Jedro

Zadolžnica predstavlja dejansko domnevo o obstoju dolga (3. odstavek 323. člena ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženka tožnici plačati tolarsko protivrednost 31.000 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnica in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je bila vsekakor sposobna prihraniti 31.000 DEM, saj se je kar 20 let ukvarjala z nabiranjem in prodajanjem zdravilnih zelišč. V tem času je zaslužila bistveno več, kot terja od toženke. Za preživljanje pa je dovolj zaslužila že s svojo kmetijo. Nerazumljivo je, zakaj je sodišče zavrnilo dokaz z grafologom, ki bi ovrgel toženkino trditev, da je potrdilo o izročitvi 40.000 DEM podpisal R.F.. Sicer pa nobena od prič, ki so bile navzoče, ko je toženka podpisovala sporno potrdilo, ni zatrdila, da bi komu omenila, da zneska ne dolguje. Priče so povedale le, da je bilo toženki neprijetno, ko je podpisovala potrdilo. O tem, da je tožnica toženki izročila skupaj 31.000 DEM, predlaga tožnica še nov dokaz, in sicer zaslišanje prič D.H. in D. P.. Končno je še treba reči, da je razhajanje med tožničino izpovedbo in njenimi navedbami bržkone posledica visoke starosti.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba je jasna, razumljiva in konzistentna, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato ni utemeljen.

Tudi dokazna ocena sodišče prve stopnje je glede na dosedaj zbrano in ocenjeno dokazno gradivo povsem sprejemljiva. Tožničino sklicevanje na svoje pridobitne sposobnosti ter na to, da je z 20-letnim nabiranjem zdravilnih zelišč lahko zaslužila denar, ki ga terja od toženke, ne more vplivati na dokazno oceno. Tudi če je bila sposobna ustvariti tolikšne prihranke, to samo po sebi še ne bi dokazovalo njene terjatve. Za njo govori le toženkino potrdilo. Vendar je to dejansko domnevo (t.j. domnevo o obstoju dolga, kot izhaja iz zadolžnice) glede na dosedaj izvedene dokaze toženka prepričljivo ovrgla (zmotno je tožničino naziranje, da je zadolžnica kaj več kot listina, ki dokazuje obstoj obveznosti). Da toženka omenjenega potrdila ni napisala zato, ker bi hotela tožnici pripoznati dolg, marveč zato, da bi se rešila neugodne situacije, v katero jo je spravila mati s svojim nenadnim prihodom v službo in to ravno v času, ko je imela toženka največ dela in ko je bilo tam največ ljudi, izhaja ne le iz toženkine izpovedbe, marveč tudi iz izpovedb za izid te pravde nezainteresirane priče N.P.. Po drugi strani pa je tožničina izpovedba nezanesljiva, saj je enkrat izpovedala, da je potrdilo napisala le na prvi strani, kasneje pa, da je to potrdilo napisala sama v celoti. Razen tega je tudi nasprotje med vsebino potrdila (potrjen dolg 17.000 DEM) in navedbami ter izpovedbo tožnice o protipravni prisvojitvi tega zneska, razklikujejo pa se tudi tožničine navedbe in izpovedba o času posojila 182,000.000,00 din. Za nameček tožnica tudi ni vedela povedati, kaj je toženka z določenimi zapisi na lističih sploh mislila. Starost tožnice pa za dokazno oceno ni pomembna. Kajti če je zaradi tega nekoliko raztresena in pozabljiva, njena izpovedba zato pač ne more biti verodostojnejša (prej obratno).

Kljub temu pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica namreč v pritožbi predlaga nove dokaze (2. odstavek 355. člena ZPP) in sicer izvedenca grafologa, ki naj bi potrdil, da potrdila z dne 8.1.1991 ni podpisal sedaj pokojni R.F., ter priči D.H. in D.P., ki naj bi potrdili, da je tožnica v resnici prinesla svoj denar v hrambo toženki. Eno in drugo je pomembno. Res je, da se potrdilo z dne 8.1.1991 nanaša le na razmerje med toženko in pokojnim R.F., vendar ima lahko posreden pomen tudi za to zadevo. Če bi se namreč izkazalo, da podpis na tem potrdilu ni R.F., bi padla toženkina izpovedba in njena teza, da je bila denar, ki ga je imela, dobila od R.F..

Zaslišanje v pritožbi predlaganih prič pa je pomembno, ker naj bi ti priči potrdili, da je tožnica toženki vendarle izročila denar v hrambo. Če bi se ta dokaz posrečil, bi morala toženka dokazovati, da je njena obveznost (iz shranjevalne ali posojilne pogodbe) prenehala.

Ker je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so dana že v prejšnjem odstavku. Sodišče naj izvede dokaz z izvedencem grafologom (stroške zanj bo morala založiti tožnica) in zasliši v pritožbi predlagani priči.