Jedro

Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

Izpodbijanje dejanj pomeni odstop od temeljnega načela, da je obligacijsko razmerje razmerje med strankama, zato določeni pogoji zahtevajo ozko razlago, vendar pa razlaga ne more biti tako ozka, da bi to izvotlilo pravico upnikov, da se poplačajo iz premoženja dolžnika (v primeru, ko ta prav po začetku pravde, v kateri upnik od dolžnika zahteva plačilo določenega zneska, odsvoji svoje premoženje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prvotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 26. 10. 2020. 2. Prvotožena stranka zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, ugodi ugovoru in razveljavi začasno odredbo.

V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v celoti povzemalo pomisleke oz. dileme, ki jih je izpostavilo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 110/2021, zaradi česar je v ponovljenem postopku kršena ustavnopravno zagotovljena pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja ter enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje se je namreč v celoti naslonilo na odločitev višjega sodišča, ki je sploh ni pretehtalo ali kritično presodilo. Pritožba nasprotuje temu, da se je pri odločitvi sodišče oprlo na dva stavka dela obrazložitve ustavne odločbe (o katerem ustavno sodišče sploh ni odločalo), pri čemer pa se ne opredeli do tega, da je takšna odločitev v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Vrhovno sodišče je tako npr. v odločbi II Ips 42/2009 zapisalo, da je v primeru odplačnega pravnega posla, kjer je podana ekvivalenca dajatev, nepomembno, kaj dolžnik v nadaljevanju naredi s prejeto kupnino. Po mnenju pritožbe je treba varstvo upnika pri odplačnem pravnem poslu tolmačiti zelo ozko in se poplačilna sposobnost ne more raztezati na tretjega, ki je pogodbo izpolnil, saj je upnik v obligacijskem razmerju z dolžnikom in ne s tretjim.

Nadalje opozarja, da je sodišče, ko je utemeljilo upnikovo nedenarno terjatev, razlagalo o obstoju terjatve iz pravdnega postopka I P 2391/2018, ki v tej zadevi ni in ne more biti predmet presoje glede zavarovanja. Upnika v predlogu za zavarovanje niti nista podala navedb o verjetnosti obstoja terjatve, torej o tem, da bosta uspela s tožbo, ampak se sklicujeta na verjetnost svoje terjatve 142.754,38 EUR, ki ni predmet tega postopka. Sodišče je s tem, ko je ugodilo predlogu za zavarovanje, preseglo trditveno podlago.

Ko sodišče govori o razlikovanju med običajnim in neobičajnim razpolaganjem, je s tem poseglo v ustavno zagotovljene pravice tožencev iz 67. člena po katerem lahko samo zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine in morebitne omejitve. Skladno s 74. členom Ustave RS je gospodarska pobuda v celoti svobodna in neomejena, edina omejitev je izvajanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da to, da tožena stranka ni bila zakonsko vezana na odsvojitev nepremičnine, kaže, da je prišlo do prodaje nepremičnine z namenom odškodovanja upnikov, je nesmiselna. Prvotožena stranka je namreč poravnala celotni znesek kupnine 448.914,00 EUR in z njo prosto razpolaga drugotožena stranka. Edini očitek gre lahko tožnikoma, ki nista predlagala ustreznega zavarovanja na transakcijski račun drugotožene stranke. Namesto, da bi zavarovala sredstva na računu drugotožene stranke, skušata neutemeljeno blokirati premoženje tretje osebe, ki je poravnala kupnino.

Dejstvo, da je prvotožena stranka kupnino poravnala in ne glede na to, da so denarna sredstva popolnoma likvidna in omogočajo netransparenten prenos in predstavljajo za upnika manjšo varnost, nima nobene zveze z objektivnim zakonskim pogojem. Ta zahteva, da mora biti izpodbijano pravno dejanje storjeno v škodo upnikov in da zaradi tega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Konkretno dejanje prodaje nepremičnin za kupnino 448.419,00 EUR ne more biti storjeno v škodo upnikov, prav tako glede na prejeto kupnino in nakazilo na TRR prodajalca ne more predstavljati drugega kumulativnega elementa, da torej v posledici tega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Kupnina je torej znašala štirikratnik terjatve tožnikov. Res pa se je drugotoženi stranki spremenila oblika premoženja. Izpodbijanje dejanj pride v poštev samo takrat, ko je med nasprotnima izpolnitvama stanje nesorazmernosti, odplačna dejanja pa je treba obravnavati kot obliko prevrednotenja dolžnikovega premoženja, zato ni razlogov za izpodbijanje takšnega ravnanja. Dolžnik je namreč prejel primerno premoženjsko vrednost, s katero jamči za izpolnjevanje svojih obveznosti. Drugačno razlaganje pomeni nezakonito omejitev pravnega prometa in ustavno zagotovljene svobode gospodarske pobude.

Pritožba opozarja na komentar Obligacijskega zakonika, kjer je poudarjeno, da izpodbijanje pomeni odstopanje od temeljnega načela, da je obligacijsko razmerje, razmerje med strankama, zato so določeni pogoji strogo in zahtevajo ozko razlago. Tudi če lahko upnik uspe s poplačilom na kak drug način, tudi s težavami, pogoji niso podani (četudi denarna sredstva na računu omogočajo netransparenten prenos).

V nadaljevanju opozarja, da tudi subjektivni pogoj ni izpolnjen. Prvotožena stranka ne pozna finančnega stanja drugotožene stranke. Prav tako nikoli ni sodelovala v poslu med tožnikoma in drugotoženo stranko. Posel med njima se je odvijal v letu 2016, prvotožena stranka pa je nastala šele v letu 2019, zato tudi pojmovno takrat ni mogla sodelovati.

3. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje pritožbi prvotožene stranke ter predlaga da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka pa pritrjuje izpodbijanemu sklepu, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju: OZ).

7. Prvi del pritožbenih navedb predstavlja trditev, da pogoj, da mora biti pravno dejanje, ki se izpodbija s paulijansko tožbo, storjeno v škodo upnika in da zaradi tega dejanja dolžnik nima več dovolj sredstev za poplačilo upnikove terjatve, pri odplačnih pogodbah ni izpolnjen, če je dolžnik prejel primerno premoženjsko korist. Tudi v komentarju Obligacijskega zakonika2 je zavzeto stališče, da je odplačna dejanja, kjer sta si nasprotni izponitvi ekvivalentni, treba obravnavati kot obliko prevrednotenja dolžnikovega premoženja, saj je dolžnik prejel premoženjsko vrednost, s katero jamči za izpolnjevanje svojih obveznosti. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo med drugim tudi na stališča dr. Neže Pogorelčnik Vogrinc3, ki meni, da je v primeru prodaje nepremičnine prejeta kupnina v primerjavi s prodano nepremičnino likvidnejša in enostavneje prenosljiva oblika premoženja, ki (v primerjavi z razpolaganjem z nepremičnim premoženjem) omogoča hitrejše in manj transparentno razpolaganje s premoženjem. Ob tem avtorica izpostavlja, da se Ustavno sodišče RS o vprašanju izrecno še ni izreklo, da pa je posredno omenilo, da bi bilo lahko ustavno sporno stališče, da nadomestitev ene oblike premoženja z drugo nima negativnega učinka na upnikovo možnost uveljavljanje terjatve, ker dolžnikov skupni obseg premoženja ostaja enak4. Že v sklepu I Cp 110/2021 je pritožbeno sodišče poudarilo, da je pri vprašanju razpolaganja z dolžnikovim premoženjem treba razmejiti običajno5 razpolaganje od neobičajnega6, pri tem pa je bilo izrecno poudarjeno, da ta razlaga ne odstopa od ustaljene sodne prakse, ampak jo dopolnjuje v poudarku, da je treba presojati obstoj pogojev iz drugega odstavka 255. člena OZ upoštevaje okoliščine vsakega posameznega primera.

8. Pritožba v zvezi s tem opozarja, da je sodišče poseglo v ustavno zagotovljene pravice tožencev iz 67. člena Ustave RS, po katerem lahko samo zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine in morebitne omejitve. Skladno s 74. členom Ustave RS je namreč gospodarska pobuda v celoti svobodna in neomejena, edina omejitev je izvajanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Seveda ima pritožba prav, ko se sklicuje na ustavne določbe, a odločitev sodišča nikakor ne posega v ustavne pravice pritožnice, saj tožencema ne preprečuje po njuni lastni presoji poslovati in sprejemati poslovnih odločitev.

9. Je pa treba razmejiti običajno poslovanje – torej vsakodnevne posle, ki jih izvaja določen gospodarski subjekt, od poslov, ki niso vsakodnevni, običajni. Med prve gotovo sodijo vsi tisti, ki jih opravlja v okviru svoje dejavnosti, kot tudi drugi, ki so potrebni za izvajanje dejavnosti (npr. ogrevanje poslovnih prostorov in drugi komunalni stroški, nakup goriva za vozila, vzdrževanje poslovnih prostorov, vozil,...). Pri takšnih, običajnih poslih gospodarski družbi v primeru, da bi nekdo izpodbijal pravna dejanja, ne bi bilo treba ničesar pojasnjevati, saj iz same narave posla že na prvi pogled izhaja, da gre za posle, ki so potrebni za nadaljnje in normalno delovanje družbe. Povsem drugače pa je pri neobičajnem razpolaganju, ko ravnanje družbe na prvi pogled ni logično in usmerjeno v nadaljnje poslovanje družbe. Tako je npr. logično, da avtohiša proda avtomobil, ker je ravno to namen njenega poslovanja in takšna prodaja zagotavlja tudi nadaljnje poslovanje družbe. Podobno je pri družbi, ki se ukvarja z gradnjo in prodajo stanovanj, ko ta prodaja stanovanja. Povsem nekaj drugega pa je, če neka gospodarska družba odsvoji praktično celotna svoja osnovna sredstva, ki so jih npr. predstavljale nepremičnine te družbe. In ravno to je namen razlikovanja med običajnim in neobičajnim odsvajanjem premoženja.

10. V primeru izpodbojne pravde ni nerazumno pričakovati, da bo ta, ki je odsvojil glavnino svojih osnovnih sredstev, logično pojasnil namen takšnega posla. Na prvi pogled namreč takšna odsvojitev gotovo ne kaže, da bi bil posel nekaj koristnega za družbo in bi bil namenjen njenemu nadaljnjemu poslovanju. Brez dodatnih pojasnil odsvojitelja izgleda ravno nasprotno: da je namen odsvojitve v izčrpavanju družbe. Odsvojitelj pa seveda lahko svoje ravnanje tudi obrazloži in v takem primeru se lahko pokaže, da je namen takšne odsvojitve drugačen in ne gre za ravnanje v škodo upnikov.

11. Ko je sodišče prve stopnje obrazložilo, da drugotožena stranka ni bila zakonsko vezana prodati nepremičnino, je imelo v mislih, da razpolaganje drugotožene stranke ni bilo običajno. Tudi zakonska obveznost prodaje bi namreč pomenila eno od običajnih razpolaganj.

12. Kot je zapisano ob koncu 7. točke te obrazložitve, je treba izhajati iz okoliščin konkretnega primer, ki pa kažejo verjetnost, da je drugotožena stranka s tem, ko je odsvojila nepremičnine, vredne 445.000,00 EUR, kljub prejeti kupnini 399.700,00 EUR, oškodovala upnika. Iz strokovnega mnenja mag. A. A. je namreč razvidno, da je drugotožena stranka v letu 2018 imela skupno 806.190 EUR sredstev, v letu 2019 pa le še 79.217 EUR, kar pomeni znižanje za 90,17 %. Glavnina znižanja predstavlja ravno odsvojitev nepremičnin.7 Vse to pa nakazuje, da drugotožena stranka v primeru uspeha tožnikov v pravdi I P 2391/2018, kjer proti drugotoženi stranki uveljavljata terjatev 142.754,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne bi bila sposobna poplačati te svoje obveznosti.

13. Pritožba se sklicuje na komentar OZ in opozarja, da če lahko upnik uspe s poplačilom na kak drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje pravnega posla niso podani (četudi denarna sredstva na računu omogočajo netransparenten prenos). Opozoriti velja, da je v obravnavanem primeru, glede na višino sredstev drugotožene stranke (kot je ugotovljena v strokovnem mnenju mag. A. A.) nedvomno verjetno izkazano, da tožnika ne bi mogla uspeti s poplačilom terjatve na drug način. Pritožba, ki se na to sklicuje, sicer niti ne pove, na kak »drug« način naj bi tožnika prišla do poplačila terjatve.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni navedbi, da pomeni izpodbijanje dejanj odstop od temeljnega načela, da je obligacijsko razmerje razmerje med strankama, in da zato določeni pogoji zahtevajo ozko razlago, vendar pa razlaga ne more biti tako ozka, da bi to izvotlilo pravico upnikov, da se poplačajo iz premoženja dolžnika (v primeru, ko ta prav po začetku pravde, v kateri upnik od dolžnika zahteva plačilo določenega zneska, odsvoji svoje premoženje).

15. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko poudarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju preseglo trditveno podlago, češ da tožnika niti nista podala navedb o verjetnosti obstoja terjatve, torej o tem, da bosta uspela s tožbo, ampak se sklicujeta na verjetnost svoje terjatve 142.754,38 EUR, ki ni predmet tega postopka. Tožnika se namreč v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo (v točki VII.A, ki govori o verjetnosti terjatve) sklicujeta na svoje tožbene navedbe.8 Hkrati pa navajata, da je izkazana verjetnost terjatve, s katero izpodbijata pravna dejanja drugotožene stranke, saj je glede na to, da je drugotožena stranka z razpolaganjem s svojim premoženjem pričela šele po tem, ko sta tožnika vložila tožbo na znižanje kupnine, verjetno, da je svoje premoženje odtujila z namenom škodovati upnikoma. V predhodnih točkah iste vloge, ki obsegajo tožbo, pa govori o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj, kar pa je (nedenarna) terjatev zaradi katere sta tožnika tudi vložila tožbo. To pa vsekakor kaže na verjetnost njune nedenarne terjatve, na podlagi katere sta tožnika zahtevala zavarovanje z začasno odredbo.

16. Tudi glede obstoja subjektivnega pogoja ima sodišče prve stopnje prav. Ne gre samo za trenutek ustanovitve prvotožene stranke, ampak je bistveno ravno to, kar poudarja sodišče prve stopnje: ali so osebe, ki so se dogovarjale in sklepale posle v imenu pravne osebe, zavedale oškodovanja upnikov. Ker je bilo ugotovljeno, da je B. B. (družbenik prvotožene stranke) sin družbenika drugotožene stranke, da je isti B. B. nastopal kot pooblaščenec drugotožene stranke (9. člen pogodbe ...) in bil tudi vključen v korespondenco med tožnikoma in drugotoženo stranko glede stvarnih napak, iz katerih izhaja tožbeni zahtevek za znižanje kupnine, ni prav nobenega dvoma, da je izkazana verjetnost, da je tudi prvotožena stranka (katere družbenik je B. B.) vedela oz. mogla vedeti, da gre pri prodaji nepremičnine za oškodovanje upnikov.

17. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi verjetnost obstoja predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje iz 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Poudariti je treba, da je zaradi odsvojitve nepremičnine (ne glede na vprašanje ali je bila plačana ustrezna kupnina ali ne) in drugih dejanj, ki kažejo na izčrpavanje podjetja, lastniški kapital drugo tožene stranke padel na zgolj 23.012,33 EUR, kar nikakor ne zadošča za poplačilo terjatve tožnikov 142.754,38 EUR. To pa izkazuje verjetnost, da tožnika brez izdane začasne odredbe ne bi mogla priti do poplačila svoje terjatve.

18. V ponovljenem postopku je bila potrditvah pritožbe kršena ustavnopravno zagotovljena pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja ter enakega varstva pravic. Pritožba tega ne konkretizira. Dejstvo, da je sodišče v ponovljenem postopku upoštevalo napotke pritožbenega sodišča, pa je posledica določbe prvega odstavka 362. člena Zakona o pravdnem postopku.

19. Ker pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep kot pravilen in zakonit (2. točka 365. člena ZPP).

20. Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Sami pa trpijo svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnika in drugotožena stranka, saj njihovi odgovori niso prispevali k odločitvi in zato niso bili potrebni (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami. 2 M. Juhart, v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2003, str. 260. 3 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2015, str. 52-54. 4 Up-648/02-5 z dne 15. 12. 2003. 5 Ko gre za opravljanje dolžnikove dejavnosti (npr. če se dolžnik ukvarja z gradnjo nepremičnin za trg, je seveda normalno, da bo takšne nepremičnine ponudil na trgu), ali ko je dolžnik po zakonu zavezan razpolagati z nepremičnino (npr. ko je bila že prej javno objavljena ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča) ipd. 6 Odsvojitev poslovnih prostorov ali osnovnih sredstev brez kakršnih koli pojasnil vsekakor ne more pomeniti običajnega razpolaganja. 7 Pri čemer tožnika tudi opozarjata, da je drugo tožena stranka takoj po prejemu kupnine to odtujila iz družbe. 8 Šesti odstavek na list. št. 10.