Jedro

Smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih okoliščinah sodišča prve stopnje (kup snega višine okoli 50 cm), ne predstavlja neprilagojenega mesta na smučišču v smislu določb ZVSmuč.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke se ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Tožena stranka Zavarovalnica ... je dolžna plačati tožnici B. M., ... znesek 39.846,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - od zneska 34.000,00 EUR od 2. 6. 2012 dalje do plačila, - od zneska 3.687,42 EUR od 20. 3. 2012 dalje do plačila, - od zneska 871,28 EUR od 19. 3. 2012 dalje do plačila, - od zneska 1.288,16 EUR od 19. 3. dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.″

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 949,18 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 771,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

IV. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 880/2013 z dne 12. 1. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstaji obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi škodnega dogodka dne 14. 1. 2010 in je le ta podana v deležu 70 %, v preostalem deležu pa obveznost tožene stranke ni podana. Odločitev o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka je sodišče prve stopnje pridržalo za končno sodbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da se je tožnica poškodovala na smučišču na ..., na smučarski progi ... dne 14. 1. 2010, katerega upravljalec je zavarovanec tožene stranke, zato tudi procesna, pasivna legitimacija ni sporna. Glede na tožbene trditve tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje najprej zaključilo, da upravljalec smučišča ne odgovarja po načelu objektivne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niti delovanje snežnega topa niti zatrjevan kup snega na odprti smučarski progi v konkretnem primeru ne, prestavljata nepričakovanega dogodka niti nepredvidljive nevarnosti za nastanek škode, zato ne gre za nevarno dejavnost oz. nevarno stvar. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati svojih trditev, da je bila zaradi delovanja snežnega topa vidljivost pri smučanju tako zmanjšana, da ne bi mogla zaznati ovire na progi. Tako po zaključku sodišča prve stopnje tožnica ni uspela izkazati, da je bila vidljivost zaradi delovanja topa nenadoma zmanjšana. Tudi izvedenec je ustno pojasnil, da se v primeru delovanja snežnega topa zaznava hrup, ki je dovolj močan, da se ga zazna na daljši razdalji, v kolikor ni v vidnem polju smučarja. Zazna se tudi sam izmet snega, uporaba varnostne čelade pa minimalno zmanjšuje zmožnost zaznavanja delovanja topa. Nato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz izpovedbe tožnice izhaja, da je padla zato, ker je zadela v kup snega. Smučka jo je zadela v obraz, nato pa je padla na desno stran in se poškodovala. Zadela je v kup snega, visok okoli pol metra, snega je bilo približno do kolen, nahajal pa se je po vsej progi. Sodišče pa je zaključilo, da je vzrok njenega padca in s tem poškodbe narit kup snega v višini pol metra na smučarski progi, katero povprečni smučar zaradi velikosti in oblike ne bi bil sposoben presmučati. Ni šlo za navadni smučarski padec, vzrok je bila ovira na smučišču (snežni kup). Za nastanek poškodbe zaradi prisotnosti takšne ovire na smučarski progi pa odgovarja zavarovanec toženke kot upravljalec smučišča, saj bi ga moral predhodno zavarovati (smučarja javno opozoriti z ustreznimi opozorilnimi znaki) oziroma ga odstraniti, da nanjo smučarji ne bi naleteli. ZVSmuč nalaga upravljalcu, da mora biti smučarska proga tehnično urejena brez ovir. Urejenost smučarskih prog mora upravljalec smučišča skladno s 7. členom ZVSmuč zagotoviti tudi med obratovanjem smučišča in sicer tako, da v primeru, če se za to pojavi potreba, prekine z obratovanjem posamezne smučarske proge, postavi ustrezne opozorilne znake ter progo ponovno uredi s teptalnim strojem. Upravljalec smučišča, ki ne postavi opozorilnih znakov, je krivdno odgovoren oškodovancu, ker je opustil to, kar je bil po zakonu dolžan narediti. Navedena opustitev ukrepa za varnost in ureditev smučišča predstavlja njegovo malomarnost, saj se od njega pri upravljanju zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Sodišče je še ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ni napravil fotografije škodnega dogodka. Toženka se krivde ni razbremenila, saj njen zavarovanec ni spoštoval določb ZVSmuč o urejenosti smučišča v zvezi z obstojem snežnega kupa na delujoči smučarski progi. Protipravnost ravnanja zavarovanca toženke je v ugotovljeni in obrazloženi opustitvi dolžne skrbnosti, da poskrbi za varnost na smučišču - toženka ni uspela izkazati, da zatrjevanega kupa snega na progi ni bilo niti, da je bil le-ta pravilno označen z ustrezno signalizacijo oz. zavarovan. Ker pa je bila tožnica že pred škodnim dogodkom seznanjena z vremenskimi razmerami, saj je predhodno smučala na progi na Rogli, bi morala biti pri smučanju bolj pazljiva. Tožnica je bila pri smučanju nepazljiva, ker ni opazila kupa snega in se med smučanjem ni pravočasno umaknila oz. prilagodila hitrosti smučanja. Posebej pozorna bi morala biti na tem delu proge, saj je pred padcem peljala mimo delujočega snežnega topa, ki se je nahajal na levem robu proge (in je zato bil viden tožnici že, ko se je temu delu proge še približevala) in pred mestom padca. Tudi smučarji morajo biti zaradi lastne varnosti skrbni in pazljivi pri smučanju na urejenih smučiščih. Kup naritega, nesteptanega snega, ki se je nahajal na smučišču v višini okoli 50 cm pa je tudi ovira, ki jo je mogoče ob ustrezni vidljivosti, na ustrezni razdalji med smučanjem vizualno zaznati. Tudi povprečen smučar, ki se sicer lahko zanese na varno urejeno smučišče, mora smučati pazljivo in skrbno, da lahko prepreči nastanek večje škode oz. ovire na smučišču, ki jo je sicer upravljalec smučišča dolžan odstraniti. Okoli pol metra visok kup snega pa je, kot je to splošno znano dejstvo, mogoče pravočasno zaznati in temu prilagoditi oz. zmanjšati hitrost smučanja. Glede na takšne ugotovitve in glede na to opustitev dolžne skrbnosti s strani tožnice je sodišče njen prispevek k nastanku škodnega dogodka ocenilo s 30 %, saj ji v zvezi z odgovornostjo ni mogoče očitati enakega prispevka kot zavarovancu toženke, saj je bila, po svoji izpovedbi, dobra smučarka, do poškodbe pa je prišlo pri prvi vožnji na tej smučarski progi. Sodišče prve stopnje tako zaključuje, da je zavarovanec toženke s 70 % odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožnica v škodnem dogodku dne 14. 1. 2010. Odločitev o tožbenem zahtevku in o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3. Tožeča stranka podaja pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z njenim soprispevkom. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da toženka ni z ničemer konkretno in substancirano zatrjevala dejstvo o tožničinem protipravnem ravnanju, niti ni pojasnila vzročne zveze med domnevnimi očitki in nastalim škodnim dogodkom. Očitki tožene stranke so se nanašali zgolj na način tožničinega smučanja in njenega pomanjkljivega opazovanja dogajanja, ne pa tudi na njeno oviranost pri smučanju, slabo vidljivost in vremenske razmere. Tožnica poudarja, da je toženka ni substancirano in konkretizirano prerekala večine trditev tožnice in iz njenega prvega pripravljalnega spisa z dne 19. 2. 2015 predvsem glede navedb, da bi moralo biti smučišče na mestu nezgode ustrezno zavarovano zaradi delovanja snežnih topov, da delovanje snežnega topa, ki na smučišču bruha sneg, med obratovanjem smučišča ni dovoljeno, da je razlog za zagrabitev tožničine smučke bil narit kup snega. Mnenja je še, da je morebitni tožničin soprispevek v nastanku škodnega dogodka pretrgan, in sicer zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. To izhaja tudi iz odločb sodišč. Če pa vzročna zveza ni pretrgana, tožnica priznava vsaj 20 % soprispevek.

4. Tožena stranka podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da mesto, kjer je padla tožnica, ne predstavlja ″neprilagojenega mesta″ na smučišču, prav tako pa tožena stranka meni, da upravljalec smučišča tega kupa ni mogel opaziti, saj ne gre za kup, ki bi predstavljal neprilagojeno mesto in ga zato ni bil dolžan niti primoran ustrezno označiti, zaščititi ali celo poravnati. Sodišče je spregledalo okoliščino, da je šlo v danem primeru za narit sneg in dejstvo, da kup niti ni bil dokazan z ustrezno stopnjo gotovosti, s strani tožnice. Tožnica ni uspela niti dokazati ali gre za narit sneg, kup snega iz topa, ali trd sneg, kar vse se omenja z njene strani in kar vse podaja dvom v to, kakšen kup, če je že bil, naj bi sploh obstajal spornega dne na dotični progi, ob sicer normalno oz. super pripravljenih progah. Dejstvo je, da je šlo za popolnoma normalne razmere na smučišču, dejstvo je tudi, da se je nezgoda zgodila v popoldanski uri obratovanja smučišča, ko se na smučišču zaradi vremenskih razmer in same namenske uporabe začnejo pojavljati neravnine, narit sneg, itd., ki pa jih ni mogoče tolmačiti kot kup snega, ki bi bil nevaren za uporabnike. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo dokazni predlog - to je zapisnike. V kolikor bi bilo potrebno, bi bil kup snega nedvomno označen kot neprilagojeno mesto na smučišču in to je bilo zabeleženo tudi v zapisniku, vendar v danem primeru ni bilo potrebno, da bi to bilo posebej označeno. Predvidevanja, da je kup snega nastal oz. obstajal kot deloma narinjen sneg in deloma kot posledica izmeta iz topa nikakor ne more vzdržati pravne presoje, na podlagi katere je bila dodeljena odgovornost zavarovanca tožene stranke. Iz zapisnika o nesreči na smučišču je jasno razvidno, da so bila na smučišču oz. na progi ... ustrezno zaščitena vsa morebitna neprilagojena mesta, prav tako je bil na vrhu proge ustrezen znak, medtem ko na sami progi posebnega znaka ali zaščite niso bile potrebne, glede na stanje proge. Nariti sneg ne predstavlja neprilagojeno in nevarno mesto na smučišču. Izvedenec je zgolj pojasnil, da bi bil nanos umetno narejenega snega lahko predstavljal oviro, ki je povprečen smučar zaradi velikosti in oblike ne bi bil sposoben presmučati, ni pa potrdil obstoja takega kupa snega, glede na listine in ostale dokaze, ki so bili na voljo v zapisniku. Sodišče še očita zavarovancu tožene stranke, da domnevno ni opravil ogleda škodnega kraja, pri čemer pa je spregledalo dejstvo, da je nemudni ogled onemogočila tožnica sama, ko ni počakala na kraju samem. Torej, kako bi nadzornik lahko opravil natančen ogled kraja škodnega dogodka toženi stranki ni jasno, ker tožnica pri ogledu ni sodelovala. Tožena stranka v pritožbi še ponovno poudarja, da je izvedenec pojasnil le, da bi kup lahko predstavljal neprilagojeno mesto, ne pa tudi, da je takšen kup dejansko prestavljal neprilagojeno mesto na smučišču, oziroma, da je kup, ki je domnevno obstajal na smučišču, res obstajal in da je bil takšnih razsežnosti kot je zatrjevano, ko bi dejansko lahko predstavljal nevarno mesto. Tako zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nobenega krivdnega ravnanja, saj je izpolnjeval vse, kar mu predpisi nalagajo. Dejstvo je, da tožnica ni uspela z zadostno mero verjetnosti, dokazati obstoja kupa snega, ki bi v svoji razsežnostih in značilnostih predstavljalo nevarno mesto na smučišču, ki bi ga zavarovanec tožene stranke bil dolžan označiti zavarovati oz. poskrbeti, da bi se z ratrakom ta kup moral tudi zgladiti. Vsak povprečen smučar pa bi takšen kup snega lahko obvozil. Po mnenju tožene stranke je tako sodišče v tej zadevi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določila 131. člena Obligacijskega zakonika in določila Zakona o varnosti na smučiščih, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevek toženke v celoti zavrne. Priglaša še pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke je dokazni postopek pokazal, da se je kritičnega dne neoznačen in nezaščiten kup snega nahajal na spornem smučišču. To izhaja iz zapisnika. Tožena stranka je tudi prekludirana v nekaterih svojih navedb. Po ugotovitvah izvedenca kup oz. nanos narinjenega umetnega snega na kraju, kjer je tožnica padla, predstavlja oviro v smislu terenske ovire, katere povprečni smučar zaradi velikosti in oblike ne bi bil sposoben presmučati. Po mnenju tožeče stranka je podana vzročna zveza med opustitvijo (protipravnim ravnanjem) zavarovanca tožene stranke po zagotovitvi varne in ravne proge in nastalim škodnim dogodkom. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbene tožene stranke pa je utemeljena.

7. Ni podan pritožbeni razlog, ki ga izpostavlja tožena stranka, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, okoliščin in nastanka nezgode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vzrok padca tožnice in s tem poškodbe narit kup snega (v višini pol metra) na smučarski progi. Napačno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je takšen narit kup snega, v opisani višini in širini predstavljal ″neprilagojeno mesto″ na smučišču. Ob reševanju pritožbe tožene stranke, smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in dimenzij, kot je bila zatrjevana s strani tožnice; višina snega okoli pol metra v razsežnosti v dolžino okoli dva metra, po zaključku sodišča druge stopnje ne predstavlja ″neprilagojenega mesta″. Ne gre namreč za stanje smučišča, ki bi bilo neobičajno, da ga smučar ne bi mogel pričakovati. To je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, ko je v okviru soprispevka tožnice k nastalemu škodnemu dogodku zaključilo, da je kup naritega, nesteptanega snega, ki se nahajal na smučišču v višini okoli 50 cm, ovira, ki jo je mogoče ob ustrezni vidljivosti, na ustrezni razdalji med smučanjem vizualno zaznati. Tudi povprečen smučar, ki se sicer lahko zanese na varno urejeno smučišče, mora smučati pazljivo in skrbno, da lahko prepreči nastanek večje škode zaradi ovire na smučišču, ki jo je sicer upravljalec smučišča bil dolžan odstraniti. Okoli pol metra visok kup snega pa je, kot je to splošno znano dejstvo, po zaključku sodišča prve stopnje mogoče pravočasno zaznati in temu prilagoditi oz. zmanjšati hitrost smučanja. Obveznost upravljalca smučišča, da pred vsako takšno mesto namesti opozorilno tablo, oziroma ga odstraniti1, bi bila pretirana in neživljenjska ter v nasprotju z izhodiščem, da je smučanje dejavnost, ki se odvija v naravi, katere pomembna lastnost je tudi dinamičnost2. Tudi v primerjavi z ostalimi podobnimi primeri iz 9. točke 4. člena ZVSmuč se pokaže, da bi umestitev spornega mesta iz obravnavane zadeve, na vsebino navedene določbe učinkovala izrazito razširjajoče3. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje je v tem, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da niti delovanje snežnega topa niti zatrjevan kup snega na odprti smučarski progi, v konkretnem primeru ne predstavljata nepričakovanega dogodka niti nepredvidljive nevarnosti za nastanek škode in tožnica ni uspela izkazati, da je bila vidljivost zaradi delovanja topa nenadoma zmanjšana. Sam izmet snega se lahko zazna, kajti smučar delovanja topa težko spregleda ali presliši njegovo delovanje. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v točki 20. obrazložitve zaključilo, da bi upravljalec bil predmetno mesto dolžan ustrezno označiti kot ″neprilagojeno mesto″ in ga označiti s količki ali označevalnim trakom. Takšen zaključek o protipravnosti ravnanja tožene stranke pa materialnopravno ni utemeljen. ZVSmuč na abstraktni ravni podaja definicijo neprilagojenega mesta. Tako pravi v 9. točki 4. člena, da so neprilagojena mesta na smučišču kopnine, prelomnice, prepadi, previsi, globeli, vrtače, nenadne ostre spremembe smeri smučišča, deponije snega, skalni masivi, podvozi, nadvozi, nezavarovane dovozne ceste in oskrbovalne poti, stalne naprave za zasneževanje smučišč in deli teh naprav ter drugo, kar v času obratovanja smučišča lahko predstavlja nevarnost za smučanje. Nariti kup snega ni izrecno naveden med primeri ″neprilagojenih mest″, čeprav zakon navaja primere taksativno, pa je skupno to, da gre za mesta, ki običajno skrbnega smučarja, ne glede na to, da nase prevzame običajni riziko, presenetijo, upravljalec pa bi po drugi strani rizik neprilagojenega mesta moral pričakovati (oziroma zanj vedeti) in bi ga z zaščitnimi sredstvi mogel in moral preprečiti oziroma nanj vsaj opozoriti z zaščitno tablo4. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da gre za splošno znano dejstvo, da je okoli pol metra visok kup snega, mogoče pravočasno zaznati in temu primerno prilagoditi oziroma zmanjšati hitrost smučanja. Izvedenec je ugotovil, da tožnica pred samim dogodkom ni zmanjšala hitrosti in da ta nariti kup snega ni mogoče opredeliti kot deponijo snega. Zato je sodišče prve stopnje nekritično materialnopravno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke opustil dolžno skrbnost, da poskrbi za varnost na smučišču. Kup naritega, nesteptanega snega, ki se nahaja na smučišču v višini okoli 50 cm, pa je tudi po zaključku sodišča prve stopnje takšna ovira na smučišču, ki jo mora smučar pri pazljivem in skrbnem smučanju zaznati ob ustrezni vidljivosti, ki je bila v konkretnem primeru podana in jo je tudi bilo mogoče v konkretnem primeru na ustrezni razdalji, med smučanjem vizuelno zaznati.

8. Po presoji sodišča druge stopnje smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe (glej točko 17., 18. in 19. obrazložitve) in dimenzij, kot je bila zatrjevana s strani same tožnice, ne predstavlja ″neprilagojenega mesta″. Ne gre namreč za stanje smučišča, ki bi bilo neobičajno ter ga smučar ne bi mogel pričakovati, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je obrazlagalo soprispevek tožnice. Obveznost upravljalca smučišča, da pred vsako takšno mesto namesti opozorilno tablo ali zaščitni trak, kot je to materialno pravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, bi bila pretirana in neživljenjska ter v nasprotju z izhodiščem, da je smučanje dejavnost, ki se odvija v naravi, katere pomembna lastnost je tudi dinamičnost. Upravljalcu konkretnega smučišča tako ni mogoče očitati protipravnosti, da bi torej v smislu 2. alineje prvega odstavka 5. člena ZVSmuč moral namestiti zaščito ob tem konkretnem mestu na smučišču ali, da bi v skladu z določbo tretjega odstavka 10. člena ZVSmuč moral upravljalec posebej označiti in zavarovati neprilagojeno mesto na smučišču, ker za takšno materialno pravno opredelitev takega mesta na smučišču, v konkretnem primeru, niso bile izkazane okoliščine.

9. Po presoji sodišča druge stopnje škoda, ki jo je utrpela tožnica, tako ni posledica opustitve kakšnega upravljalčevega dolžnostnega ravnanja. Sklep nižjega sodišča o obstoju odškodninske obveznosti zato predstavlja zmotno uporabo materialnega prava (citiranih določb ZVSmuč, v povezavi s 131. členom OZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, kot to izhaja iz točke I. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

10. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede njenega soprispevka. Sodišče je v tej zvezi nepravilno uporabilo določbo člena 131 OZ, da je samo ugotovilo, da je bila tožnica pri smučanju nepazljiva, ker ni opazila kupa snega in se sme med smučanjem ni pravočasno umaknila oz. prilagodila hitrosti smučanja. Posebej pozorna bi morala biti na tem delu proge, saj je pred padcem peljala mimo delujočega snežnega topa, ki se je nahajal na levem robu proge in pred mestom padca. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da morajo smučarji biti zaradi lastne varnosti skrbni in pazljivi pri smučanju na urejenih smučiščih. Tudi povprečen smučar, ki se sicer lahko zanese na varno urejeno smučišče, mora smučati pazljivo in skrbno, da lahko prepreči nastanek večje škode zaradi ovire na smučišču in ker ne gre za oviro na smučišču, ki bi predstavljala neprilagojeno mesto na smučišču v smislu določb ZVSmuč in ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre v primeru za okoli pol metra visok kup snega, kar je splošno znano dejstvo, ki ga je mogoče pravočasno zaznati in temu prilagoditi oz. zmanjšati hitrost smučanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Sicer pa je potrebno na tem mestu zaključiti, da je sodišče druge stopnje izključilo krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastali škodni dogodek in je tako že po samem temelju sodišče druge stopnje zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost upravljalca smučišča. Ker tako ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost za nastali škodni dogodek, je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ob reševanju obeh pritožb, sodišče druge stopnje zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, sodišču prve stopnje pa se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, je potrebno odločiti tudi o pravdnih stroških, nastalih na prvi in drugi stopnji. Ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela, mora toženki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji, ki jih je le-ta priglasila in sicer kot stroške za izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev sicer v znesku 719,17 EUR in 180,21 EUR. Tem stroškom je potrebno prišteti še stroške za prihode dveh prič na sodišče in materialne stroške, kar vse skupaj znaša 949,18 EUR. Te stroške mora tožeča povrniti toženi na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s členom 165 ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške in sama krije tudi stroške za odgovor na pritožbo tožene stranke. Mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške in sicer takso za pritožbo v višini 741,00 EUR in 30,00 EUR za materialne stroške. Te stroške mora tožeča stranka povrniti toženi, na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje (vse ob uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1 Glej zaključek sodišča v točki 21 obrazložitve. 2 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 121/2018 z dne 23. 8. 2018. 3 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 263/2017 z dne 7. 2. 2018 in sodbo VS RS II Ips 356/2001. 4 Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 121/2018 z dne 23. 8. 2018 - točka 21. obrazložitve.