Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je sodišče ravnalo protipravno v fazi izdaje potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj pogoji za izdajo slednjega, zaradi vročanja na napačnem naslovu, niso bili izpolnjeni. Vendar je nato zmotno zaključilo, da v konkretnem postopku ni relevantno, ali je S. M. pri izpolnjevanju obrazca za elektronsko izvršbo ravnal dovolj skrbno oziroma ali je celo namenoma obrazec za izvršbo izpolnil z napačnimi podatki o dolžniku. Slednje je trdila tako tožena stranka, kot tudi tožeča stranka, ki naj bi S. M. iz tega razloga ovadila pristojnemu državnemu tožilstvu. Toženi stranki oziroma sodišču v sporni izvršilni zadevi gre torej očitati, da bi s skrbnim ravnanjem lahko preprečila izdajo klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, S. M. pa, če se trditve strank o njegovem ravnanju izkažejo za resnične, namerno oziroma protipravno ravnanje, zaradi katerega je primarno sploh prišlo do vročanja na napačnem naslovu oziroma tega, da sistem ni preverjal pravilnosti naslova dolžnika ter posledično do zatrjevanega neupravičenega rubeža sredstev na transakcijskem računu tožeče stranke. Zato je upoštevaje konkretne okoliščine pravno relevantno ravnanje S. M., do česar se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo. V kolikor namreč več oseb neodvisno druga od druge povzroči škodo, je treba ugotoviti njihov delež pri povzročeni škodi oziroma, če le-tega ni mogoče ugotoviti, je njihova odgovornost za povzročeno škodo, če jo oškodovanec uveljavlja zoper več povzročiteljev, solidarna.

Šele v primeru, ko se z vzpostavitvijo prejšnjega stanja škoda ne odpravi popolnoma, je odgovorni dolžan za ostanek škode plačati denarno odškodnino. Zato bo tožeča stranka upravičena do denarne odškodnine šele, ko in če se izkaže, da je terjatev tožeče stranke do S. M. nelikvidna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki plačati 147.699,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). V delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 151.908,56 EUR za čas od 9. 1. 2015 do 12. 9. 2017 in od zneska 147.669,44 EUR za čas od 12. 9. 2017 do 26. 11. 2017, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti 5.986,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Fizična oseba S. M. je novembra 2014 po elektronski poti preko COVL-a vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Predlog za izvršbo je vložil zoper zdajšnjo tožečo stranko zaradi izterjave denarne terjatve v višini 477.869,50 EUR s pripadki. Pri izpolnjevanju obrazca za elektronsko izvršbo je kot poslovni naslov dolžnika (tožeče stranke) navedel naslov: Ulica J. J., L., kar nikoli ni bil poslovni naslov tožeče stranke, temveč gre za poslovni naslov A. d. o. o., v kateri je S. M. družbenik. Nadalje je pod rubriko vrsta udeleženca tožečo stranko označil z „drugo“, namesto s „pravna oseba“. Zaradi slednjega informacijski sistem sodišča ni preverjal poslovnega naslova tožeče stranke v registru. Pošta je posledično sklep o izvršbi vročala na napačnem naslovu.

6. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča. Navajala je, da je sodišče v izvršilnem postopku, ki se je začel na predlog S. M. zoper tožečo stranko kot dolžnika, opustilo dolžno ravnanje, ker po prejemu povratnice z oznako „nima predalčnika“ ni preverilo pravilnosti naslova dolžnika. Sodišču je torej očitala, da bi moralo pred izdajo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti preveriti, ali je bilo vročanje izvedeno na naslovu, vpisanem v register (tretji odstavek 139. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo.

7. Pritožbene navedbe, da tretji odstavek 139. člena ZPP zavezuje poštarja, da vročanje opravi na registriranem naslovu, niso utemeljene. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je navedba (pravilnega) naslova v sferi pošiljatelja, in da ni dolžnost pošte oziroma poštarja, da preverja, ali je na poštni pošiljki navedeni naslov pravilen, v konkretnem primeru vpisan v register. Drži sicer, da bi poštar, v kolikor bi opazil, da naslovnik na naslovu za vročanje nima poslovnih prostorov, moral navesti, da je na naslovu neznan (glej 143. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 42. člena Zakona o poštnih storitvah – ZPSto-2). Vendar v obravnavanem primeru to iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Iz Odgovora P. d. o. o. na zaprosilo (B9) izhaja, da je poštar pošiljko vročal na naslovu, ki je bil naveden kot naslov za vročanje, da pa vročitev ni bila mogoča, ker ni bilo osebe za prevzem (in ne morda zato, ker bi bil naslovnik na naslovu neznan). Tega nobena stranka ni izpodbijala oziroma ni predlagala dokaza o nasprotnem. Glede na to, in ker ni bilo hišnega predalčnika, je poštar pravilno na vhodnih vratih v poslovni prostor pustil obvestilo o prispelem pismu. Ker le-to v roku ni bilo prevzeto in ni bilo hišnega predalčnika, je bilo pismo vrnjeno pošiljatelju, kar izhaja tudi iz vročilnice (A6). Iz navedenega izhaja, da je pošta oziroma poštar sporno pisemsko pošiljko vročal v skladu s 142. členom ZPP, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je njegovo ravnanje prekinilo vzročno zvezo, kot tudi ne, da je pošta solidarno odgovorna za nastalo škodo.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je sodišče ravnalo protipravno v fazi izdaje potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj pogoji za izdajo slednjega, zaradi vročanja na napačnem naslovu, niso bili izpolnjeni. Vendar je nato zmotno zaključilo, da v konkretnem postopku ni relevantno, ali je S. M. pri izpolnjevanju obrazca za elektronsko izvršbo ravnal dovolj skrbno oziroma ali je celo namenoma obrazec za izvršbo izpolnil z napačnimi podatki o dolžniku. Slednje je trdila tako tožena stranka (pri čemer je vztrajala tudi v pritožbi), kot tudi tožeča stranka, ki naj bi (sicer na zahtevo banke) S. M. iz tega razloga ovadila pristojnemu državnemu tožilstvu (list. št. 48). Toženi stranki oziroma sodišču v sporni izvršilni zadevi gre torej očitati, da bi s skrbnim ravnanjem lahko preprečil izdajo klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, S. M. pa, če se trditve strank o njegovem ravnanju izkažejo za resnične, namerno oziroma protipravno ravnanje, zaradi katerega je primarno sploh prišlo do vročanja na napačnem naslovu oziroma tega, da sistem ni preverjal pravilnosti naslova dolžnika ter posledično do zatrjevanega neupravičenega rubeža sredstev na transakcijskem računu tožeče stranke. Zato je upoštevaje konkretne okoliščine pravno relevantno ravnanje S. M., do česar se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo. V kolikor namreč več oseb neodvisno druga od druge povzroči škodo, je treba ugotoviti njihov delež pri povzročeni škodi oziroma, če le-tega ni mogoče ugotoviti, je njihova odgovornost za povzročeno škodo, če jo oškodovanec uveljavlja zoper več povzročiteljev, solidarna (tretji odstavek 186. člena OZ).

9. Tisti, ki povzroči škodo, je dolžan vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (prvi odstavek 164. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče, ki je kljub temu, da pogoji za izdajo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, le tega izdalo, je to tudi storilo, saj je klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavilo. Z razveljavitvijo klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, je sodišče vzpostavilo prejšnje stanje, saj je tožeča stranka s tem dobila terjatev do potrditvah tožeče stranke neupravičeno obogatenega S. M. Šele v primeru, ko se z vzpostavitvijo prejšnjega stanja škoda ne odpravi popolnoma, je odgovorni dolžan za ostanek škode plačati denarno odškodnino (drugi odstavek 164. člena OZ). Zato bo tožeča stranka upravičena do denarne odškodnine šele, ko in če se izkaže, da je terjatev tožeče stranke do S. M. nelikvidna. Tožeča stranka je uspela doseči nasprotno izvršbo, s katero pa je od S. M. prejela le 4.209,12 EUR (od nastale škode v višini 151.908,56 EUR). Tožeča stranka je trdila, da ni predmeta izvršbe, na katerega bi lahko segla z namenom, da bi od S. M. dobila povrnjena preostala, na podlagi rubeža tožeče stranke izplačana mu denarna sredstva oziroma vsaj še del le-teh. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da zatrjevanje tožeče stranke, da S. M. nima premoženja, na katerem bi bila mogoča izvršba pomeni, da je tožeča stranka storila vse za uveljavitev terjatve, ki jo ima do S. M. oziroma vse za zmanjšanje obsega nastale ji škode (171. člen OZ). Navsezadnje se lahko v primeru, ko nekdo nima nobenega premoženja, kot je to za S. M. trdila tožeča stranka, nad njim predlaga začetek ustreznega postopka insolventnosti.

10. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo, saj je zmotno za pravno nerelevantno štelo zatrjevanja obeh strank o neskrbnem oziroma celo protipravnem ravnanju S. M. in tudi, da je tožeča stranka storila vse, da škoda ne bi bila večja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, česar pa ni mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Pritožbeno sodišče odločilnih dejstev ne bi moglo ugotoviti hitreje kot sodišče prve stopnje, poleg tega bi opredeljevanje pritožbenega sodišča do nosilnih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izpustilo pomenilo, da so bili le-ti obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe). Navsezadnje pa je pritožbeno sodišče ugotovilo še, da sodišče prve stopnje S. M. na predlog tožene stranke ni obvestilo o pravdi (204. člen ZPP) in ga povabilo v pravdo kot stranskega intervenienta (199. člen ZPP). Vabilo je namreč poslalo osebi Š. M. (namesto pravilno osebi S. M.). Ker je pravilna obvestitev o pravdi pogoj, da si tožena stranka zagotovi določen civilno pravni učinek, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju S. M. pravilno obvestiti o pravdi in ga povabiti, da vanjo vstopi kot stranski intervenient. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene očitke, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do ravnanja S. M. pri izpolnjevanju obrazca za elektronsko izvršbo in do njegovega deleža pri povzročitvi škode ter se upoštevaje zgoraj navedeno ponovno opredeliti do vprašanja, ali je tožeča stranka storila vse, da škoda ni večja oziroma ali je storila vse, da bi pridobljeno terjatev do S. M. (vsaj še delno) unovčila oziroma dobila plačano.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).