Jedro

Ker se za oceno dokazov o obstoju utemeljenega suma (2. odstavek 202. člena ZKP) ne zahtevajo tako visoki standardi, kot se to zahteva za obrazložitev sodbe (7. odstavek 364. člena ZKP), ni mogoče enačiti obrazložitve obstoja utemeljenega suma z obrazložitvijo gotovosti v sodbi, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Sodišče je vezano na predlog za odreditev pripora (1. odstavek 202. člena ZKP), ni pa vezano na razloge, ki jih državni tožilec navaja za utemeljitev tega predloga oziroma je na te podatke (dokaze) vezano le toliko, da na podlagi njih presoja, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje ali ne in ali iz njih izhaja kateri od razlogov za pripor. Sodišče je torej tisto, ki samo neodvisno ugotavlja obstoj utemeljenega suma, svoje zaključke, temelječe na konkretnih okoliščinah, pa mora utemeljiti v sklepu.

Nepotrebno ponavljanje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščin v odločbi pritožbenega sodišča ni potrebno, še toliko bolj pa izostanek tega ne pomeni kršitve iz 1. odstavka 395. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z v uvodu navedenim sklepom zoper osumljenca na podlagi 432. člena ZKP odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 26.5.2003 pritožbo zagovornika osumljenca zoper navedeni sklep preiskovalne sodnice zavrnil kot neutemeljeno. Dne 29.5.2003 je zagovornik osumljenca zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor osumljencu odpravi oziroma podrejeno sklepa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje nižjima sodiščema.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, saj ni zatrjevanega nasprotja v razlogih sklepa, vse dokaze, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma, pa je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi dovolj skrbno analiziralo in primerno ocenilo. Očitek, da je sodišče z izpodbijanim sklepom prekoračilo obseg tistega, o čemer naj bi smelo odločati, češ da državni tožilec na naroku, opravljenem v skladu s členom 204.a ZKP, ni predlagal dokazov, ki pa jih je sodišče kljub temu ocenjevalo, prav tako ni podan. Sodišče namreč ni vezano zgolj na obseg ocenjevanja tistih dejstev in okoliščin, ki jih predlaga državni tožilec, saj je tudi samo zavezano k iskanju materialne resnice.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določbe iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po zatrjevanju vložnika podana s tem, da sodišče v izpodbijanem sklepu deloma ugotavlja, da je obdolženec utemeljeno osumljen, da je storil obravnavano kaznivo dejanje, deloma pa le, da je osumljen (oziroma trdi, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju), ni podana. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa namreč jasno in nedvoumno izhaja, da je sodišče ugotovilo in obširno obrazložilo obstoj utemeljenega suma, le takšna stopnja verjetnosti pa je zakonski (1. odstavek 201. člena ZKP) in ustavni (1. odstavek 20. člena Ustave Republike Slovenije) pogoj za odreditev pripora. Dejstev, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma, pa sodišče ni le naštelo, kot to navaja zagovornik v zahtevi, temveč jih je tudi presodilo oziroma ocenilo. Seveda pa ni mogoče enačiti obrazložitve obstoja utemeljenega suma z obrazložitvijo gotovosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje v sodbi. Za oceno dokazov o obstoju utemeljenega suma se namreč ne zahtevajo tako visoki standardi (2. odstavek 202. člena ZKP določa, da mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje) kot se to zahteva za obrazložitev sodbe (7. odstavek 364. člena ZKP eksplicitno določa, da mora sodišče presoditi, katera dejstva šteje za dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov oziroma mora le v tem primeru preizkusiti in oceniti vsa pravno relevantna dejstva).

Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče v izpodbijanem sklepu z zaključkom, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa ter nadalje z ugotovitvijo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, čeprav okrožni državni tožilec v predlogu za odreditev pripora teh okoliščin ni zatrjeval, ni kršilo 23. člena Ustave kot to zatrjuje vložnik zahteve.

Po 1. odstavku 202. člena ZKP pripor odredi sodišče na predlog državnega tožilca, ali drugače povedano, o priporu se lahko odloča le na podlagi predloga upravičenca (to je državnega tožilca). Sodišče je torej vezano na predlog, ni pa vezano na razloge, ki jih državni tožilec navaja za utemeljitev tega predloga, oziroma je na te podatke (dokaze) vezano le toliko, da na podlagi njih presoja, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje ali ne in ali iz njih izhaja kateri od razlogov za pripor. Sodišče je torej tisto, ki samo neodvisno ugotavlja obstoj utemeljenega suma, svoje zaključke, temelječe na konkretnih okoliščinah, pa mora, kot je bilo že povedano, utemeljiti v sklepu. V konkretni kazenski zadevi je okrožni državni tožilec podal predlog za odreditev pripora, ponudil dokaze glede obstoja utemeljenega suma in glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, sodišče pa je presodilo, ali zbrani podatki zadoščajo za zaključek, da je obdolženi D.K. utemeljeno osumljen storitve očitanih mu kaznivih dejanj oziroma da je podan razlog za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Glede na navedeno tudi ni podana nadaljnja kršitev Ustave - 29. člen, ker obdolženec s tem, ko se ni mogel izjasniti oziroma konkretno predlagati nasprotnih dokazov glede subjektivnega elementa in neogibnosti pripora, ni imel možnosti za obrambo. Pri tem je potrebno še posebej opozoriti na to, da se obravnavano kaznivo dejanje lahko stori le s krivdno obliko naklepa.

S tem ko zagovornik izpodbija načelo sorazmernosti z obrazložitvijo, da pripor usodno posega v človekove pravice, ter da je obdolženec urejena oseba, ki ima redno zaposlitev, izpodbija s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je sodišče v izpodbijanem sklepu jasno ugotovilo, da je podano sorazmerje med posegom v ustavno zajamčeno pravico do svobode na eni strani ter težo obravnavanih kaznivih dejanj, predvsem pa stopnjo nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj oziroma varovano dobrino, to je telesno integriteto treh oškodovancev.

Slednjič pa Vrhovno sodišče ugotavlja še, da izvenobravnavni senat kot drugostopenjski organ ni kršil določbe 1. odstavka 395. člena ZKP s tem, da naj ne bi odgovoril na pritožbene ugovore glede zatrjevanih nasprotij med razlogi prvostopenjskega sklepa in tudi ne na pritožbeno izpostavljeno nezadostno obrazloženost s pritožbo izpodbijanega sklepa. Navedeni očitek zagovornika je namreč presplošen in ga v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP ni mogoče preizkušati. Neutemeljena pa je tudi trditev, da je sodišče na drugi stopnji spremenilo prvostopno ugotovljeno dejansko stanje oziroma da je ugotovilo, da naj bi bil obdolženec alkoholik. Te navedbe niso le neutemeljene, temveč tudi protispisne, saj že dežurna preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je alkoholiziranost pri obdolžencu očitno tista pobuda, ki ga je najpogosteje gnala v nasilje.

Slednjič pa je izpodbijani pravnomočni sklep tudi obrazložen glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pri čemer je sodišče navedlo konkretne okoliščine, iz katerih je možno utemeljeno sklepati, da obstaja realna nevarnost, da bi osumljenec, kolikor bi bil izpuščen na prostost, z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval (že bil kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, obtožni predlogi zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vdajal naj bi se prekomernemu uživanju alkoholnih pijač), oziroma so v nasprotju z zatrjevanji v zahtevi obrazložene okoliščine, v katerih živi, ter konkretno njegove osebne lastnosti (agresivnost, alkoholizem). Res je, da drugostopenjski sklep ne povzema vseh okoliščin, ki so narekovale odreditev pripora, temveč glede na pritožbene navedbe ugotavlja le, da je preiskovalna sodnica okoliščine, iz katerih izhaja konkretna nevarnost ponavljanja, pravilno in popolno ugotovila ter se na podlagi navedenega tudi povsem utemeljeno in v skladu z zakonom odločila za odreditev pripora. Nepotrebno ponavljanje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščin namreč v odločbi pritožbenega sodišča ni potrebno, še toliko bolj pa izostanek tega ne pomeni kršitve iz 1. odstavka 395. člena ZKP.

Ker torej uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.