Jedro

V skladu s 28. členom Začasnega pravilnika o pravicah do ortopedskih, ortotičnih, očesnih, slušnih, zoboprotetičnih in drugih pripomočkov lahko zavod za posamezne pripomočke določi njihovo standardno vrednost. Za invalidske vozičke je bila standardna cena s strani tožene stranke sicer določena, vendar tožena stranka tega ni niti izrecno zatrjevala niti ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da je ta standardna vrednost nižja od vrednosti, ki jo je za nabavljeni voziček plačal tožnik. Sodišče je zato kot vrednost nabavljenega invalidskega pripomočka lahko upoštevalo tisto vrednost, ki jo je tožnik dokazoval s plačanim računom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razveljavilo odločbo tožene stranke št. 072-1288/3-95 z dne 17.1.1996 ter razsodilo, da je tožnik bil upravičen do nabave nadstandardnega invalidskega vozička in da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 356.000,00 SIT z zakonskimi obrestmi od 20.2.1996 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožnik upravičen do nabave invalidskega vozička znamke Kufstein ultra light. Sklenilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti tudi odmerjene stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (v izreku pod 1., 2. in 4.) spremenilo tako, da je odločilo, da se sporna odločba tožene stranke razveljavi in tožniku prizna pravica do povračila stroškov za nabavljeni terenski voziček. V ostalem (v izreku pod 3. in 5.) je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabljalo določbe začasnega pravilnika o pravicah do ortopedskih, ortotičnih, očesnih, slušnih, zoboprotetičnih in drugih pripomočkov (pravilnik - Uradni list RS, št. 14/93), da je treba voziček FE 60 šteti za terenski voziček, kar pomeni, da tožnik ni upravičen iz sredstev tožene stranke še na podoben voziček, da v pritožbenem postopku ni bil preizkušen ugovor o zastaranju s strani sodišča druge stopnje, da je zmotna odločitev o zamudnih obrestih. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP- Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, zato glede tovrstnih revizijskih očitkov izpodbijane sodbe ni smelo preizkušati.

Tožena stranka opozarja v reviziji na neskladnost v razlogih sodbe, vendar očitane neskladnosti revizijsko sodišče ni ugotovilo. Do neskladnosti pride samo, če se upoštevajo iz celote iztrgani deli, na da bi se upoštevali tudi drugi deli obrazložitve. Sodišče je v izpodbijani sodbi (na strani 3) navedlo, da voziček FE 60 ni mogoče šteti samo kot terenski voziček, ker ga je možno uporabljati tudi kot sobni voziček, pri utemeljitvi višine dolgovanega zneska (na strani 4) pa je navedlo, da za zakonitost dosojenega zneska ni pomembno, ali je bil kupljen (terenski) voziček ene ali druge vrste. Glede teh navedb ni neskladnosti, kar pomeni, da tudi ni smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijska graja, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča oziroma ni preizkusilo ugovora tožene stranke v zvezi z zastaranjem terjatve, bi lahko bila relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če bi tožena stranka tako kršitev uveljavljala, ker pa jo je uveljavljala samo kot zmotno uporabo materialnega prava, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je že sodba sodišča prve stopnje posegla tudi v del dokončne odločbe tožene stranke, ki ga tožnik sploh ni izpodbijal, saj je tožena stranka v drugem odstavku tožniku priznala pravico do nabave sobnega in terenskega invalidskega vozička do cenovnega standarda, ki ga je določil Zavod. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da je tožeča stranka sicer predlagala odpravo odločbe tožene stranke in odobritev invalidskega vozička, katera je bila zavrnjena v prvem odstavku izpodbijane odločbe tožene stranke. Ko je sodišče odločalo o zahtevku, bi moralo paziti na določbo drugega odstavka 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) in ne odločiti v škodo tožnika (v škodo je sojeno, ker je odločba razveljavljena tudi v delu, kjer je bila tožniku že priznana pravica do nabave dveh invalidskih vozičkov). Upoštevati bi moralo tudi določbo 34 člena ZDSS smiselno v zvezi z določbo 23. člena ZDSS, da sodišče na postavljen tožbeni zahtevek ni vezano. Sodišče druge stopnje pa je ob pritožbi samo tožene stranke odločitev spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke razveljavilo samo v prvem odstavku, kar pomeni odločitev v škodo pritožnice, saj je tožniku, čeprav se zoper sodbo ni pritožil, vrnilo pravico, ki mu je sodišče prve stopnje ni prisodilo. Kljub ugotovljeni napaki revizijsko sodišče teh napak, ki niso bile uveljavljene v postopku s strani nobene od strank, ne more odpraviti.

Ob dejanski ugotovitvi, da je invalidski voziček FE 60 mogoče uporabljati tudi kot sobni voziček, je sodišče pravilno uporabilo določbe pravilnika. Že po stališču tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki je zaradi odločitve sodišča druge stopnje ostal v veljavi, je tožniku poleg sobnega (FE 60), pripadal tudi terenski invalidski voziček, katerega nabava (pravica) mu je bila tudi odobrena. Odprto je bilo zato samo vprašanje, kakšen znesek mora tožena stranka tožniku za nakup invalidskega vozička povrniti. Pravilnik v 29. členu določa, da zavarovana oseba, ki uveljavlja izvedbo pripomoči v večjem znesku, kot je to opredeljeno v 27. ali 28. členu pravilnika, razliko v ceni nosi sama. V 28. členu pravilnika je določba, da zavod za posamezne pripomočke lahko določi standardno vrednost pripomočkov. Za invalidske vozičke je bila standardna cena sicer določena s strani tožene stranke, vendar tožena stranka tega ni niti izrecno zatrjevala niti ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da je ta standardna vrednost nižja od vrednosti, ki jo je za nabavljeni voziček plačal tožnik. Zato je sodišče lahko kot vrednost nabavljenega invalidskega pripomočka, ki je tožniku pripadal ob upoštevanju drugega odstavka 13. člena pravilnika, vzelo vrednost, ki jo je tožnik dokazoval s plačanim računom.

Ugovor zastaranja je neutemeljen, saj tožnik s tožbo ni uveljavljal plačilo računa, ampak realizacijo priznane pravice, ki mu je tožena stranka ni priznala. To pravico je, čeprav v drugačni obliki, uveljavljal ves čas od vložitve tožbe kot pravico, ki mu jo je tožena stranka priznala z odločbo, ne pa tudi realizirala. Zato tudi sprememba tožbenega zahtevka iz pravice do nabave invalidskega vozička, ker je moral voziček plačati sam, v drugačno pravico (voziček - denar), ne pomeni spremembe v smislu spremembo tako, da bi uveljavljal zahtevek kot plačilo računa, ampak je še naprej uveljavljal priznanje pravice (čeprav v drugi obliki), kot je to zahteval že v tožbi.

Tožena stranka neutemeljeno graja tudi uporabo določil 37. in 40. člena pravilnika. Čeprav je lahko res, da nabavljeni terenski invalidski voziček ni postal last tožene stranke (drugi odstavek 40. člena pravilnika), je to napaka tožene stranke, ki tožniku ni ponudila v podpis pogodbe, kot jo predvideva tretji odstavek 40. člena pravilnika. Zato tako dejstvo ne more biti v škodo tožniku.

Ker revizija v glavni stvari ni utemeljena, revizijsko sodišče ni imelo pravne podlage, da bi ugotavljalo pravilnost odločitve glede stranskih terjatev, kar so zamudne obresti, ker taka revizija ni dovoljena. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.