Jedro

Sodna praksa je zavzela stališče, da kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, se v praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, to je več ko 50 % verjetnosti.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek pravilno umestilo v navedene primere sodne prakse in ga je pravilno ovrednotilo na 20 %.

Izvedenec je z največjo verjetnostjo potrdil, da tožnikovo poslabšanje zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice nima nobene zveze s tu obravnavano prometno nesrečo, katera ni predstavljala sprožilnega elementa.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode odškodnino v višini 13.178,24 EUR z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot je navedeno v I. točki izreka, iz naslova razlike v plači mesečne bruto zneske, navedene v II. točki izreka, ter iz naslova razlike v mesečnih zneskih plačil tožnikovega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja zneske navedene v III. točki izreka. V presežku je tožnikov zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo, da mu povrne 1.990,87 EUR pravdnih stroškov. Pritožbi podajata obe pravdni stranki.

2. Tožnik se pritožuje tako glede temelja kot glede višine. Navaja, da je napačna odločitev, da je soodgovoren za prometno nesrečo v obsegu 20 %, saj mu ni mogoče pripisati nobene odgovornosti. Izpodbija izvedensko mnenje izvedenca F. F. ter navaja, da gre zgolj za izvedenčevo subjektivno mnenje na ravni nepreverljivih ocen, domnev, ugibanj, predpostavk, predvidevanj in hipotetičnih možnosti, saj izvedenec ni imel dovolj podatkov, da bi mnenje lahko verodostojno izdelal ter ni upošteval standarda, da se pomembna dejstva ugotavljajo s stopnjo prepričanja. Sodišče ni upoštevalo, da je bil izključen vzrok za prometno nesrečo v ravnanju voznika kolesa z motorjem, ki je vozil po kolovozni poti proti prednostni cesti, ter se je brez ustavljanja in zmanjševanja hitrosti po tožnikovem voznem pasu pod ostrim kotom vključil na prednostno cesto in tožniku zaprl pot. Tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča, da so kolesarji pripeljali v oster nepregleden ovinek ter da je vozil z neprimerno hitrostjo, za ugotovitev hitrosti 55 km/h pa sodišče ni imelo opore niti v izvedenskem mnenju. Navaja, da je sodišče nekritično sledilo izvedencu glede potrebne energije za premet ter da nikoli ni bilo zatrjevano, da je šlo za premet čez voznika kolesa z motorjem, poleg tega izvedenec ni upošteval relevantnega podatka, to je tožnikove teže v času škodnega dogodka. Tudi ni res, da je bilo mesto trčenja okoli sredine vozišča 6 do 7 m od točke uvoza voznika kolesa z motorjem, pri tem pa se je sodišče povsem napačno oprlo na izpoved A. A., saj ta priča trka ni videla in ni verodostojna, ker je v kazenskem postopku izpovedala drugače. Sodišče bi moralo upoštevati hude kršitve cestnoprometnih predpisov s strani voznika kolesa z motorjem, ne pa, da se je oprlo zgolj na pravila o objektivni odgovornosti. Bistveno je, da če bi voznik kolesa z motorjem ustavil pred prednostno cesto, bi videl tožnika na kolesu in bi ga moral spustiti mimo. Tudi zato, ker ni imel vozniškega dovoljenja, je njegovo ravnanje v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in je drugačno stališče sodišča napačno. Tožnik priznano odškodnino izpodbija po postavkah telesnih bolečin in nevšečnostih med zdravljenjem ter iz tega naslova zahteva še 3.000 EUR in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter iz tega naslova zahteva še 2.000 EUR, pri čemer navaja, da sodišče v zvezi z degenerativnimi spremembami ni upoštevalo teorije jajčne lupine, saj pred škodnim dogodkom s hrbtenico ni imel nobenih težav. Posledično se pritožuje tudi v stroškovnem delu. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sodbe sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

3. Tudi toženec se pritožuje tako glede temelja kot glede višine. Strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da prispevek voznika kolesa z motorjem izvira iz imetništva nevarne stvari, ne strinja pa se z odločitvijo sodišča, da je tožnikov soprispevek zgolj 20 %. Povzema izvedenske ugotovitve, da je bil tožnik v trenutku, ko je voznik kolesa z motorjem pričel speljevati na prednostno cesto, od mesta trčenja oddaljen med 37 do 42 m in je bil zunaj zaznavnega polja voznika kolesa z motorjem. Zato ni prišlo do odvzema prednosti, ampak je za kolesarja predstavljal oviro. Če bi tožnik vozil s primerno hitrostjo, glede na to, da je bil izkušen kolesar, do ne bi nezgode prišlo, saj bi jo v celoti lahko preprečil. Zato je za škodne posledice odgovoren tožnik sam oziroma je njegov soprispevek najmanj 80 %. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da je prisojena odškodnina iz naslova strahu v višini 3.000 EUR občutno previsoka in odstopa od ustaljene sodne prakse v primerljivih zadevah. Prav tako je previsoko odmerjena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so pri tožniku poškodbe pustile minimalne posledice, odškodnina iz naslova skaženosti pa mu ne gre, saj je izvedenec ugotovil, da brazgotina predstavlja skaženost le v blagi stopnji. Posledično se pritožuje tudi v stroškovnem delu in priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je na toženčevo pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Toženec na tožnikovo pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je 4. 7. 2013 prišlo do nezgode, ko je tožnik kot kolesar v naselju ... vozil po prednostni cesti, drugi v koloni štirih kolesarjev. Voznik kolesa z motorjem, takrat mladoletni B. B., ki je imel na kolesu z motorjem še sovoznika, je zapeljal z makadamskega dovoza na prednostno cesto ter je med tožnikom in voznikom kolesa z motorjem prišlo do trka. Ni bilo prerekano, da so policisti prišli na kraj dogodka šele naslednji dan 5. 7. 2013 (zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode v priloženem kazenskem spisu), potek prednostne ceste in vožnja obeh udeležencev pa je razvidna iz skice prometne nesreče (list. št. 21 v kazenskem spisu) ter iz tam predloženih fotografij in fotografij v tem sodnem spisu. Ni bilo prerekano, da kolo z motorjem ni bilo registrirano in zavarovano ter toženec svoji pasivni legitimaciji ni nasprotoval. Tudi ni bilo prerekano, da so kolesarji predhodno peljali po klancu navzdol ter še pred škodnim dogodkom pripeljali v ravnino. Je pa med pravdnima strankama sporen potek nezgode in krivdni razlog zanjo. Medtem ko tožnik zatrjuje, da je s primerno hitrostjo in ustrezno pozornostjo pripeljal po ravnini ter je C. C., ne da bi upočasnil in se ustavil pred prednostno cesto, zapeljal ostro po njegovem levem voznem pasu proti njemu in mu nepričakovano zaprl pot, toženec zatrjuje, da je C. C. pred dovozom na prednostno cesto upočasnil, se prepričal, ali lahko varno zapelje nanjo, spustil mimo kolesarja, ker ni videl več nobenega kolesarja, je na prednostno cesto zapeljal pravokotno in potem na svoj desni pas. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju C. C. objektivne odgovornosti tožniku po temelju prisodilo 20 % krivdni soprispevek ter mu je ob upoštevanju takšnega soprispevka prisodilo odškodnino za utrpelo materialno in nematerialno škodo, kot izhaja iz posameznih postavk v izreku sodbe. Pritožbeno sporno je ugotovljeno dejansko stanje, tožnikov krivdni soprispevek in višina dosojene odškodnine po vseh postavkah.

Temelj terjatve

7. V zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom je izvedensko mnenje za potrebe kazenskega postopka v letu 2014 izdelal sodni izvedenec za promet in raziskave prometnih nezgod D. D. (list. št. 106 in nasl. kazenskega spisa), na katerega se je toženec skliceval, tožnik pa ga ni priznaval, zato ga je sodišče pravilno upoštevalo kot toženčevo trditveno podlago. V obravnavanem postopku je mnenje najprej izdelal sodni izvedenec za raziskave prometnih nezgod E. E. (list. št. 163), ki je pred zaključkom postopka preminil, zato sporna dejstva v zvezi z mnenjem niso bila do konca razjasnjena in sodišče njegovega mnenja ni moglo upoštevati v postopku. Zato je postavilo sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod F. F., ki je izdelal osnovno mnenje (list. št. 234), dopolnilno mnenje (list. št. 292) ter ga je sodišče, da je dokončno razjasnilo sporne okoliščine, tudi neposredno zaslišalo (list. št. 333).

8. Zgoraj navedeno pritožbeno sodišče povzema v zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da se je sodišče neutemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca F. F., saj je imel premalo podatkov, da bi ga lahko s stopnjo prepričanja izdelal. Tožnik zatrjuje, da njegovo mnenje temelji na nepreverjenih domnevah, ki v podatkih spisa nimajo nobene opore. Takšno razlogovanje je zmotno. Sodna praksa je zavzela stališče, da kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, se v praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, to je več ko 50 % verjetnosti.1 Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je imel izvedenec G .G. dovolj podatkov, da je z zadostno stopnjo verjetnosti podal svoje ugotovitve. Računalniške simulacije nesreče zaradi pomanjkanja podatkov res ni mogel narediti, je pa prepričljivo obrazložil, da je lahko naredil klasične izračune časovno potne analize za oba udeleženca prometne nezgode, saj je imel podatke o smeri vožnje kolesarja, smeri vožnje kolesa z motorjem, konfiguraciji vozišča lokalne cestne in dovozne poti, fotografije poškodovanega kolesa z motorjem in tožnikovega kolesa, opravil pa je tudi ogled na kraju prometne nesreče. Odločitev izvedenca, ali razpolaga z zadostnimi podatki za izdelavo izvedenskega mnenja, je strokovno vprašanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V tem postopku je izvedenec potrdil, da mnenje lahko izdela na podlagi podatkov, ki jih je imel. Iz njegovega mnenja izhaja, da ni govoril o možnem poteku nezgode, ampak je svoje mnenje utemeljil z zadostno stopnjo verjetnosti, zato so pritožbene navedbe v smeri, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje izvedenca G .G. ter da je šlo za neprimeren in nepotreben dokaz, neutemeljene. Nenazadnje, čeprav sodišče pravilno ni oprlo svoje odločitve na izvedenski mnenji izvedenca H. H. in I. I., tudi iz njunih mnenj jasno izhaja, da sta skladno s pravili stroke mnenji lahko izdelala, na podlagi izdelanega mnenja izvedenca H. H. je tožilstvo umaknilo obtožbo zoper C. C. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je z ugotovitvami izvedenca G .G. toženec uspel dokazati svoje trditve s sklicevanjem na ugotovitve v izvedenskem mnenju izvedenca H. H. 9. Tudi če gre toženčeve navedbe v pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2017 (list. št. 45), da se je C. C. prepričal, ali se lahko iz neprednostne ceste varno vključi na prednostno cesto, šteti, da s tem ni bilo prerekano, da se je C. C. vključeval brez ustavljanja, je tožnikova pritožbena navedba v tej smeri nerelevantna, saj izvedenec pri svojih izračunih ni upošteval, da se je C. C.zaustavil (list. št. 257, 263), kar je tudi izrecno izpovedal (list. št. in 338). Da je C. C. ob vključevanju na prednostno cesto zmanjševal hitrost ter da je vključevanje potekalo zelo počasi, pa je bilo s toženčeve strani zatrjevano (list. št. 45), torej je bila prerekana tožnikova trditev, da se je C. C. vključeval brez zmanjševanja hitrosti, tako da je tožnikova pritožbena navedba tudi v tem delu neutemeljena.

10. Izvedenec je na podlagi ogleda ugotovil, da so kolesarji pripeljali v oster nepregledni ovinek (list. št. 257), oziroma da vozišče na mestu trčenja poteka v desnem slabo preglednem ovinku (list. št. 237) in je sodišče na takšno ugotovitev pravilno oprlo svojo odločitev, zato je tožnikova pritožbena navedba v tej smeri neutemeljena. V celoti so neutemeljene na več mestih izpostavljene tožnikove pritožbene navedbe, da je vozil s primerno hitrostjo, saj je izvedenec ugotovil, da je vozil s hitrostjo 40 do 45 km/h, moral pa bi voziti s hitrostjo 25 km/h, da bi lahko trčenje preprečil. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja ugotovil tožnikovo hitrost med 35 do 54 km/h (list. št. 301), v svoji izpovedbi pa celo 55 km/h (list. št. 338). Pri tem ni pomembno, ali je bila omejitev hitrosti na navedenem odseku 50 km/h, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo zgolj na tožnikovo nedopustno, ampak tudi na njegovo neprimerno hitrost. 11. Neutemeljene so dalje tožnikove pritožbene navedbe glede potrebne energije za premet tožnika čez C. C. Sodišče ni napačno tolmačilo tožnikove izpovedi, saj je jasno izpovedal, da se je zaletel v C. C. s sopotnikom in poletel čez njega na tla, izvedenec pa je ugotovil, da je zaradi močnega zaviranja poletel čez svoje kolo in trčil v C. C. ter je padel na vozišče za prevrnjenim kolesom z motorjem. V postopku ni nihče zatrjeval, da naj bi tožnik poletel preko C. C. takrat, ko je ta bil bistveno višji od kolesa z motorjem, saj je bilo ugotovljeno, da sta ob trku oba padla po tleh in je očitno tožnik takrat poletel preko njega. Izračun izvedenca zato ni napačen (list. št. 301). Glede na to, da izvedenec za izračun hitrosti ni potreboval in upošteval tožnikove mase (teže), je neutemeljena pritožbena navedba v zvezi z njegovo težo, kar mu je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v sodbi.

12. Tožnik se pritožuje tudi v zvezi z ugotovitvijo izvedenca, kje je bilo mesto trčenja, vendar neutemeljeno. Glede na izpovedbi obeh udeležencev nezgode, da je prišlo praktično do čelnega trčenja, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tožnikovih navedb in izpovedb, da je C. C. s kolovozne poti na prednostno cesto zapeljal pod ostrim kotom po tožnikovem voznem pasu. Izvedenec je ugotovil, da se je C. C. vključeval na cesto pravokotno na svoj desni vozni pas, poleg tega pa tožnik glede na ugotovitve izvedenca tudi ni uspel dokazati, da je peljal pol metra od roba vozišča. Po izvedenčevih ugotovitvah je do trčenja prišlo na sredini vozišča, ko je C. C. že prepeljal šest do sedem metrov (list. št. 259) in se je že poravnal v smeri svoje vožnje. Pri tem se je sodišče pravilno oprlo tudi na izpoved A. A., saj navedena, čeprav je videla C. C. vožnjo do vključitve na prednostno cesto, ni videla, da bi prišlo na tem delu že do trka, kar pomeni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je prišlo do trčenja približno na sredini vozišča. 13. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo na podlagi C. C. objektivne odgovornosti, česar pritožbi ne izpodbijata. V obravnavani zadevi je prišlo do trka kolesarja z voznikom kolesa z motorjem. Pravilno je ugotovljeno, da kolo z motorjem v prometu predstavlja takšno nevarno stvar, katere imetnik odgovarja objektivno in ne po krivdnem principu. Da kolo z motorjem v prometu do pešca in kolesarja predstavlja nevarno stvar, iz katere izvira povečana nevarnost, je tudi utrjeno stališče sodne prakse.2 Tožnik je v postopku zatrjeval, da ni z ničemer soprispeval k nastanku škodnega dogodka, toženec pa je najprej zatrjeval tožnikovo 50 % soodgovornost (list. št. 17b, 46), po izdelavi izvedenskega mnenja je zatrjeval, da je tožnik za škodne posledice odgovoren sam v celoti (list. št. 278b), kar zatrjuje tudi v pritožbi, podrejeno, da je njegov soprispevek najmanj 80 %. Sodišče prve stopnje je tožnikov krivdni soprispevek k škodnem dogodku določilo v višini 20 %.

14. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bili pred slovenskimi sodišči soprispevki kolesarjev v škodnih dogodkih različno ugotovljeni, kar je logično glede na različne dejanske okoliščine. Tako iz spodaj navedene sodne prakse izhaja, da so bili v posameznih primerih kolesarji v celoti oproščeni soprispevka, preko različnih odstotkov soprispevka, do tega, da je bil v posameznih primerih njihov (so)prispevek 100 % in je bil podan ekskulpacijski razlog imetnika nevarne stvari.3 Pritožbeno sodišče identičnih primerov, kot je tu obravnavani, v sodni praksi ni našlo, je pa bil v zadevi VSRS II Ips 704/2007, ko je voznik motornega vozila vozil po neprednostni cesti, kolesar pa po prednostni cesti, določen 30 % kolesarjev soprispevek. V dveh zadevah, ko je kolesar peljal po neprednostni cesti in motorno vozilo po prednostni cesti (VSL II Cp 2187/2016 in VSC Cp 125/2012) pa je bil soprispevek kolesarja prav tako ocenjen na 30 %. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja stališče sodne prakse, zavzeto v zadevi VSRS II Ips 253/2018 (prometna nezgoda), da je izhodišče pri prisoji odškodninske odgovornosti vprašanje vzročne zveze. Vprašanje je torej, katero ravnanje ima odločilno težo in katero je tisto, ki pomeni odločilen vzrok nastanka škode. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek pravilno umestilo v navedene primere sodne prakse in ga je pravilno ovrednotilo na 20 %.

15. V obravnavani zadevi je izvedenec ugotovil, sodišče prve stopnje pa povzelo, da je bil vzrok prometne nesreče v ravnanju tožnika, ki je vozil z neprimerno hitrostjo in je bil premalo pozoren na cestnoprometno situacijo. Pritožbeno sodišče tako ugotovljenemu dejanskemu stanju pritrjuje, a je treba pojasniti, da sodišče ugotavlja potek škodnega dogodka (dejansko stanje) s pomočjo izvedenca, saj samo s takšnim strokovnim znanjem ne razpolaga. Vprašanje vzročne zveze in določitev soprispevka pa sta materialnopravni vprašanji, ki sta v pristojnosti sodišča. Kljub ugotovitvi, da je bil vzrok prometne nesreče v tožnikovem ravnanju, je izvedenec ugotovil tudi, da če bi se voznik kolesa z motorjem pred robom vozišča pravilno zaustavil in natančno gledal in preverjal, ali je vozišče z njegove leve strani v smeri naselja C. C. prosto, bi lahko teoretično zagledal kolesarja K. K. (tožnika) v trenutku, ko se je ta nahajal okoli 28 metrov od ustja križišča neprednostne ceste na prednostno, ter bi se udeleženca prometne nesreče lahko videla na približno 24 do 28 metrov (list. št. 296). Izvedenec je ugotovil (list št. 265), kar toženec v pritožbi izpostavlja, da je bil tožnik od C. C., ko je ta brez ustavljanja zapeljal na prednostno cesto, oddaljen od 37 do 42 metrov, torej zunaj C. C. zaznavnega polja. A navedeno ne pomeni, da ravnanje C. C. ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Če bi se C. C., kot so mu velevali cestnoprometni predpisi, glede na to, da se je vključeval z neprednostne (makadamske) poti na prednostno (ozko asfaltno) cesto v za njega (v levo stran) nepregledni ovinek, predhodno pravilno ustavil, kar bi moral storiti še posebej iz razloga, ker je en kolesar že peljal mimo njega, potem bi glede na ugotovljeno dejstvo s strani izvedenca (list. št. 265), da je potreboval 3,3 sekunde, da je pripeljal do sredine vozišča, lahko pravočasno zagledal tožnika, saj bi ta v tem času že prišel v njegovo vidno polje (prevozil bi od 37. oz. 42. metra do 24. oz. 28. metra do križišča z neprednostno cesto). Tako bi lahko tudi on preprečil škodni dogodek. Po drugi strani, kot je ugotovil izvedenec, bi škodni dogodek s primerno hitrostjo in ustrezno pozornostjo lahko preprečil tudi tožnik, vendar je sodišče pravilno dalo odločilno težo ravnanju voznika kolesa z motorjem. On je bil tisti, ki se je vključeval z neprednostne na prednostno cesto in bi se moral ustaviti, ne pa, da je, sicer z zmanjšano hitrostjo, a brez ustavitve zapeljal na prednostno cesto. Takšno ravnanje je bilo tudi za tožnika nepredvidljivo, saj je lahko pričakoval, da bodo drugi udeleženci v prometu cestnoprometne predpise upoštevali in se ravnali po njih. Toženčeva pritožba po zvišanju soprispevka je zato neutemeljena. Prav tako s svojo pritožbo glede soprispevka ne more uspeti tožnik, saj je sodišče njegovo neustrezno, krivdno ravnanje (hitrost, nepozornost) pravilno ovrednotilo, po oceni pritožbenega sodišča na spodnji meji primerljivih primerov.

Višina terjatve

16. Sodišče prve stopnje je tožniku poleg odškodnine za premoženjsko škodo, ki po posameznih postavkah in višini pritožbeno ni izpodbijana,4 zaradi utrpele škode, to je zloma prvega ledvenega vretenca, večje strganine desne podlahti, poškodbe mišic desne podlahti in poškodbe desnega koželjničnega živca, priznalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 9.000 EUR, za primarni in sekundarni strah v višini 3.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 12.000 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.000 EUR, skupaj 25.000 EUR oziroma v času škodnega dogodka 21,4 povprečne plače. Čeprav je res, da se odškodnina zaradi lažje določitve ugotavlja po posameznih postavkah, jo je treba gledati v primerjavi z ostalimi primeri v celoti. Tudi tožnik v pritožbi iz primerov, ki jih našteva, povzema celotno dosojene odškodnine. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, jo mora primerjati z lažjimi, podobni in hujšimi primeri.

17. Primerov, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi, s tu obravnavano zadevo ni mogoče primerjati. V zadevah VSRS II Ips 1058/2008 (35 plač) in II Ips 1094/2008 (37 plač) je šlo za hujša primera in sicer za zlom treh vratnih vretenc in druge poškodbe oziroma za tožnico, ki ni mogla stati ali sedeti več kot eno uro in pri kateri je bilo podano le še 30 % prejšnjega funkcioniranja. V zadevah VSRS II Ips 256/2006 (padec iz treh metrov višine) in II Ips 316/2003 iz obrazložitve niso razvidne niti vse poškodbe, niti vse postavke prisojene odškodnine, zato jih ni bilo mogoče primerjati, zadeva VSRS II Dor 94/2011 (20 plač) pa predstavlja lažji primer. Za hujši primer gre na primer tudi v zadevi VSL I Cp 328/2019, kjer je šlo za večkratni zlom ledvenega vretenca in učvrstitev hrbtenice z vijaki in jeklenimi palicami (31,2 plače). Zelo podobna primera tu obravnavanemu pa sta zadevi VSC Cp 636/2017 in VSRS II Ips 470/2007, kjer je šlo za zlom (enega) vretenca in še za drugi sklop poškodb, v obeh zadevah je bilo prisojenih 22 plač, kot je bilo v obravnavani zadevi. Celotno odmerjeno odškodnino s strani sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče šteje za ustrezno, torej v višini približno 22 plač. Glede na to, da obe pritožbi izpodbijata posamezne postavke, se pritožbeno sodišče do tega opredeljuje v nadaljevanju.

18. Odškodnina za skaženost je ustrezno priznana v višini 1.000 EUR, saj iz fotografij (A58, A59) ter ugotovitve izvedenca medicinske stroke - splošne kirurgije in travmatologije J. J. (list. št. 382) izhaja, da gre za blago skaženost in ne zgolj za kozmetični defekt, tožnik pa je prepričljivo izpovedal, da ga izgled roke moti. Toženec se zato neutemeljeno zavzema za nepriznanje odškodnine po tej postavki. Ima pa toženec prav, da je odškodnina po postavki primarnega in sekundarnega strahu prisojena občutno previsoko. Četudi je primarni strah trajal 10 minut, sekundarni pa 14 mesecev, je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina po tej postavki v višini 2.000 EUR, kar je utemeljeno z zgoraj navedenimi primeri, kjer je bilo celo v hujših primerih (VSL I Cp 328/2019) za primarni in sekundarni strah prisojenih 1.500 EUR, torej je odškodnina v višini 2.000 EUR na zgornji meji primerljivih primerov. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper višino prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 9.000 EUR ter protispisno navaja, da sodišče ni upoštevalo nevropatskih bolečin zaradi poškodb radialnega živca, ter da bo trpel blage fizične bolečine tudi v prihodnosti, saj je sodišče navedene okoliščine ustrezno upoštevalo ter obrazložilo v 23. točki.

19. Toženčeva pritožba v zvezi prisojeno odškodnino glede tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je neutemeljena, predvsem pa posplošena, saj ne navaja podobnih zadev, na katere se sklicuje, medtem ko je tožnikova pritožba v tem delu delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, glede na to, da se je tožnik tekom svojega življenja ukvarjal tudi z amaterskim tekmovalnim športom, premalo upoštevalo njegovo sedanje stanje, zaradi katerega se s športnimi aktivnostmi, s katerimi se je ukvarjal do škodnega dogodka, v bodoče tudi s povečanimi napori ne bo mogel v celoti ukvarjati. Iz tega razloga mu pritožbeno sodišče prisoja dodatno odškodnino v višini 1.000 EUR, torej skupaj 13.000 EUR. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tožnikovih degenerativnih sprememb (po teoriji jajčne lupine) in je pravilno ugotovilo, da škodni dogodek ni bil sprožilni element za aktiviranje teh degenerativnih sprememb. Res je, da gre v tem delu za pravno vprašanje, vendar mora imeti sodišče za odločitev oporo tudi v izvedenskih ugotovitvah. Izvedenec pa je v tem delu zelo jasno ugotovil, ob zaslišanju pa prepričljivo izpovedal, da so bile tožnikove degenerativne spremembe že prisotne ter so se razvijale sčasoma, ter da bi se, tudi če tožnik ne bi imel prometne nesreče, ob tem, kako je bila hrbtenica ob škodnem dogodku degenerativno spremenjena, težave tožniku verjetno v tem obdobju pojavile. Degenerativne spremembe so bile po ugotovitvah izvedenca na drugih nivojih, kot je bila poškodba ledvenega vretenca v škodnem dogodku. Izvedenec je z največjo verjetnostjo potrdil, da tožnikovo poslabšanje zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice nima nobene zveze s tu obravnavano prometno nesrečo, katera ni predstavljala sprožilnega elementa (list. št. 416).

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, uradoma upoštevni pritožbeni razlogi pa niso podani, zato je pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

21. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

1 VSRS II Ips 287/2014. 2 VSRS II Ips 470/2004, II Ips 616/2000, II Ips 155/2000, VSL III Cp 1025/2015, II Cp 494/2017 (trk kolesa z motorjem in avtomobila) in VSC Cp 1036/2009. 3 Kolesarjev soprispevek - VSC Cp 307/2005 (0 %), VSL II Cp 1288/2016 (10 %), VSC Cp 98/2015 (20 %), VSL II Cp 2187/2016 (30 %), VSC Cp 125/2012 (30 %), VSL II Cp 1882/2013 (30 %), VSC Cp 358/2018 (40 %), VSL I Cp 509/2020 (40 %), VSRS II Ips 356/1999 (70 %), VSL II Cp 2247/2010 (75 %), VSRS II Ips 133/2019 (80 %), VSL II Cp 168/2018 (80 %), VSL III Cp 671/2014 (100 %). 4 Izpodbijana je (le) v zvezi z zatrjevanim drugačnim soprispevkom.