Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba II Ips 487/2003

ECLI:SI:VSRS:2004:II.IPS.487.2003 Civilni oddelek

povrnitev negmotne škode individualizacija višine denarne odškodnine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti telesne bolečine trajanje sodnega postopka in višina odškodnine valorizacija odškodnine zapadlost terjatve zamudne obresti začetek teka zamudnih obresti pravno mnenje uveljavitev OZ in ZPOMZOA sprememba sodne prakse
Vrhovno sodišče
24. junij 2004
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2,250.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (za telesne bolečine 900.000 SIT, za strah 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,000.000 SIT ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 150.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2001. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 4,600.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1998) je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti 357.793 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.225 SIT od 2.2.2001, od zneska 111.571 SIT od 10.5.2001, od zneska 242.997 SIT pa od 6.9.2000 dalje.

Pritožbeno sodišče je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku 2,550.000 SIT zadoščenja (900.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah, 1,300.000 SIT za telesne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 150.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2001 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 398.460 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.225 SIT od 2.2.2001, od zneska 111.571 SIT od 10.5.2001 dalje, od zneska 283.664 SIT pa od 6.9.2001 dalje, višji tožbeni zahtevek (do zneska 4,600.000 SIT in višji obrestni zahtevek glede obresti za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje) pa se zavrne. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 9.984 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2003 dalje.

Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je bila njegova pritožba zavrnjena. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravno zmotno povzeli tisti del izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec ugotovil, da je treba poškodbi pripisati le 40 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 60 % pa bolezenskim spremembam v kolenu. Čeprav so te spremembe obstajale že pred poškodbo, so se manifestirale šele po poškodbi in zaradi poškodbe. Če ne bi bilo škodnega dogodka, tožnik težav s kolenom ne bi imel. Za bolezenske spremembe v kolenu namreč sploh ni vedel. V skladu s teorijo adekvatne vzročnosti je treba zato celotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti obravnavati kot izključno posledico telesne poškodbe.

Vprašanje, ali je bolezensko stanje, ki je obstajalo pred škodnim dogodkom, vendar ni bilo izraženo, posledica škodnega dogodka, ni medicinsko, pač pa pravno vprašanje. Z njim se mora zato ukvarjati sodišče ne pa izvedenec medicinske stroke. Pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne in duševne bolečine sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 39 let ter da bo občasne telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti prestajal še okoli 35 let. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista ustrezno ovrednotili dejstev, ki izhajajo iz tožnikove zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja. Dosojeno zadoščenje je zato prenizko. Sodišči sta tudi spregledali, da je prišlo do škodnega dogodka pred dobrimi štirimi leti ter da tožena stranka odškodnine še ni plačala. Škodno stanje tako še vedno traja in njegov obseg je zato občutno večji, kot bi bil, če bi tožena stranka odškodnino izplačala v 14-dnevnem roku. Pri tem je pomembno, da tožnik v pritožbi ni zavzel stališča, da mu pripada višja odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi dolgotrajnega postopka, pač pa zaradi dejstva, da bo vsak čas od škodnega dogodka preteklo 5 let, tožena stranka pa mu v vsem tem času ni izplačala odškodnine. Zaradi tega je obseg njegove škode večji, kot bi bil, če bi bila odškodnina pravočasno plačana.

Sodna praksa, ki priznava zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo le od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je zastarela, saj so se v zadnjih letih gospodarske in monetarne razmere v Republiki Sloveniji normalizirale. Letna stopnja inflacije znaša 6 % do 8 % s težnjo po upadanju. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) so glede tega vprašanja jasne, zato bi morala sodišča priznavati zamudne obresti od izteka 14-dnevnega roka šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. To stališče temelji na določbah 277. člena ZOR, 1. odstavka 17. člena ZOR, 12. člena ZOR ter 1. in 3. odstavka 919. člena ZOR. Tožena stranka bi morala od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati zamudne obresti od 11.6.1998. Kapitaliziran znesek teh obresti znaša 2,480.284,90 SIT, in za ta znesek je tožena stranka neupravičeno obogatena (ter nagrajena za svojo dolgoletno plačilno zamudo).

Tožnik zaključi revizijo s sugestijo, naj vrhovno sodišče s posebnim pismom opozori Višje sodišče v Celju, kako se pravilno računa uspeh v pravdi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče pravno zmotno sprejelo tisti del izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec navedel, da je treba poškodbi pripisati le 40 % zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti, ostalo pa bolezenskim spremembam kolena, ni utemeljen. Demantirajo ga namreč navedbe, ki so zapisane v zadnjem odstavku na 3. strani in v 1. odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe, katerih bistvo izraža naslednje stališče: "Glede na reden tek stvari se tožnik ne bi srečeval s takimi posledicami, kot se je (operativni posegi, dolgotrajno zdravljenje itd.), saj se njegovo bolezensko stanje ne bi manifestiralo. Tožniku gre torej vsa odškodnina in ne le razmejena (40 : 60). Kot že rečeno, pri tožniku je sicer bolezensko stanje obstajalo, vendar je bil ravno škodni dogodek tisti, ki je sprožil njegovo manifestacijo. Iz teh razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo potrebno vse posledice, ki jih tožnik trpi, izključno upoštevati kot posledice obravnavanega škodnega dogodka. Le-ta je bil sprožilni dejavnik in v primeru, da do tega dogodka ne bi prišlo, tožnik vseh težav, ki jih in jih bo prestajal, ne bi imel".

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Potem, ko je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge, ki so navedeni v 3., 4. in 5. odstavku na 4. strani ter v 1. in 2. odstavku na 5. strani sodbe), jih je ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Revizijsko sodišče zato zavrača očitke, da sodišče druge stopnje ni dalo zadostne teže dejstvu, da bo tožnik občasne telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti prestajal tudi v bodoče in sploh, da sodišče ni dalo "ustrezne teže vsem dejstvom, ki izhajajo iz tožnikove zdravstvene dokumentacije".

Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcije in druge okoliščine primera to opravičujejo. Pretek časa od nastanka škode do odločanja (kot objektivni kriteriji) vpliva na višino odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po nekaj več kot treh letih od vložitve tožbe), sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi) za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve (nastanka) škode. To pa pomeni, da se pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo (in ki so tudi javno dostopne v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo" GV Založba, L., 2001), praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo, poleg sankcije za tožnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo. Od leta 1991 dalje se je zato izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 33/91-I-URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, je bilo zato sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list, št. 83/01 - OZ) in novela Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPMZO-A, Uradni list, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posameznem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa neposredno na podlagi zakona (1. in 2. odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninsko-pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca. Zavarovalnica tu plača "namesto" odškodninsko odgovorne osebe. Zato njena odškodninska obveznost ne more biti večja od odškodninske obveznosti oškodovanca.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia