Jedro

V 4. točki 1. odstavka 129. ZUP-a pa je eksplicitno določeno, da organ prejeto zadevo najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže, če je bila o isti upravni stvari že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ni dopustno vsebinsko upravno odločati o istovrstni zahtevi, o kateri je že pravnomočno odločeno.

Potem, ko je bila zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena in pred tem preračun invalidske pokojnine, uveljavljene v Bosni in Hercegovini od 1. 1. 1998 dalje z upoštevanjem tudi v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, se dejansko in pravno stanje, po katerem ostaja denarna dajatev iz invalidskega zavarovanja trajna obveznost nosilca zavarovanja v BiH, ni v ničemer spremenilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 27. 8. 2018 in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje. Presodilo je, da je izpodbijana odločba o zavrnitvi pritožbe in spremembi prvostopenjske tako, da se ponovna zahteva za starostno pokojnino zavrže, pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da sodba ni jasna in nima odločilnih razlogov. Sodišče se ne bi smelo sklicevati le na odločbo z dne 6. 1. 2012 o zavrnjeni pravici do starostne pokojnine. Izpostavlja obveznost toženega zavoda, da stranki nudi strokovno pomoč pri uveljavljanju pravic, česar ni bil deležen. Sklicuje se na 20., 21. in 22. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino1 ( Sporazum z BIH). Sodba nima razlogov, koliko zavarovalne dobe je dopolnil v Sloveniji in ali izpolnjuje pogoje po 20. ali 21. členu Sporazuma z BiH za priznanje sorazmernega dela pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Ne gre niti za smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je zavrnilna sodba utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. V predmetni zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti drugostopenjske odločbe št. ... z dne 27. 8. 2018. Z njo je zavrnjena pritožba zoper odločbo z dne 28. 11. 2017 o zavrnjeni pravici do starostne pokojnine, hkrati pa odločitev iz procesnega razloga odpravljena in dne 9. 1. 2017 vložena zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine, zavržena. Na podlagi zahteve, vložene dne 5. 8. 2008, je bila ista pravica, obravnavana po 20. členu Sporazuma z BIH, z odločbo št. ... z dne 6. 1. 20123 že pravnomočno zavrnjena, saj je imel tožnik v BiH od 1. 1. 1998 ob upoštevanju tudi slovenske pokojninske dobe, priznano invalidsko pokojnino, ki je po 2. odstavku 37. člena Sporazuma z BIH ostala trajna obveznost tujega nosilca zavarovanja.

Tuji nosilec zavarovanja je namreč po uveljavitvi Sporazuma z BiH z dnem 1. 7. 2008 po uradni dolžnosti 25. 7. 2008 začel postopek za preračun invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma z BiH za 3 leta 3 mesece in 20 dni pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Z odločbo z dne 28. 10. 2009 je slovenski nosilec zavarovanja odločil, da je zavarovanec (v tem sporu: tožnik) sicer invalid III. kategorije od 12. 5. 1997 dalje, vendar zaradi neizpolnjenih pogojev nima pravice do invalidske pokojnine. Vsebinsko enaki sta odločbi z dne 16. 4. 2010 in z dne 1. 2. 2010. Pravnomočno zavrnjena zahteva za preračun invalidske pokojnine pa ima po 2. odstavku 37. člena Sporazuma z BIH za posledico, da ostaja denarna dajatev trajna obveznost bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja.

6. Pravno podlago za rešitev ponovno zahtevane pravice do starostne pokojnine, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka, lahko v okoliščinah konkretnega primera predstavlja le 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku4 (ZUP). Glede na 11. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2) se pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja uveljavljajo po pravilih zakona, ki ureja splošni upravni postopek. V 4. točki 1. odstavka 129. ZUP-a pa je eksplicitno določeno, da organ prejeto zadevo najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže, če je bila o isti upravni stvari že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ni dopustno vsebinsko upravno odločati o istovrstni zahtevi, o kateri je že pravnomočno odločeno.

7. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Potem, ko je bila zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena in pred tem preračun invalidske pokojnine, uveljavljene v Bosni in Hercegovini od 1. 1. 1998 dalje z upoštevanjem tudi v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, se dejansko in pravno stanje, po katerem ostaja denarna dajatev iz invalidskega zavarovanja trajna obveznost nosilca zavarovanja v BiH, ni v ničemer spremenilo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je drugostopenjska upravna odločba o zavrženi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine, pravilna in zakonita. Na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) je tožbeni zahtevek na njeno odpravo ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnilo. Iz istih razlogov ostaja tudi pritožba brezuspešna.

9. Ostala pritožbena izvajanja, od pavšalno očitane opustitve pomoči neuki stranki v predsodnem upravnem postopku, nejasnosti prvostopenjske sodbe, ker da nima razlogov iz 20., 21. in 22. člena7 Sporazuma z BIH, čeprav v obravnavanem upravnem postopku ni bilo dopustno vsebinsko odločanje o ponovno zahtevani pravici in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso odločilna. Ker ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ni dolžno niti opredeljevati.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP, št. 10/08. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Potrjene z odločbo št. ... z dne 5. 3. 2012. 4 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 96/20121 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004. 7 Ki urejajo seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po zakonodaji obeh pogodbenic (20. člen); določitev samostojne dajatve (21. člen) in določitev sorazmernega dela dajatve (21. člen).