Jedro

Tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno očita, da je direktorju trdila, da jo nizkotno šikanira in da nizkotno zlorablja svoj položaj, ker te trditve izvirajo iz sporočila, ki ga je tožnica naslovila na svojo neposredno nadrejeno, direktor (njegova tajnica) pa se je z njim seznanil na nedovoljen način, s kršitvijo tajnosti občil (s pregledom pošte). Delodajalec ima sicer pravico od delavca zahtevati, da vestno in strokovno opravlja delo, vendar ima tudi delavec ob tem pravico do takšnega delovnega okolja, v katerem bo lahko profesionalno opravljal svoje delovne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, pri čemer je s sklepom zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko. V nadaljevanju je sodišče izdalo sodbo, s katero je razveljavilo sklep prvotožene stranke št. ... z dne 18. 8. 2010 ter 2. in 3. točko sklepa Komisije za pritožbe z delovnega razmerja št.... z dne 15. 9. 2010 v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo dne 29. 9. 2010 (1. točka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 6.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2011 do plačila. Kar je tožnica zahtevala več iz tega naslova, to je plačilo odškodnine v znesku 11.843,50 EUR je sodišče zahtevek zavrnilo (2. točka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožnici izplačati stroške odvetniškega zastopanja v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je vodil pri delodajalcu v znesku 330,90 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2010 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, to je plačilo stroškov v znesku 977,04 EUR je sodišče zahtevek zavrnilo (3. točka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.086,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (4. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo (razen zoper 2. odstavek 2. točke izreka sodbe ter 2. odstavek 3. točke izreka) katero izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in primarno izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožnici naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nadaljnjega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je sodba sodišča v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita. Sodišče je sledilo navedbam tožnice, ne da bi upoštevalo dejstva in dokaze, ki so bili izvedeni že v samem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter v postopku pritožbe pri Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije ter jih je v konkretnem primeru sodišče očitno napačno ocenilo. Gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče ni upoštevalo pravnega standarda utemeljenega suma, kot je opredeljen v Zakonu o kazenskem postopku in tudi ne ustreznih določb Kazenskega zakonika. Tožnici je bila podana odpoved na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR in sicer po 1. alineji s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti z delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, žaljive obdolžitve po 1. odstavku 160. člena Kazenskega zakonika ter iz 2. alineje 111. člena ZDR s tem, da je tožnica s svojimi ravnanji najmanj iz hujše malomarnosti, huje kršila pogodbene obveznosti. Sodišče navede, da je bil dopis namenjen D.T. pod naslovom „Obvestilo o pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi“. Tožnici se očita, da o tem v dopisu z uporabo besede „ponovno“ jasno izraža očitek, da naj bi jo direktor tožene stranke že v preteklosti šikaniral. Sodišče ni pravilno odločilo, da ne gre za znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Tožena stranka je prepričana, da je tožnica z navedbo v dopisu z dne 23. 7. 2010 izvršila dejanje po 1. odstavku 160. člena KZ. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je iz dokaznega postopka izvedlo zaključek, da dopis oziroma obvestilo o pisnem opozorilu z dne 23. 7. 2010, ki je podlaga izpodbijani izredni odpovedi, predstavlja zgolj obvestilo o prejetem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tožničino stališče do tega. Direktor J.S. je izpovedal: „da če ti kdo očita karkoli mu pade na pamet, je jasno, da takega organa, kjer je tak zaposleni, ni mogoče učinkoviti voditi.“ Tožena stranka navaja, da je bilo z dopisom seznanjeno tudi tajništvo urada, v tem času pa je naloge tajnice opravila ga. B.Č.. Upravni inšpekcijski nadzori so namenjeni temu, da se opravi nadzor glede zakonitega izvajanja določb ZUP in Uredbe o pravnem poslovanju. Če je opozorilo javnemu uslužbencu „hud poseg v sfero zasebnega“, potem bi pomenilo, da javni uslužbenec pri upravnem poslovanju počne praktično kar želi. Gre za kršitev iz 35. člena ZDR in tudi 31. člena ZDR. Glede odškodnine v višini 6.000,00 EUR je res, da novelirani 118. člen ZDR ne določa več odmere odškodnine po pravilih civilnega prava, pri tem pa je odmerjena odškodnina previsoka, sodišče tožnici prisodi odškodnino v približnem ekvivalentu 2,5 kratnika bruto tožničine plače, v septembru 2010. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice zoper prvotoženo stranko in zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko.

Iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice in takratnega direktorja tožene stranke J.S. je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi sklep prvotožene stranke št. ... z dne 18. 8. 2010 ter 2. in 3. točka sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 15. 9. 2010 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ter se ugotovi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 29. 9. 2010 in je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2011. Sodišče je pri tem pravilno ugotovilo, da je tožnica vložila tožbo pravočasno. Tožnici je bilo dano pisno obvestilo o začetku postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 10. 8. 2010 in tožena stranka jo je povabila na zagovor. Tožnica je podala pisni zagovor dne 13. 8. 2010, nakar je tožena stranka tožnici podala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 18. 8. 2010, le ta pa je bil po pritožbi tožnice delno razveljavljen na Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja in sicer glede očitkov iz 2., 3. in 4. točke izreka in je tako ostal v veljavi le glede 1. točke sklepa in posledično je ostala v veljavi tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 – ZDR) pri čemer 1. točka 1. odstavka 111. člena ZDR določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, 2. točka 1. odstavka 111. člena ZDR pa določa, da lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici je tožena stranka očitala, da je o direktorju tožene stranke trdila, da jo nizkotno šikanira in da zlorablja svoj položaj, kar vse izhaja iz tožničinega dopisa z dne 23. 7. 2010 D.T., sicer njeni nadrejeni vodji. Tožnici je tožena stranka zlasti očitala, da je v dopisu z uporabo besede „ponovno“ jasno izražala očitek, da naj bi jo direktor tožene stranke že v preteklosti šikaniral. Prav tako je tožena stranka tožnici očitala, da se je javni uslužbenec dolžan vzdržati nedostojnega vedenja do delavcev pri delodajalcu, kar izhaja iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po določilih 160. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 s sprem. - KZ – 1) je podano, v primeru, ko nekdo o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Kaznivo dejanje se lahko stori z direktnim ali eventualnim naklepom. Izvršitveno dejanje po 1. odstavku navedenega člena obsega tri situacije: očitek neresničnega žaljivega dejstva z eventualnim naklepom, očitek objektivno neresničnega dejstva, o katerem storilec misli, da je resnično, očitek žaljivega dejstva, katerega resničnosti storilec ne more dokazati. Tako se kaznivo dejanje lahko stori s trditvami ali raznašanjem nečesa, kar lahko škoduje oškodovančevi časti in dobremu imenu. Žaljiva obdolžitev torej lahko obsega resnična ali neresnična dejstva. Storilec se neresničnosti, če je objektivno podana, ne zaveda. Storilec pa ne ve, da je žaljiva obdolžitev neresnična, oziroma se zaveda le, da utegne biti neresnična ali zmotno misli, da je resnična, ali ne more dokazati resničnosti očitka, ki sicer utegne biti objektivno resničen. Žaljiva obdolžitev se lahko nanaša tako na fizično kot na pravno osebo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je vsebinsko vrednotilo pomen dopisa, z naslovom Obvestilo o pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 23. 7. 2010 (priloga A5), iz katerega izhaja, da je naslovljeno na vodjo sektorja ekonomske analitike D.T.. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, je tožnica navedeni dopis naslovila le na svojo nadrejeno vodjo D.T., s katero sta bili v kontaktu glede očitkov tožene stranke oziroma glede pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 6. 2004, pri čemer je bila le-ta prav tako kot tožnica presenečena, ker sploh ni bila obveščena, da je tožnica kot njena podrejena strokovna sodelavka dobila pisno opozorilo pred redno odpovedjo. Zato sta se dogovorili, da naj ji tožnica pošlje opozorilo tudi formalno v vednost, tako da je tožnica pripravila svoje obvestilo svoji vodji kot dokument in ga posredovala formalno v tajništvo, da se dopis uradno vroči izključno njeni nadrejeni D.T.. Navedeni dopis pa kot je bilo ugotovljeno sploh ni bil vročen D.T., čeprav je bil naslovljen le nanjo, tajnica direktorja je dopis izročila direktorju, da se je seznanil z njegovo vsebino, ki je tudi naročil, da naj dopis izroči tudi D.M.. Naslovnica D.T. je dopis videla zgolj po naključju, ko je bila v pisarni pri D.M. in takrat dobila le kopijo tožničinega pisnega opozorila, ki je bil prav tako priložen originalnemu dopisu. Dejstvo, da naslovnik sploh ne dobi nanj naslovljene pošte, pošto pa na neobičajen način in to tudi ne v celoti dobi nekdo na katerega sploh ni naslovljena, je po oceni pritožbenega sodišča nenavadno in povsem nesprejemljivo v profesionalnem poslovanju delodajalca, pri čemer je tožena stranka celo Urad Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene navedbe tudi navaja, da 150. člen KZ-1 ureja kaznivo dejanje kršitev tajnosti občil in v 4. odstavku 150. člena KZ-1 člena določa, da kdor neupravičeno obdrži, skrije, uniči ali komu drugemu izroči tuje pismo, brzojavko ali kakšno drugo pošiljko, preden se je prejemnik seznanil z njeno vsebino, ob tem pa 5. odstavek 150. člena KZ-1 posebej določa kot hujšo obliko kaznivega dejanja, če ga stori uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, poštni ali drug delavec, ki mu je zaupano prevzemanje, prenos ali predaja tujih pisem, tujih brzojavk ali kakšnih drugih pisanj. Navedeno pomeni, da je uslužbenka tožene stranka – tajnica storila dejanje, ki bi lahko imelo znake kaznivega dejanja. Vendar navedeno ni predmet predmetne zadeve, nedvomno pa kaže na način poslovanja tožene stranke, ki očita tožnici kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja, pri čemer je le-ta prišla do dokumenta na način, ki ima znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Tožnica je tudi povedala, da ni hotela nikogar žaliti ali oškodovati, v obvestilu svoji neposredni vodji je le izrazila svoje stališče, da gre po njenem mnenju za šikaniranje, ki traja že dalj časa. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da ne gre za dejanje, ki bi imelo znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, dopis je bil namenjen zgolj obvestilu svoje nadrejene glede ravnanja direktorja. Dopis je bil naslovljen na konkretno ime in pisanja naslovljena na konkretno osebo bi se morala vročiti njej, ne pa komerkoli, za katerega tajnica oziroma direktor oceni, da naj mu bodo vročeni. Na predlog direktorja je bil opravljen inšpekcijski nadzor glede tožničinega dela, pri tem pa le-ta niti ni dobila inšpekcijskega zapisnika o pregledu svojega dela, kar je po oceni pritožbenega sodišča povsem neprimerno, saj mora biti delavec nedvomno seznanjen z ugotovitvami strokovnega nadzora nad svojim delom in sicer iz razloga, da bi morebitne napake odpravil in da tudi v bodoče ne bi ponavljal napak. Tožnica je pri tem tudi pojasnila, da je šlo tudi za napake, katere sploh ni naredila ona pač pa njeni sodelavci. Navedeno ravnanje tožene stranke tudi kaže na povsem neurejene odnose, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da ima delodajalec pravico, da zahteva od delavca, da vestno in strokovno opravlja delo, ob tem pa ima tudi delavec pravico, da od delodajalca pričakuje normalno delovno okolje, da bo lahko profesionalno opravljal svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

Zaslišani direktor je navajal, da ga je v dopisu motila neresnična vsebina in besedni zvezi „zloraba položaja“ in „šikanozno ravnanje“. Pritožbeno sodišče navaja, da gre za izjavi, ki sta povsem običajni v postopkih varstva pravic delavcev, nenazadnje je tožnici tožena stranka podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo, kar pomeni, da bi tožnici v nadaljevanju sledila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar se je dejansko tudi zgodilo. Neprepričljivo je navajanje direktorja, da je ob ravnanju tožnice moral odreagirati, ker bi sicer nereagiranje vplivalo na delovno disciplino. Kot že navedeno, so tudi delavci upravičeni, da odreagirajo na neprimerno ravnanje direktorja, kot je bilo to v konkretni zadevi. Tudi če je tožnica storila določene napake pri svojem delu, kar je ugotovila pristojna inšpekcija, ji je nedvomno moral biti vročen zapisnik o opravljenem nadzoru nad njenim delom, prav tako pa bi se njena vloga morala vročiti le naslovnici, ne pa da so z njenim dopisom razpolagale osebe pri toženi stranki, ki niso imele pravico. Tudi od direktorja se pričakuje, da bo izvajal svoja pooblastila profesionalno in izpolnjeval svoje dolžnosti v skladu z zakoni in poslovnimi običaji. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnanje tožnice nima znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve in tudi ne gre za dejanje, ko bi tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče tudi navaja, da 1. odstavek 110. člena ZDR kot pogoj za zakonito podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi določa, da morajo obstajati razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da je tožena stranka tožnici izdala sklep o izredni odpovedi z dne 18. 8. 2010 zaradi štirih hujših kršitev pogodbenih obveznosti in sicer: - ker je o direktorju trdila, da je podan utemeljen sum, da jo ponovno nizkotno šikanira in da zlorablja svoj položaj, - da je tožnica neupravičeno uporabila glavo delodajalca na dveh dopisih, s čimer naj bi storila dve dejanji z znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po določilih 252. člena KZ-1, - da je sodelavki poslala elektronsko sporočilo s ponižujočo vsebino, - da je izkazala do delodajalca nesprejemljivo nevesten oziroma malomaren odnos do dela, ki ga opravlja.

Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je dne 15. 9. 2010 izdala sklep s katerim je pritožbi tožnice glede očitanih kršitev pod točko 2, 3 in 4 ugodila in sklep glede očitanih kršitev odpravila. Torej je sodišče presojalo samo še eno očitano ji kršitev, ki sicer po oceni pritožbenega sodišča ni podana, pa tudi v primeru, če bi bila podana, ni več izpolnjen pogoj glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja iz 1. odstavka 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje priznalo primerno odškodnino na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR, pri čemer je tožnica predlagala razvezo pogodbe o zaposlitvi in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 6.000,00 EUR in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 11.843,50 EUR. Prisojena odškodnina predstavlja približno 2,5 tožničine plače ob prenehanju delovnega razmerja, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je odpoved tožnici v kateri so ji bili očitani znaki kaznivega dejanja, vplivala na njen ugled med sodelavci in tudi na drugih področjih in gre za odpoved, ki je družbeno nezaželjena kategorija in nedvomno lahko vpliva tudi na nadaljnje zaposlitvene možnosti. Nenazadnje je bila tožnica zaposlena v državni inštituciji. Glede na to, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 6 let na vodilnem mestu, je odškodnina približno 2,5 plače v višini 6.000,00 EUR primerna in ne odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.