Jedro

Zaradi ureditve pravice pritožbe v ZPSSLBH kroga upravičenih pritožnikov ni mogoče širiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 100/97-11 z dne 19.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožbo zoper odločbo z dne 23.12.1996, s katero je svet Banke Slovenije kot drugostopenjski organ zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper odločbo guvernerja Banke Slovenije z dne 12.12.1996 o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka v Komercialni banki T. d.d. v likvidaciji (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je zavrgel tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 12.12.1996 guvernerja Banke Slovenije o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka v Komercialni banki T. d.d. v likvidaciji. V obrazložitvi k 1. točki izreka navaja, da je postopek za izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka v bankah v času izdaje prvostopne in drugostopne odločbe urejal 23. člen Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I in 46/93-ZPSSLBH), ki je določil krog subjektov, ki lahko predlagajo ugotavljanje pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad banko. Določen je bil upravni postopek na dveh stopnjah s tem, da odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka izda na prvi stopnji guverner Banke Slovenije, o pritožbi zoper to odločbo pa kot drugostopenjski organ odloča svet Banke Slovenije. Po 4. odstavku 23. člena ZPSSLBH je pritožbo lahko vložila banka, pri kateri so bili ugotovljeni pogoji za uvedbo stečajnega postopka, ali predlagatelj iz 2. odstavka 23. člena tega zakona. S to zakonsko določbo je zakon določil pravni interes in krog možnih upravičenih oseb za izpodbijanje prvostopne odločbe v pritožbenem postopku. Predlagatelj ugotavljanja pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad Kreditno banko T. d.d. v likvidaciji (v nadaljevanju - KBT v likvidaciji) je bil likvidacijski upravitelj. Zato senat ni mogel slediti tožbeni trditvi in stališču tožeče stranke, da bi morala tožena stranka pri odločanju o tem kdo je upravičen za vložitev pritožbe zoper prvostopno odločbo upoštevati določbo 2. odstavka 23. člena ter tudi tožeči stranki, ki ni bila predlagatelj, priznati položaj stranke in upravičenca za vložitev pritožbe zoper prvostopno odločbo. Glede na zakonsko ureditev kroga upravičenih pritožnikov zoper odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka, tega kroga ni mogoče širiti. Zato pritrjuje toženi stranki, da je pravilno uporabila materialni predpis, ko je ugotovila, da pritožba tožeče stranke, ki ni bila predlagatelj v postopku, ni dopustna.

K 2. točki izreka sodbe je senat prve stopnje navedel, da njegova odločitev temelji na 3. točki 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Po navedeni določbi se tožba zavrže, če se z njo izpodbija akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Predmet upravnega spora je po ZUS lahko samo dokončni upravni akt, ki je bil izdan v postopku na drugi stopnji in s katerim je drugostopni organ odločil o pritožbi.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločitev. Tožeča stranka ima status delničarja banke, iz katerega izhajajo vsa, s tem statusom povezana lastninska upravičenja. Zato bi ji tožena stranka morala zagotoviti sodelovanje v postopku ugotavljanja obstoja pogojev za uvedbo stečaja nad banko, kot tudi vročiti odločbo z dne 12.12.1996 s pravnim poukom o pravici do pritožbe. Z ravnanjem tožene stranke ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Nesprejemljivo je stališče, da določba 4. odstavka 23. člena ZPSSLBH opredeljuje pravni interes in krog možnih upravičencev za izpodbijanje prvostopne odločbe v pritožbenem postopku. Omenjena razlaga je kršitev ustavno zajamčene pravice do varstva lastninske pravice. Z odločbo o uvedbi likvidacijskega postopka nad banko so vse upravljalske pristojnosti prešle na likvidacijskega upravitelja, ki je bil v tem konkretnem primeru tudi predlagatelj postopka za ugotovitev pogojev za stečaj banke. Torej je v konkretnem primeru upravičenec do pritožbe ista oseba - likvidacijski upravitelj kot zastopnik banke in predlagatelj postopka. Nesprejemljivost takšne razlage 23. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPSSLBH) kaže tudi povezava z določbo 31. člena omenjenega zakona, ki predpisuje za stečaj bank in hranilnic uporabo določb zakona, ki ureja stečaj podjetij - ZPPSL. Po teh določbah mora sodišče pred začetkom stečaja ugotoviti obstoj stečajnega razloga, razen če uvedbo stečaja predlaga sam dolžnik. Tožnik se tudi ne strinja z razlogi za zavrženje tožbe, glede izpodbijane odločbe z dne 12.12.1996. Odločba z dne 23.12.1996 se vsebinsko in formalno nanaša na odločbo z dne 12.12.1996 in ob dejstvu, da jo je izdal svet Banke Slovenije, predstavlja dokončno odločitev o odločbi z dne 12.12.1996, kar pomeni, da je tožba zoper odločbo z dne 12.12.1996 dopustna.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se po določbi 4. odstavka 23. člena ZPSSLBH zoper odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad banko, lahko pritožijo samo banka in oseba, ki je dejansko predlagala ugotavljanje pogojev za uvedbo stečajnega postopka. Delničarji so imeli v skladu s svojimi delničarskimi upravičenji v času, ko je banka še normalno poslovala, možnost vplivati na oblikovanje volje banke, česar pa v tem primeru niso storili.

Državna pravobranilka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ZPSSLBH v 23. členu določil postopek za ugotavljanje pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad banko. V 2. odstavku tega člena je opredelil upravičene predlagatelje tega postopka, v 4. odstavku pa izrecno določil, da zoper izdano odločbo lahko vloži pritožbo le banka ali predlagatelj iz 2. odstavka. Zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je z navedeno zakonsko določbo že zakon opredelil pravni interes pritožnika.

Ob nesporni ugotovitvi v tem primeru, da tožeča stranka ni bila predlagateljica v postopku ugotavljanja pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad KBT v likvidaciji, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev, da tožeča stranka ni bila upravičena do pritožbe zoper odločbo guvernerja Banke Slovenije, izdane na podlagi 1. odstavka 23. člena ZPSSLBH. Zaradi take ureditve pravice pritožbe v ZPSSLBH kot posebnem zakonu, tega kroga upravičenih pritožnikov ni mogoče širiti na druge osebe, četudi so bile delničarji.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi sodišče moralo uporabiti določbe ZPPSL. Uporaba teh določb, na katere je napotoval 31. člen ZPSSLBH, bi bila možna le v primeru, če posamezna vprašanja postopka ne bi bila urejena v ZPSSLBH, za kar pa v tem primeru ne gre.

Tudi odločitev o zavrženju je pravilna. Zoper odločbo guvernerja je tožeča stranka vložila pritožbo, o njej je odločil svet Banke Slovenije kot drugostopni organ. Zato tožeča stranka ni mogla s tožbo, s katero je izpodbijala odločbo sveta, izpodbijati še odločbo guvernerja, saj ta ni dokončni upravni akt. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.