Jedro

Kadar pravdna stranka uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje in pri tem očita sodišču, da je bilo ono tisto, ki je pri opravljanju procesnih dejanj storilo napako (npr. napačno vročalo, ali kot v tem primeru, napačno oklicalo zaslišanje priče), ti očitki ne morejo predstavljati razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, ampak lahko predstavljajo le grajanja procesnih dejanj sodišča.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče sklenilo, da se predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje delno ugodi tako, da se ponovno opravi prvi narok za glavno obravnavo, brez ponovnega zaslišanja priče A.S. (I. točka izreka), in da ostane postopek prekinjen do pravnomočnosti tega sklepa (II. točka izreka). Iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče sicer ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da naj bi narok glavne obravnave zamudila zaradi nepredvidenih del na poti, vendar je sodišče storilo napako, ko ni preverilo, ali je na narok ob 9.30 pristopila vabljena priča, kar bi lahko tožeči stranki omogočilo, da bi pristopila na narok, vložila svojo pripravljalno vlogo in bi bil zaslišan njen zakoniti zastopnik.

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in navedla, da je sodišče nepravilno in neutemeljeno zaključilo, da je s tem, ko ob 9.30 ni preverilo, ali je na narok pristopila tudi priča, storilo napako, kar naj bi pomenilo upravičen vzrok za tožničino zamudo prvega naroka, kot ga določa prvi odstavek 116. člena ZPP. Po stališču pritožbe pri tej odločitvi prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede pravega razloga oz. vzroka za zamudo, pa tudi ne glede tega, katero fazo prvega naroka je tožeča stranka zamudila. Napačno je uporabilo tudi materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je tožečo stranko zastopal odvetnik, za katerega veljajo strožja merila skrbnosti in negativnih posledic njegovega ravnanja. Relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa je storila zato, ker je svojo odločitev oprlo izključno na 286. člen ZPP in pri tem ni uporabilo 284. člena ZPP, kjer je jasno in nedvoumno določen vrstni red procesnih dejanj prvega naroka za glavno obravnavo. Začne se s podajanjem tožbe. Pristop priče je torej že faza nadaljnjega poteka glavne obravnave, faza izvajanja dokazov, zato je sodišče neutemeljeno saniralo tožničino zamudo za celoten zamujeni predhodni vrstni red prvega naroka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena, čeprav pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da so utemeljena grajanja tožene stranke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvah določb pravdnega postopka, ampak je ob preizkusu, ki ga je pritožbeno sodišče naredilo po uradni dolžnosti tudi glede na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialnopravne določbe glede tega, iz katerih razlogov se lahko dovoli vrnitev v prejšnje stanje v smislu 116. člena ZPP. Pravilno je sicer povzelo vsebino navedene zakonske določbe, pri tem pa je prezrlo, da je institut vrnitve v prejšnje stanje namenjen za odpravo posledic zamude, ki jo zagreši pravdna stranka. Vrnitev v prejšnje stanje tako lahko predlaga stranka, ki je zamudila procesni ali sodni rok, ali ki je zamudila narok. Kadar pa pravdna stranka uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje in pri tem očita sodišču, da je bilo ono tisto, ki je pri opravljanju procesnih dejanj storilo napako (npr. napačno vročalo, ali kot v tem primeru, napačno oklicalo zaslišanje priče), ti očitki ne morejo predstavljati razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, ampak lahko predstavljajo le grajanja procesnih dejanj sodišča. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala, da je narok zamudila iz upravičenega vzroka (ob oklicu naroka ob 9.15 pred razpravno dvorano za tožečo stranko ni bilo nikogar, kar ni sporno niti za pritožbo). Njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje torej ni mogel biti utemeljen. Ne more pa uspešno uveljavljati tega pravnega instituta niti v primeru napake, ki jo je sodišče samo zagrešilo. Za odpravo procesnih napak so namreč predvidena pravna sredstva, poleg tega pa ima sodišče tudi možnost, da med postopkom samo odpravi napako. Sodišče namreč ni vezano na svoj sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave (tretji odstavek 298. člena ZPP). V primeru, ko pravdna stranka utemeljeno graja procesno kršitev, ali v primeru, ko sodišče samo ugotovi, da bi zaradi spremenjenih okoliščin lahko sprejelo drugačen, racionalnejši sklep, ki bi pomenil uspešno in pravilno vodenje postopka, lahko svoj predhodno sprejeti procesni sklep tudi spremeni (npr. tudi ob uporabi 292. člena ZPP).

Na podlagi navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu, ki se nanaša na dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).