Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja na nedoločljivost in s tem neizvršljivost tožbenega zahtevka ter posledično izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem je toženki naložena odstranitev drugih njenih stvari iz spornega zemljišča. Obstoja drugih toženkinih stvari (poleg vej in odpadkov) na spornem zemljišču pa tožnika tudi nista zatrjevala, zato v tem delu iz tožbenih trditev tudi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma v tem delu tožba ni sklepčna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v delu, v katerem je toženi stranki naložena odstranitev drugih njenih stvari iz zemljišča parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna odstraniti veje, smeti in druge svoje stvari iz zemljišča parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G. in to zemljišče izročiti prosto vseh svojih stvari v posest tožnikoma ter se v bodoče vzdržati vsakršnega nadaljnjega poseganja v posest ali drugačnega vznemirjanja lastninske pravice tožnikov na navedenih parcelah. V delu, kjer sta tožnika zahtevala od toženke, da odstrani vsa drevesa s parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G. in da jima izroči v posest, prosto dreves, parc. št. 227/2 k.o. S. G., pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 1.914,67 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje vlaga toženka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na zemljišču parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G. odložila veje. Tožnika sta namreč priznavala, da sta ob gradnji opornega zidu porezala veje dreves, ki so segale čez oporni zid, in jih odložila na zemljišče navedenih parcel. Zato meni, da ni dolžna odstraniti teh vej. Nadalje navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka ni jasno, katere smeti naj bi bila dolžna odstraniti. Glede gradbenega materiala pa navaja, da ta ne predstavlja njenih stvari. Pojasnjuje, da drugih svojih stvari na spornih nepremičninah nima, zato ni jasno, katere druge svoje stvari naj bi bila dolžna odstraniti iz zemljišča. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnika nista uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zato meni, da bi moralo sodišče pravdne stroške odmeriti glede na uspeh v pravdi. Nadalje meni, da je v zadevi previsoko določena vrednost spora. V zvezi s tem ne sprejema ocene sodišča prve stopnje, da sta zemljišči parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G. stavbni zemljišči in da predstavljata funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši tožnikov na parc. št. 227/2 k.o. S. G. Sodišču prve stopnje očita, da je navedeno zaključilo, ne da bi to preverilo z ustreznim potrdilom o namembnosti in ne da bi opravilo ogled spornega zemljišča. Tožnika sta na vročeno pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno odgovorila. Menita, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevata tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se toženka pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, zato je ta v zavrnilnem delu že pravnomočna in ni predmet preizkusa tega pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je toženka porezala veje dreves na zemljišču parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G. ter jih na njem tudi odložila, zato je pravilna izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da jih je iz tega zemljišča tudi dolžna odstraniti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je skrbna, vestna in prepričljiva (8. člen ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo sklicuje (9. stran obrazložitve izpodbijane sodbe), glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja, da iz izpovedb obeh tožnikov izhaja, da sta porezala le eno vejo iz navedenega zemljišča. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz izvedenega dokaznega postopka ni jasno, katere smeti je toženka dolžna odstraniti iz omenjenega zemljišča. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da gre za organske oziroma biološke odpadke, za katere je toženka v svoji izpovedbi priznala, da jih odlaga na spornem zemljišču. Pritožbene navedbe v zvezi z gradbenim materialom na tem zemljišču pa so nerelevantne, saj ji z izpodbijano sodbo ni naložena odstranitev tega materiala, s slednjim pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na nedoločljivost in s tem neizvršljivost tožbenega zahtevka ter posledično izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem je toženki naložena odstranitev drugih njenih stvari iz spornega zemljišča. Obstoja drugih toženkinih stvari (poleg vej in odpadkov) na spornem zemljišču pa tožnika tudi nista zatrjevala, zato v tem delu iz tožbenih trditev tudi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma v tem delu tožba ni sklepčna. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem je toženki naložena odstranitev drugih njenih stvari iz zemljišča parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G. Ne glede na delno spremembo izpodbijane sodbe, s katero je sedaj (poleg zahtevka za izročitev nepremičnine parc. št. 227/2 k.o. S. G. tožnikoma v posest in zahtevka za odstranitev dreves iz parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G.) zavrnjen tudi zahtevek za odstranitev drugih stvari (razen vej in smeti) iz parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G., pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP toženka dolžna povrniti tožnikoma vse njune priznane pravdne stroške. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da predstavlja zavrnjeni del tožbenega zahtevka majhen del zahtevka, s katerim niso nastali posebni stroški, saj je bilo bistvo pravde oziroma glavni cilj tožbe zahtevek za izročitev zemljišča parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G., ki ga ima v posesti toženka, tožnikoma kot lastnikoma v posest. Nenazadnje je tudi ves dokazni postopek tekel glede ugotavljanja posesti na zemljišču parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G. ter glede tega, čigave so veje in smeti na tem zemljišču. Neutemeljeno je tudi toženkino vztrajanje pri tem, da je previsoko določena vrednost spornega predmeta. Ker gre v obravnavani zadevi za nedenarni zahtevek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki sta jo tožnika navedla v tožbi (2. odstavek 44. člena ZPP), to je 9.240,00 EUR. V skladu s 3. odstavkom 44. člena ZPP pa se mora sodišče, če tožnik navede očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti spora le v primeru, če nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, na kar pa se pritožba ne sklicuje. Pritožba namreč tožnikoma očita, da sta navedla previsoko vrednost spora z namenom povzročanja večjih pravdnih stroškov, kar pa ni predmet preizkusa iz 3. odstavka 44. člena ZPP, pač pa je kvečjemu predmet preizkusa iz 24. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZST, ki se v tej zadevi uporablja v skladu z 39. členom ZST-1 – Ur. l. RS, št. 37/08). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ni podan utemeljen sum, da sta tožnika navedla nepravilno oziroma previsoko vrednosti spornega predmeta, ki bi utemeljevala določitev vrednosti spora po 24. členu ZST, saj so predmet spora nepremičnine. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v izpodbijani sodbi ni zapisano, da sta parc. št. 227/1 in 227/3 k.o. S. G. stavbno zemljišče, niti da sta funkcionalno zemljišče, kot to trdi pritožba, pač pa je zapisano, da je stavbno zemljišče le parc. št. 227/2 k.o. S. G., ki pa je bila prav tako predmet te pravde.

Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče v ostalem v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je toženka uspela le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krijeta tožnika sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).