odpravljena. Tožnik z revizijo ne nasprotuje zaključku sodišč nižjih stopenj, da mu je bila (premoženjska in nepremoženjska) škoda in oseba, ki jo je povzročila, znana že od odstranitvi žive meje (12. 10. 1999). Pravilna uporaba materialnega prava zato narekuje sklep, da je toženčev ugovor zastaranja utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Gre za samostojen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato ostali tožnikovi očitki za odločitev o reviziji niso bistveni.

10. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je z revizijo propadel, zato je dolžan tožencu povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 310,61 EUR (priglašenih 300 točk za sestavo odgovora na revizijo, 20 % DDV in 145,37 EUR sodne takse za odgovor na revizijo), ki jih mora tožnik plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 12. 1995, objavljeno v Pravna mnenja VSS 2/95, str. 5. Op. št. (2): Odprava oziroma sprememba odločbe bi bila relevantna, če bi tožnik zahteval povrnitev škode od države, in sicer ne na podlagi nepravilnega in nezakonitega dela organa v smislu ustavno zajamčene pravice do povračila škode v teh primerih, temveč na podlagi golega dejstva, da je bila kasneje v postopku izdana drugačna odločba. Za odpravo posledic, ki izvirajo iz izvršene, vendar kasneje spremenjene ali odpravljene upravne odločbe, je namreč predvidena reparacijska oziroma odškodninska obveznost države (ne pa nujno tudi odškodninska obveznost izdajatelja te odločbe; primerjaj določbe 300. člena ZUP in drugega odstavka 2. člena ter 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS, Ur. l. RS, št. 50/1997 oziroma 67. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006). Primerjaj tudi Juhart, Odgovornost države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev javnih pooblastil za ravnanje svojih organov in uslužbencev, Zbornik inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2005, str. 16-18. Op. št. (3): Za smiselno upoštevanje navedenih omejitev odškodninske obveznosti se zavzema tudi Juhart, ki soglaša, da protipravnosti ne gre enačiti z nepravilnostjo odločbe, ugotovljeno v postopku s pravnim sredstvom (Juhart, navedeno delo, str. 16-18).