Jedro

Ker tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, se štejejo za resnične tožbene navedbe, da delo, ki ga je tožnik opravljal pri toženi stranki in pri katerem se je poškodoval, predstavlja delo s povečano nevarnostjo, za katerega je tožena stranka objektivno odgovorna, kot tudi, da tožena stranka tožniku ni zagotovila primerne in ustrezne lestve, zaradi česar je krivdno odgovorna za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010 dalje do plačila na račun št. ..., sklic ..., v roku 15 dni. V drugem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 365,64 EUR v 15 dneh, od izteka paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tega postopka vključno s pritožbenimi stroški tožene stranke v 15 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 339. člena ZPP, saj tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena v odgovor. 142. člen ZPP izrecno določa, da se tožba vroča osebno stranki. Če vročitev po 140. členu ZPP ni možna pa se vročitev opravi tako, da vročevalec izroči pisanje pošti in v hišnem predalčniku pusti obvestilo z rokom 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Tožba je bila toženi stranki nepravilno vročena, saj je vročevalec pisanje izročil odraslemu članu gospodinjstva, s tem pa je začel teči rok za odgovor na tožbo šele čez največ 15 dni – oziroma takrat, ko bi tožena stranka osebno prevzela tožbo. Glede na to je bil odgovor podan pravočasno. Poleg tega so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval, da se je delovna nezgoda zgodila 26. 3. 2009 med delom pri in za toženo stranko, vendar je iz predložene medicinske dokumentacije razvidno, da se je nesreča v resnici zgodila ob 23.00 uri, ko tožeča stranka zagotovo ni opravljala nikakršnih del za toženo stranko. Tožnik je poškodbo pri delu prijavil šele naslednji dan in v prijavi zatrdil, da naj bi se zgodila 26. 3. 2009 ob 9.30 uri, kar pa je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj predmetni škodni dogodek nikakor ni predstavljal nevarnega dela na višini in v smislu 149. člena OZ. Uporaba nizke aluminijaste A lestve na gradbišču ni nevarna dejavnost. Toženi stranki pa ni mogoče očitati niti krivdnega dejanja, saj je na gradbišču že na podlagi zakona (člen 83/1 Zakona o graditvi objektov) pravočasno ukrenila vse, kar je bilo potrebno za varnost delavcev, mimoidočih, prometa in sosednjih objektov ter varnost same gradnje in del, ki so se izvajali na gradbišču. Za nesrečo je izključno odgovoren tožnik, saj je bil za varno delo usposobljen, zato bi moral nadrejene opozoriti na zatrjevano deformiranost lestve kot delovnega orodja. Posledično je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in glede pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo tudi na preostale bistvene kršitve, navedene v citirani določbi. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče izpodbijane zamudne sodbe iz uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni preizkušalo, ker zamudne sodbe iz tega pritožbenega razloga sploh ni mogoče izpodbijati (člen 338/2 ZPP).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki ga je vtoževal zaradi nesreče pri delu, ki jo je dne 26. 3. 2009 utrpel pri toženi stranki. Ugotovilo je, s takšno ugotovitvijo pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, da so bili za izpodbijano zamudno sodbo podani vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki tožbo pravilno vročilo v odgovor in da tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni vtoževal zahtevka, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati. Poleg tega je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je tožnikova tožba sklepčna, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, pri čemer tudi dejstva, na katera je tožnik oprl tožbeni zahtevek, niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo tudi ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na to obrazložitev prvostopenjskega sodišča le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na pritožbene navedbe tožene stranke.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o tem, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, ker naj bi to tožbo prejel odrasli član gospodinjstva tožene stranke. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je bila tožba toženi stranki skupaj s pozivom na odgovor vročena osebno, kar jasno izhaja iz vročilnice, ki jo je tožena stranka 26. maja 2010 podpisala. Na tej vročilnici je datum prejema pošiljke s podpisom prejemnika in brez kakršnihkoli pripomb vročevalca. Vročilnica je po svoji naravi javna listina, zato je potrebno ugotoviti, da v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ker je torej iz te vročilnice razvidno, da je bila tožba skupaj s pozivom na odgovor vročena toženi stranki osebno, tožena stranka pa resničnosti tega dejstva (razen z golimi pritožbenimi trditvami) ni izpodbijala, saj v zvezi s tem ni predlagala v izvedbo nikakršnih dokazov, je potrebno ugotoviti, da je bila tožba vročena toženi stranki pravilno in sicer dne 26. maja 2010. Ker je tožena stranka odgovor na tožbo podala šele 30. 6. 2010, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ta odgovor glede na določbo prvega odstavka 277. člena ZPP podan prepozno. S tem pa je bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe, ki ga opredeljuje prvi odstavek 318. člena ZPP.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da za izdajo izpodbijane zamudne sodbe ni bil izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ker naj bi bila dejstva, na katera je tožnik oprl tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se je pri toženi stranki poškodoval v delovni nezgodi, ki se je zgodila 26. 3. 2009, pri čemer podrobnejše opredelitve, kdaj naj bi do te delovne nezgode prišlo v tožbi ni podal. Tožbi je predložil prijavo poškodbe pri delu (A2), iz katere izhaja, da se je nesreča zgodila 26. 3. 2009 ob 9.30 uri in medicinsko dokumentacijo (A3), kjer pa je navedeno, da je do poškodbe prišlo 26. 3. 2009 ob 23.00 uri. Nobena od navedenih listin pa ni v nasprotju z dejstvi, ki jih je tožnik v tožbi zatrjeval, saj tožnik v tožbi ni navedel, ob kateri uri naj bi do delovne nezgode prišlo. Nobena od citiranih listin tudi ne izključuje zatrjevanega dejstva, da je do delovne nezgode tožnika prišlo na delu pri toženi stranki dne 26. 3. 2009, kar zatrjuje tožnik v tožbi. Z ozirom na to, da je tožnik v tožbi zatrjeval tako objektivno odgovornost tožene stranke kot tudi njeno krivdno odgovornost (do delovne nezgode je prišlo zaradi tožnikovega dela na višini in zaradi neustreznega delovnega pripomočka poškodovane lestve, v posledici česar je prišlo do tožnikovih poškodb zaradi padca s te lestve), so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tako objektivno kot krivdno odgovorna za nastalo škodo. V primeru, da tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor, odgovora na tožbo ne poda oziroma ga ne poda pravočasno, se v skladu s sistemom afirmativne litiskontestacije šteje, da je tožena stranka priznala tožbene trditve tožnika. Ker torej tožena stranka odgovora na tožnikovo tožbo ni podala, je potrebno zaključiti, da držijo tožnikove tožbene navedbe, da je delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki in pri katerem se je poškodoval, predstavljalo delo s povečano nevarnostjo, za katerega je tožena stranka objektivno odgovorna, kot tudi, da tožena stranka tožniku ni zagotovila primerne in ustrezne lestve, zaradi česar je krivdno odgovorna za nastalo škodo. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je pravočasno ukrenila vse, kar je bilo treba za varnost delavcev, mimoidočih, prometa in sosednjih objektov ter varnost same gradnje in del, ki se izvajajo na gradbišču, da delo, ki ga je opravljal tožnik ni pomenilo delo s povečano nevarnostjo oziroma, da je tožnik izključno odgovoren za nastalo škodo, ker tožene stranke ni opozoril na neustreznost lestve, pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa glede na že omenjeni 338/2 člen ZPP ni dovoljeni pritožbeni razlog.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o nepravilni odmeri pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stroške, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, odmerilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in z ozirom na prvi odstavek 154. člena ZPP.

Ker nista bili podana niti s pritožbo uveljavljena pritožbena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.