Jedro

Čeprav četrti odstavek 324. člena ZPP nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo, zatrjevana pomanjkljivost ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je namreč sposobna preizkusa, če so v njej, glede na uporabljeno materialno pravo, navedena vsa odločilna dejstva za presojo spora. Sama opustitev navedbe materialnopravne podlage odločanja ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 88848/2013 z dne 31. 5. 2013 ostane v veljavi v 1. točki za glavnico 7.077,57 EUR in zakonske zamudne obresti od: 31,50 EUR od 16. 12. 2012; 14,28 EUR od 25. 1. 2013; 40,10 EUR od 16. 2. 2013;

2.371,77 EUR od 16. 2. 2013;

1.000,00 EUR od 16. 12. 2012;

1.618,36 EUR od 14. 4. 2013;

1.833,82 EUR od 16. 3. 2013; 16,12 EUR od 25. 1. 2013; 33,70 EUR od 16. 3. 2013; 38,18 EUR od 14. 4. 2013; 63,30 EUR od 30. 5. 2013 in 16,44 EUR od 30. 5. 2013 ter v 3. točki izreka (I. točka izreka). Sklenilo je, da se isti sklep o izvršbi v 1. točki razveljavi za zakonske zamudne obresti od 63,30 EUR od 19. 4. 2013 do 29. 5. 2013 in od 16,44 EUR od 19. 7. 2012 do 29. 5. 2013 ter se zaradi umika v tem delu postopek ustavi (II. točka izreka). Pravdne stroške tožeče stranke je v plačilo naložilo toženi stranki, in sicer v višini 285,00 EUR v roku 15 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti (tj. zoper I. in III. točko izreka) je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi stranki naj pritožbeno sodišče po njenem predlogu prisodi tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki v plačilo naloži stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz pravice po 25. členu Ustave Republike Slovenije izhaja, da ima stranka pravico do pritožbe oziroma, da stranka pravico do pritožbe lahko učinkovito uresniči v primeru, če ji je omogočeno, da ugotovi razloge, na katerih temelji odločba sodišča prve stopnje. Standard ustrezne obrazloženosti sodne odločbe predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov, presega zahtevani standard obrazloženosti. Le, če bi zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka sodna odločba kršila strankino pravico do pravnega sredstva(1), za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je po presoji pritožbenega sodišča mogoče ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve, oziroma je mogoče ugotoviti, da so po presoji prvostopenjskega sodišča pravno relevantna vsa dejstva, ki jih obravnava v obrazložitvi. Gre namreč za enostavno zadevo z jasno tožbo - tožeča stranka je skladno s Pogodbama o dobavi toplote št. 33/C-163-99999/163-1/2009 in št. 33/C-163-99998/163-3/2009 (obe z dne 10. 12. 2009) na skupni merilni mesti dobavljala toploto (katere količina je razvidna iz računov), jo obračunavala po delilniku, ki je priloga Pogodb, tožena stranka pa dobavljene toplote ni plačala. To je trditvena podlaga tožbe in to so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago odločitve (kot to tudi izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe).

6. Je pa sodišče prve stopnje kot pravno relevantne presojalo tudi ugovore tožene stranke v zvezi s temi dejstvi (predvsem višino). A jih je zavrnilo. Tožena stranka je namreč sama trdila, da drugačnega načina obračunavanja solastniki v zgradbi niso dosegli. Možnosti iz četrtega odstavka 67. člena SPZ se ni poslužila. Trditev tožeče stranke, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbi o dobavi toplote št. 33/C-163-99999/163-1/2009 in št. 33/C-163-99998/163-3/2009 (obe z dne 10. 12. 2009) ter da je priloga navedenima Pogodbama delilnik stroškov dobave toplote, po katerih je delež tožeče stranke določen v 23,177 odstotkih, pa ni prerekala (kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče). In ker poleg tega tožena stranka substancirano ni prerekala niti načina odčitavanja dobavljene toplote na toplotni postaji po razliki med "starim" in "novim" stanjem, kot tudi ne samih zneskov po vtoževanih računih oziroma dobavljenih količin(2), je prvostopenjsko sodišče zahtevku v celoti ugodilo. Pri tem je pojasnilo, da razlika med starim in novim stanjem števca (ki je razvidna iz računov) izkazuje dobavljeno energijo ter da je ta obračunana po veljavnem ključu delitve. Dejstvo, da oseb v prostorih v skupni izmeri 1.427 m² ni, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pravno relevantno, če tožena stranka hkrati ne izkaže, da je veljavno merilo delitve stroškov toplote merilo, po katerem se v primeru, da so prostori prazni, strošek toplote za te prostore ne obračunava.

7. Sodišče prve stopnje je v dejstveno podlago izpodbijane sodbe torej vključilo vse predhodno omenjene trditve in ugovore ter na ta način opredelilo relevantni substrat svoje odločitve. Da sodišče prve stopnje ni konkretno in jasno zapisalo, katera so ta dejstva, je zato neutemeljena pritožbena trditev. Res pa sodišče prve stopnje ni navedlo materialnopravne podlage zahtevka. A po presoji pritožbenega sodišča omenjena opustitev ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti (še posebej, ker temelj zahtevka ni bil sporen). Čeprav četrti odstavek 324. člena ZPP nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo, zatrjevana pomanjkljivost ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je namreč sposobna preizkusa, če so v njej, glede na uporabljeno materialno pravo, navedena vsa odločilna dejstva za presojo spora. Sama opustitev navedbe materialnopravne podlage odločanja ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ker tožena stranka ni uspela doseči drugačnega načina obračunavanja (pri čemer je pojasnilo, da je v primeru, če se uporaba prostorov spremeni, dolžnost toženke, da doseže drugačno delitev, v kolikor ne more doseči soglasja solastnikov, pa z ustreznim nepravdnim postopkom), ker je izkazana dobava in ker so računi za dobavljeno toploto neplačani. Zahtevek je torej utemeljen že na podlagi 9. člena Obligacijskega zakonika(3) (v nadaljevanju OZ).

8. Pritožnica se v nadaljevanju ne strinja niti s stališčem, da je tožeča stranka navedla vsa pravno relevantna dejstva za uveljavljanje svojega zahtevka. Trdi, da je ves čas postopka na prvi stopnji opozarjala, da tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev glede višine vtoževane terjatve. Tožeča stranka je namreč (po navedbah pritožnice) trdila le, da obveznost tožene stranke temelji na Pogodbah z dne 10. 12. 2009 ter da delež tožene stranke znaša 23,177 % od skupno dobavljenih količin na skupnih odjemnih mestih (katere so razvidne iz vsakega od vtoževanih računov), ne pa tudi kakšna je ta količina (dobavljene toplote). Tožbeni zahtevek po njenem mnenju zato po višini ni sklepčen.

9. Tudi s tem očitkom pritožbeno sodišče ne soglaša. Višina zahtevka (po posameznem računu) izhaja iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se po izrecni določbi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(4) (v nadaljevanju ZIZ) obravnava kot tožba v pravdnem postopku; način obračunavanja toplote, ki sicer pritožbeno spornih količin ne vsebuje, pa iz dopolnitve tožbe (kateri je tožnica predložila tudi vtoževane račune po posameznih mesecih).

10. A konkretizacija v smislu navedb, kolikšna je bila v vtoževanem obdobju količina dobavljene toplote na skupni odjemni mesti, po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje ugovorno podlago tožene stranke tudi ni bila potrebna. Tožena stranka je namreč trdila, da so te količine razvidne iz računov (list. št. 53). In ker poleg tega ni bilo sporno niti dejstvo, da tožeča stranka toploto dobavlja in da jo tožena stranka porablja (kar toženka priznava v pritožbi), drugačnega načina delitve stroškov toplote (kot tistega iz priloge Pogodb) pa tožena stranka ni izkazala, je bilo zahtevku po višini mogoče v celoti ugoditi. Delno dokazani in delno nesporni so bili torej parametri, na podlagi katerih se višina (zneskovno) da preveriti. In računi (na katere se je oprlo tudi sodišče prve stopnje) po presoji pritožbenega sodišča za ta namen popolnoma zadostujejo. Takšno stališče je pravilno zavzelo tudi sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da je iz priloženih računov razvidna dobava toplote in obračunan delež.

11. To pa nadalje pomeni tudi, da sodišče prve stopnje v nasprotju z zatrjevanji pritožnice dejanskega stanja ni ugotavljalo mimo trditev tožeče stranke - v izpodbijano odločitev količin dobavljene toplote na posameznem merilnem mestu ni povzemalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le tista dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala (med drugim, da so razlike v stanju števcev razvidne iz vsakega od vtoževanih računov, da te izkazuje dobavljeno energijo in da je delež tožeče stranke 23,177 %).

12. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so torej neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobene kršitve, na katere je dolžno paziti uradoma (kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V zvezi s stroški odgovora na pritožbo pa pripominja, da tožeča stranka ni izkazala, da ji je priglašeni strošek sodne takse nastal. Op. št. (1): Prim. VSL sodba I Cpg 1102/2010. Op. št. (2): Trdila je le, da dejstvo, da so količine dobavljene toplote razvidne iz računov, še ne pomeni, da je bila toplota v takšni količini tudi dejansko dobavljena.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 121/07, 45/08 - ZArbit, 37/08 - ZST-1, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12, 17/13 - odl. US, 45/14 - odl. US, 58/14 - odl. US, 53/14, 50/15, 54/15 in 76/15 - odl. US.