Jedro

Tudi pridržanje v zaprtih oddelkih psihiatričnih in podobnih zdravstvenih organizacijah pomeni poseg v človekovo svobodo. Tak poseg je dopusten samo v primerih, ko so izčrpani drugi načini življenja zdravstveno prizadetega človeka na prostosti. Tako razumevanje je posledica načela tako imenovane sorazmernosti, po katerem je omejitev dopustna le v tistem obsegu, ki je nujno potrebna za dosego namena, zaradi katerega je prostost omejena. To načelo se odraža tako v razmerju nasproti psihično obolelemu kot v razmerju do drugih ljudi, to je zunanjega sveta. Pridržanje v psihiatrični bolnišnici je namreč skrajni ukrep in je dopusten samo v primerih, ko je to edini način, da se prepreči psihiatričnemu bolniku, da bi ogrožal svoje življenje ali si povzročal hudo škodo ali da bi tako ravnal proti drugim. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) določa v 70. členu materialnopravne pogoje za pridržanje duševnih bolnikov v psihiatričnih zavodih. Po tem določilu je pridržanje dopustno le v primeru, ko zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja bolnik ogroža življenje ali povzroča hudo škodo bodisi sebi ali pa drugim ljudem. Pridržanje pa se sme izreči le v primerih, če nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, to je z izven psihiatrične bolnišnice obstoječimi načini.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ponovno odločilo, da se na podlagi določil 70. člena zakona o nepravdnem postopku še nadalje pridrži v zdravstveni organizaciji v Zavodu za duševno in živčno bolne H. - T. - udeleženec postopka S. Š. in sicer za dobo 1 leta. S pobijanim sklepom pa je sodišče druge stopnje pritožbo udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je po pooblaščencu vložil revizijo udeleženec, ki je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb nepravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, naj se sklep razveljavi. Po izvajanjih revizije zahteva zakon o nepravdnem postopku, da se pri odločanju o pridržanju zasliši pridržana oseba, lečeči zdravnik in izvedenec, kar vse je potrebno po revidentovem prepričanju opraviti na sodišču in torej na naroku, saj je narok v teh zadevah obligatoren. Pridržanje pa je treba odrediti tudi za določen čas in o morebitnem nadaljnjem pridržanju je potrebno izdati ponovni sklep.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku, naprej ZNP).

Revizija je utemeljena.

Tudi vnovična odločitev po presoji revizijskega sodišča materialnopravno ni pravilna. Revizijsko sodišče je že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu (opr. št. II Ips 393/96) opozorilo na bistvene materialne predpise, ki jih je potrebno upoštevati pri odločanju, kot tudi na tiste dejanske okolnosti, ki jih je potrebno ugotoviti, da bi se lahko pravilno odločilo. Zaradi celovitosti razlogov predmetne odločbe velja ponoviti le nekatere že v citiranem sklepu navedene ugotovitve. Fizična prostost kot zunanji odraz svobode je zagotovljena vsakomur, ne glede na njegove osebne okoliščine, kot to velja za vse človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 14. člena Ustave RS, naprej URS).

Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (četrti odstavek 15. člena URS), prostosti pa se ne sme vzeti nikomur, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek 19. člena URS). Vsebinsko enako varstvo kot U RS dajejo tudi evropska konvencija o človekovih pravicah, mednarodni pakt o državljanjskih in drugih pravicah in drugi mednarodni predpisi.

Tudi pridržanje v zaprtih oddelkih psihiatričnih in podobnih zdravstvenih organizacijah pomeni poseg v človekovo svobodo. Tak poseg je dopusten samo v primerih, ko so izčrpani drugi načini življenja zdravstveno prizadetega človeka na prostosti. Tako razumevanje je posledica načela tako imenovane sorazmernosti, po katerem je omejitev dopustna le v tistem obsegu, ki je nujno potrebna za dosego namena, zaradi katerega je prostost omejena. To načelo se odraža tako v razmerju nasproti psihično obolelemu kot v razmerju do drugih ljudi, to je zunanjega sveta. Pridržanje v psihiatrični bolnišnici je namreč skrajni ukrep in je dopusten samo v primerih, ko je to edini način, da se prepreči psihiatričnemu bolniku, da bi ogrožal svoje življenje ali si povzročal hudo škodo ali da bi tako ravnal proti drugim. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) določa v 70. členu materialnopravne pogoje za pridržanje duševnih bolnikov v psihiatričnih zavodih. Po tem določilu je pridržanje dopustno le v primeru, ko zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja bolnik ogroža življenje ali povzroča hudo škodo bodisi sebi ali pa drugim ljudem. Pridržanje pa se sme izreči le v primerih, če nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, to je z izven psihiatrične bolnišnice obstoječimi načini.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da vsebina zgoraj navedenih materialnopravnih podlag ni bila v celoti upoštevana pri odločanju na nižjih stopnjah, ker sta sodišči dali poudarek predvsem naravi udeleženčeve bolezni in s tem v zvezi zgolj izvedenskemu mnenju dr. B. F., ki pa ni upoštevalo bistveno drugačnih dognanj in prognoz o bodočem zadržanju udeleženca, ki izhaja iz izpovedi udeleženčevih lečečih zdravnikov dr. M. S. in dr. F. V. (ki sta ocenila, da bi lahko udeleženec živel tudi v splošnem socialnem zavodu oziroma v okviru svoje družine, kjer bi bilo poskrbljeno za oskrbo in dajanje zdravil). Tudi razlogi sklepa sodišča prve stopnje, da je nadaljnje pridržanje udeleženca neogibno potrebno, ker so za sedaj izključene preostale možnosti, da bi lahko živel na prostosti in pri čemer omenja poskus zavoda za živčno in duševno bolne H. - T., da bi našel ustrezno obliko izveninstitucionalnega varstva (tretja stran sklepa), kaže na zmotno izhodišče sodišča prve stopnje (ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje), da je tak - hujši ukrep utemeljen v primerih, ko se ne uspe dobiti oskrbe v zavodu odprtega tipa oziroma v splošnem socialnem zavodu ali domačem okolju. V posledici ekstenzivnega tolmačenja razlogov za pridržanje se niso ustrezno upoštevale in ocenile okoliščine, ki so bile odločilnega pomena za pravilno uporabo določb 70. člena ZNP. Ker je bilo zaradi tega navedeno materialnopravno določilo zmotno uporabljeno, odločbi sodišč druge in prve stopnje nista pravilni, zaradi česar ju je moralo revizijsko sodišče razveljaviti na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Udeleženec je uveljavljal v reviziji tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih formalno ni opredelil, vsebinsko pa predstavljajo uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP v zvezi z 9. točko drugega odstavka 354. člena ZPP (ker naj bi bilo odločeno brez naroka, ki da je obligatoren). Revizijsko sodišče ugotavlja, da zaradi take domnevne kršitve revizije sploh ni mogoče uveljavljati, po drugi strani pa so zadevna revizijska izvajanja neutemeljena, ker v postopkih o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah (drugi razdelek, VII. poglavje, členi 70 do 81) narok ni obligatoren.

V nadaljnjem postopku bo naloga sodišča prve stopnje, da izhajajoč iz materialnopravne podlage, da je nadaljnje pridržanje udeleženca v psihiatrični bolnišnici utemeljeno le, če je to nujno potrebno iz razlogov, ki jih terja 70. člen ZNP (in ne v primerih, ko se psihiatričnemu bolniku lahko v posebnem socialno-varstvenem zavodu za odrasle, v domači ali podobni oskrbi, nudi potrebno vodenje in varstvo kot to na primer določa 51. člen zakona o socialnem varstvu - Ur. list RS, št. 54/92), ponovno predvsem oceni (po potrebi pa še izvede) že pribavljene dokaze. Niso podani razlogi za pridržanje, kadar se to odredi, ker pristojni javni socialno varstveni zavod oziroma center za socialno delo ni opravil svojih nalog iz 49. in 50. ter v zvezi s 16. členom zakona o socialnem varstvu (t.j. poskrbel za institucionalno varstvo udeleženca v eni od oblik iz cit. 16. člena), pa bi se na tak način v konkretnem primeru lahko zadeva rešila (kot je razumeti strokovni mnenji že spredaj navedenih lečečih zdravnikov). Po oceni revizijskega sodišča bo potrebno seznaniti z ocenama lečečih zdravnikov tudi izvedenca dr. B. F., ker sta ta dva podala svoje ugotovitve na podlagi pogostih stikov z udeležencem in ki so zato pravno relevantne. Kot velja za zdravstvo, da ne sme ravnati v nasprotju s standardi razumnega ukrepanja in v nasprotju z običajno profesionalno prakso, velja na drugi strani za sodišča, da pri odločanju na podlagi določb 70. in naslednjih členov ZNP upoštevajo vsebino načela sorazmernosti (ki je pojasnjena v skopem že spredaj). Pri ponovnem odločanju se sodišči nižjih stopenj res nista dolžni ravnati po materialnopravnih naziranjih revizijskega sodišča, morata pa postopek dopolniti tudi v smereh, ki jih navedena naziranja terjajo (prvi odstavek 377. člena v zvezi s 399. in 400. členom ZPP ter 37. ZNP) in 11. člena Zakona o sodiščih).