Jedro

Tožena stranka s sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot nedopustno, ker je tožniku mednarodno zaščito in sicer subsidiarno zaščito že priznala druga država članica EU in sicer Švedska, tožnik pa ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1. Določbi 52. člena ZUS-1 je treba v postopku mednarodne zaščite dati pravu EU, Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter Ustavi skladno interpretacijo. Vrhovno sodišče se sicer v določenih zadevah sklicuje na določilo 52. člena ZUS-1, vendar pa prepoved navajanja novih dejstev in dokazov v zadevah mednarodne zaščite ne more veljati absolutno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo na podlagi 1. alineje 51. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS. št 22/16. v nadaljevanju ZMZ -1) odločilo, da se prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji M. A., roj. ... 1989, državljana Eritreje, zavrže. Prosilec je 15. 3. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito, osebni razgovor pa je bil z njim opravljen 22. 7. 2016. Dne 15. 3. 2016 ni podal razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, saj je bil na zaprosilo prosilčeve pooblaščenke postopek prekinjen, da se ugotovi njegovo zdravstveno stanje.

2. Pristojni organ je prosilcu, ob vložitvi prošnje, odvzel prstne odtise in jih poslal v Centralno bazo Eurodac, od koder je dobil podatek, da so bili prstni odtisi imenovanega vneseni v Centralno bazo Eurodac s strani Švedske 21. 12. 2011, Norveške 4. 4. 2013, Danske 12. 5. 2013, 19. 5. 2015, 20. 8. 2015, 17. 9. 2015, 5. 10. 2015 in 16. 10. 2015, Nizozemske 16. 10. 2013, 4. 12. 2014, 5. 12. 2014, 2. 10. 2015, Nemčije 11. 2. 2014, Belgije 3. 3. 2014, Italije 26. 1. 2016 in Avstrije 2. 2. 2016. 3. Ministrstvo za notranje zadeve RS je za prosilca pristojnemu organu Italije, Danske in Avstrije posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Danska in Avstrija sta odgovorili, da nista pristojni državi za odločanje o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito, saj ima prosilec na Švedskem dovoljenje za stalno prebivanje ter subsidiarno zaščito od 17. 2. 2012, medtem ko je Italija odgovorila, da ni pristojna za odločanje o prosilčevi prošnji, saj je tožnik predhodno zaprosil že v Avstriji.

4. Na podlagi ugotovljenih dejstev je pristojni organ dne 6. 7. 2016 Švedski poslal zahtevek za informacije v skladu z 34. členom Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba). Švedska je dne 8. 7. 2016 potrdila domneve slovenskega pristojnega organa, da ima prosilec dovoljenje za stalno prebivanje na Švedskem na podlagi odobrene subsidiarne zaščite in sicer od 17. 2. 2012. 5. S prosilcem je bil dne 22. 7. 2016 opravljen osebni razgovor v skladu s 37. členom ZMZ-1. Prosilec je na osebnem razgovoru povedal, da je Eritrejo zapustil leta 2008 zaradi tega, ker ni želel služiti obveznega vojaškega roka, saj ima zdravstvene težave. Nadalje je povedal, da ima težave z očmi, da so ga v Eritreji večkrat pregledali, vendar pa ga nikoli ni pregledal specialist za oči. Na vprašanje, zakaj je zapustil Švedsko, je odvrnil, da ima na Švedskem priznano subsidiarno zaščito in dovoljenje za stalno prebivanje, vendar pa nikoli ni prejel zdravljenja, čeprav je imel preglede, za katere je tudi pridobil izvide. Slednji so ostali na Švedskem. Tam je bival 2 leti in pol. Ker zdravljenja ni prejel v nobeni od 8 različnih državah EU, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, je zapustil tudi te. V Sloveniji prejema zdravila. O svojih zdravstvenih težavah pa je govoril tudi s psihiatrom.

6. Organ se sklicuje na prvo alinejo 51. člena ZMZ-1. Prosilec je v Slovenijo prišel iz Avstrije. Mejo je prečkal ilegalno, prošnjo za mednarodno zaščito pa je podal 15.3.2016. V Sloveniji ni bil sprejet na podlagi kvote.

7. Kljub temu, da prosilec za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, je pristojni organ preverjal, ali imajo prosilci za mednarodno zaščito na Švedskem pravico do zdravstvene pomoči. Na spletne strani švedske migracijske agencije, dostopne na http://www.migrationsverket.se/English/Private-individuals/Protection-and-asylum-inSweden/While-you-are-waiting-for-a-decision/Health-care.html, ki je namenjena tudi prosilcem za mednarodno zaščito, je razvidno, da je prosilcem nudena zdravstvena oskrba. Le-ta vključuje nujno medicinsko pomoč, zdravstveno in zobozdravstveno pomoč. Prav tako imajo vsi prosilci pravico do čim prejšnjega zdravstvenega pregleda ter zdravljenja, v kolikor je to potrebno. Morebitne bolezni niso ovira za pridobitev mednarodne zaščite na Švedskem.

8. Ministrstvo za notranje zadeve je zato utemeljeno prepričano, da na Švedskem ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema ter je prosilcem nudena zdravstvena oskrba. Ker je tožniku na Švedskem že priznana subsidiarna zaščita, je organ odločil, kot izhaja iz izreka sklepa.

9. V tožbi tožnik pravi, da je v postopku pojasnil, da na Švedskem ni mogel ostati zaradi težav z zdravjem. Na Švedsko je prišel prvič leta 2011 in sicer zaradi težav v Eritreji. Iskal je mirno državo in je bil sprva srečen, da je dospel na Švedsko in da mu je ta leta 2012 odobrila mednarodno zaščito. A po treh mesecih je začel ugotavljati, da ima resne težave z zdravjem. Pojavile so se bolečine po telesu in hudi glavoboli. Pojavile so se tudi psihične težave. Ugotovil je, da ima težave z ljudmi, institucijami itd. Vse navedeno je povedal v bolnišnici in dobil tablete ampak bolečine niso prenehale, stanje se ni izboljšalo niti po več pregledih. Iz tega razloga se je odločil Švedsko zapustiti. V upanju na ustrezno zdravstveno pomoč je za azil zaprosil v več državah, a je bil kljub temu leta 2014 vrnjen na Švedsko. Na Švedskem so ga nastanili v psihiatrično bolnišnico. Tudi tam se ni počutil dobro. Imel je težave z ostalimi pacienti. Ker je občasno je prihajalo do obračunov med nastanjenimi, se je večinoma zadrževal v sobi. Kljub temu ga je še naprej bolela glava. Poslali so ga na rentgenski pregled, a ta ni pomagal. Večkrat je končal na urgenci. Psihološka terapija, tablete in zdravnik mu nista pomagala. Ker se stanje ni izboljšalo in mu nihče ni mogel pomagati, je bil prisiljen ponovno zapustiti Švedsko.

10. Prosilec je nazadnje zaprosil za azil v Sloveniji, kjer je bil tudi zdravstveno obravnavan in se prvič, po mnogih letih, počuti bolje. Bolečine so se zmanjšale in končno je dobil tablete ki mu pomagajo. Glavobolov skoraj ni več. Pomagajo mu tudi terapije s psihiatrom v Azilnem domu. Iz tega razloga je prosil Slovensko državo, da mu dovoli ostati v Sloveniji in tukaj izpeljati postopek mednarodne zaščite.

11. Tožnik želi opozoriti tudi na poročila, ki kažejo na to, da se je situacija na Švedskem težka in da se država zdaj sooča s težavami pri zagotavljanju določenih storitev in varstva. Ta poročila so povzeta na straneh 2-3 tožbe in predlaga, da se v njih vpogleda.

12. V zvezi z začasno odredbo se tožeča stranka v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na podane navedbe in dokazne predloge v utemeljitvi tožbe.

13. Tožeča stranka zato opozarja, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta še pred odločitvijo naslovnega sodišča o tožbi nastala težko popravljiva škoda. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožeča stranka ne bi več nahajala na območju Republike Slovenije, ne bi bila več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega dejstva ne bi več izkazovala pravnega interesa, njen pravni interes bi namreč zaradi predaje drugi državi naknadno prenehal. Že Vrhovno sodišče RS je v odločbi opr. št. Up 63/2011 zavzelo stališče, da zadrževanje tovrstnih odločitev zavezuje toženo stranko že po naravi stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ (sedaj tretji odstavek 70. člena ZMZ-1) določeno, da ima suspenzivni učinek. Namreč, v nasprotnem primeru, bi se uveljavila praksa, da bo kakršnakoli sodna presoja postopkov po konceptu varne tretje države s takojšnjo izročitvijo prosilcev taki državi v celoti izničena, saj z izročitvijo tuji državi tožnik ni več pod slovensko jurisdikcijo. Torej, tudi če bi v upravnem sporu tožeča stranka uspela in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja tožeča stranka ne bi mogla več izboljšati, ker se njena zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Očitno je torej, da bi izvršitev izpodbijanega sklepa kršila pravico tožeče stranke iz prvega odstavka 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do pravnega sredstva). S tem pa je na podlagi uveljavljene sodne prakse Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1338/2011 in Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 63/2011 podana pravno relevantna težko popravljiva škoda iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 kot pogoj za izdajo začasne odredbe o odložitvi izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločbe.

14. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se odloži izvršitev akta do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijani akt. Podrejeno predlaga, da se sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

15. V odgovoru na tožbo tožena stranka opozarja, da je tožnik šestkrat zaprosil za azil na Danskem in štirikrat na Nizozemskem in da to ne kaže na to, da bi bil nezadovoljen z zdravstvenimi storitvami v teh državah. Tožnik ni predložil nobenih poročil o razpadu zdravstvenega sistema na Švedskem, navedbe v tožbi pa so nedovoljena tožbena novota (52. člen ZUS-1). V prošnji je navedel, da je dobil tablete za bolezen, nato pa je izjavo spremenil in dejal, da na Švedskem ni dobil nobenih zdravil. V tožbi pa spet pravi, da je dobil tablete na Švedskem, a bolečine niso prenehale.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Tožena stranka je na podlagi določila 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot nedopustno, ker je tožniku mednarodno zaščito in sicer subsidiarno zaščito že priznala druga država članica EU in sicer Švedska, tožnik pa ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1. Ti dve dejstvi, da tožnik ni prišel v Slovenijo na podlagi kvote (VI. poglavje ZMZ-1) in da je Švedska tožniku priznala status subsidiarne zaščite, ki je še vedno veljaven, med strankama nista sporni. Uporaba in prenos omenjene določbe ZMZ-1 tudi ni problematičen z vidika posrednega učinka določila 35(a) člena Procesne direktive II (2013/33, Uradni list EU, L 180, 29. 6. 2013), ki ureja koncept prve države azila.

18. Iz podatkov v spisu in obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, da Švedska ne bi hotela tožnika ponovno sprejeti (prvi pododstavek člena 35 Procesne direktive II).

19. Poleg tega je tožena stranke v skladu z drugim pododstavkom člena 35. Procesne direktive II dala tožniku možnost, da je že v upravnem postopku izpodbijal uporabo koncepta prve države azila s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine glede zdravstvenega stanja. Te okoliščine je tožena stranka vključila v dokazno oceno in ustrezno utemeljila, da ne morejo predstavljati razloga, da bi tožena stranka morala sprejeti tožnikovo prošnjo v vsebinsko obravnavo.

20. Tožena stranka sicer nima prav, ko v odgovoru na tožbo uveljavlja prepoved navajanja novih dejstev in dokazov. Določbi 52. člena ZUS-1 je namreč treba v postopku mednarodne zaščite dati pravu EU, Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter Ustavi skladno interpretacijo. Vrhovno sodišče se sicer v določenih zadevah sklicuje na določilo 52. člena ZUS-1,(1) vendar pa prepoved navajanja novih dejstev in dokazov v zadevah mednarodne zaščite ne more veljati absolutno. Kajti, po določilu člena 46(3) Procesne direktive II „morajo države zagotoviti, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj“ in to velja tudi za sodni preizkus odločitve, ki temelji na konceptu prve države azila (člen 46(1)8a)(ii) Procesne direktive II).

21. Podobno velja tudi z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), da ima v primeru, če ima stranka t.i. „arguable claim“, torej zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika tveganj vezanih na 2. ali 3. člen EKČP, sodišče obveznost, da vzame v presojo tudi dejstva in dokaze, ki morebiti niso bili predmet (dovolj natančne) obravnave v upravnem postopku.(2) Zato je tožnik lahko v upravnem sporu predložil tudi poročila o stanju na relevantnem področju na Švedskem, vendar pa tudi na tej podlagi sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt ni nezakonit. Tožnik ne navaja, kako bi lahko dejstva iz predloženih poročil vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, če bi sodišče te dokaze izvajalo na glavni obravnavi, saj predložena dejstva ne vzbujajo dvoma v pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke, ki se je tudi oprla na poročila o stanju na Švedskem. Poleg tega je tožnik v tožbi navedel, da je v Sloveniji prejel terapijo s tabletami, ki deluje, in ni razlogov, da z njo ne bi nadaljeval na Švedskem. Sodišče zato lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

22. Ker je sodišče tožbo zavrnilo in tožnik nima pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, sodišče pa lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tej zadevi, ki postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam, tožnik ni izkazal za verjetno, da bi bilo mogoče z začasno odredbo odvrniti težko popravljive posledice izvršitve akta (v zvezi s pravicami iz 23. in 25. člena Ustave) do izdaje pravnomočne sodbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

opomba (1): Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I up 136/2015 z dne 27. 1. 2016, odst. 24; opomba (2): Singh et autre c. Belgique, odst. 91; Yoh-Ekale Mwanje c. Belgique, odst. 106;