Jedro

Nedvomno so pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil potrebna osebna prizadevanja tožnika in pri hoji tudi ortopedski pripomoček (palica), vendar omenjeno ni odločilno. Odločilna je ugotovitev, da tožnik pri opravljanju večine osnovnih potreb ne potrebuje pomoči druge osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo izvedene dokaze, iz katerih izhaja, da tožnik še vedno večino osnovnih življenjskih opravil (torej kljub dodatnim osebnim prizadevanjem in ob pomoči ortopedskih pripomočkov) opravlja samostojno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke številka zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 30. 7. 2021 ter z dne 15. 4. 2021 in da se ugotovi, da ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od 15. 4. 2021 dalje. Nadalje je odločilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na izvedensko mnenje, ki pa ga je tožnik v celoti zavrnil in tudi navedel razloge za zavrnitev. Po mnenju tožnika iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri preiskavah vidnega polja prišlo do kontradiktornih rezultatov, zaradi česar rezultati, kot je to navedel tudi sam izvedenec, niso popolnoma zanesljivi. Izvedenec nadalje ugotavlja, da se tožnik glede na kriterije Svetovne zdravstvene organizacije šteje za slabovidno osebo II. kategorije, in sicer od osebnega pregleda ter pregleda vidnega polja z dinamično perimetrijo Goldman z dne 23. 2. 2022. Pred tem pa je bil tožnik od pregleda v okulistični ambulanti MDPŠ v ZD A. dne 25. 8. 2020 uvrščen v I. kategorijo slabovidnih oseb. Gre za bistvena odstopanja med podanima mnenjema. Izvedenec se tudi ni izjavil, ali je tožnik zmožen samostojno opravljati vsakdanja opravila, ali pa bi za njihovo opravljanje potreboval pomoč tretje osebe. Tožnik je posledično predlagal, da sodišče postavi novega izvedenca, ki naj tožnika osebno pregleda ter poda novo mnenje. Ker sodišče ni postavilo novega izvedenca in tudi v okviru materialnega procesnega vodstva ni opravilo zaslišanja izvedenca, tožnik meni, da je kršilo določbi 254. in 253. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Sodišče je tudi napačno razumelo izpovedbo tožnika in mu tudi ni postavilo pravih podvprašanj za ugotovitev dejanskega stanja. Ker je vid tožnika na očesu, na katerem naj bi imel samo še 20 % vida, poškodovan do te mere, da vidi samo še obrise, je zanj ključno, kakšna je svetloba v prostoru, v katerem se nahaja. V primeru, da je svetloba boljša bo vid tožnika tudi boljši, saj bo prej razbral obrise predmetov, kakor pa v primeru, da se nahaja v prostoru s slabšo svetlobo. Tožnik se nadalje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS2. Po tožnikovem mnenju je bilo nedvomno ugotovljeno, da večino osnovnih življenjskih potreb ne zmore opraviti samostojno brez pomoči drugih ljudi, zaradi česar je izpolnjen pogoj za pridobitev dodatka za pomoč in postrežbo. Stanje je brez možnosti izboljšanja in obstaja velika verjetnost, da se bo z leti le še poslabševalo. Podana je tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, izrek pa nasprotuje razlogom sodbe oziroma so ti med seboj v nasprotju. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik.

5. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 30. 7. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 15. 4. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Tožnik je uživalec invalidske pokojnine, zato za njega ne pride v poštev 1. odstavek 100. člena, ki se nanaša na upravičence – aktivne zavarovance, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Skladno s 101. členom ZPIZ-2 je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz 1. odstavka 101. člena ZPIZ-2 ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje med drugim razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista oftalmologa. Sodni izvedenec na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije in na podlagi osebnega pregleda tožnika ugotavlja, da se tožnik glede na kriterije Svetovne zdravstvene organizacije šteje za slabovidno osebo II. kategorije od 23. 2. 2022 dalje. Pred tem pa je bil od pregleda v Okulistični ambulanti v MDPŠ v ZD A. z dne 25. 8. 2020 uvrščen v I. kategorijo slabovidnih oseb. Da gre pri tožniku za slabovidno osebo II. kategorije med strankama ni sporno. Prav tako pa tudi ni sporen datum, od kdaj naprej se tožnik šteje za slabovidno osebo II. kategorije. Bistvena za odločitev je ugotovitev, kako omenjeno zdravstveno stanje vpliva na tožnikovo zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb.

9. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na tožnikovo izpovedbo na naroku 15. 12. 2021. Iz izpovedbe izhaja, da se tožnik sam obuva, prav tako se sam oblači in slači. Tudi po stanovanju se giba sam s pomočjo palice, medtem ko mu zunaj pomagajo drugi. Tudi samostojno se hrani, in skrbi za osebno higieno. Pri vseh teh opravilih ima težave, vendar pa razen pri hoji zunaj zaenkrat še ne potrebuje pomoči druge osebe. Tudi sodni izvedenec ugotavlja, da se tožnik po neznanem prostoru giba samostojno, normalno, brez zatikanja ali zaletavanja v ovire. Tudi pregledni stol najde takoj brez usmerjanja ali tipanja okolice.

10. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje narobe razumelo tožnikovo izpovedbo. Nedvomno so pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil potrebna osebna prizadevanja, in pri hoji tudi ortopedski pripomoček (palica), vendar omenjeno glede na zakonsko določbo ni odločilno. Odločilna je ugotovitev, da pri opravljanju večine osnovnih potreb ne potrebuje pomoči druge osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo izvedene dokaze, iz katerih izhaja, da tožnik še vedno večino osnovnih življenjskih opravil (torej kljub dodatnim osebnim prizadevanjem in ob pomoči ortopedskih pripomočkov) opravlja samostojno.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopkovnih določb, ki se nanašajo na dokazovanje z izvedencem. Za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca je sodišče imelo ustrezno podlago v določbi 2. odstavka 287. člena ZPP. Zavrnitev dokaznega predloga je tudi ustrezno obrazložilo. V mnenju namreč ni nasprotij in kontradiktornosti, katere bi vplivale na rešitev sporne zadeve in ki bi jih bilo potrebno dodatno razčiščevati ali z zaslišanjem postavljenega izvedenca ali pa s postavitvijo novega izvedenca. V tem primeru torej ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče za razjasnitev dejanskega stanja pridobilo mnenje drugega izvedenca. Iz istih razlogov tudi ni prišlo do kršitve določb postopka, s tem ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo sodnega izvedenca (tega tožnik v postopku niti ni uveljavljal).

12. Glede pritožbenih navedb, da se tožniku zdravstveno stanje poslabšuje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja, lahko tožnik pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Predmetna zadeva se je namreč presojala glede na zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke.

13. Za rešitev zadeve tudi ni odločilna ustavna odločba z dne 12. 5. 2022, na katero se sklicuje tožnik. Ustavno sodišče je namreč v navedeni zadevi obravnavalo vprašanje podedljivosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa vprašanje priznavanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Glede na to, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 11. 10. 2022 priznana Bpp, stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Glej opr. št. U-I-201/19-10 z dne 12. 5. 2022. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.