Jedro

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, vezano na svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem, zaradi nepriznanja izredne denarne socialne pomoči, saj tožnik ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh v predmetni zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 512/2020 z dne 29. 10. 2020, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. VI Ps .../2020, zaradi priznanja izredne denarne socialne pomoči (v nadaljevanju tudi: IDSP) za nakup znamk, pisem, kartuš za tiskalnik, papirja, pisal, telefonskih kartic, za stroške fotokopiranja, stroške izdelave osebne izkaznice in za pripravo prosilčeve obrambe v kazenski zadevi.

2. Tožena stranka je pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP ugotovila, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Odločitev je utemeljila s sklicevanjem na 33. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) in ugotovila, da navedeni stroški, ki jih prosilec navaja kot razloge za uveljavljanje denarne socialne pomoči, niso izredni stroški, ki bi bili povezani s preživljanjem, upoštevaje pri tem dejstvo, da se prosilec nahaja v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer prestaja zaporno kazen na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, in se je torej v konkretni situaciji znašel po svoji krivdi oziroma iz razlogov, na katere bi lahko vplival, in kjer je v celoti poskrbljeno za njegovo preživljanje. Ti stroški pa niso stroški, ki bi bili vezani na preživljanje, čemur je izredna denarna pomoč namenjena in se za druge stroške, za katere je prosilec zaprosil, ne more dodeliti. Izredna denarna socialna pomoč se namreč zagotavlja za zagotavljanje minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in ne več. Šteje se, da je preživetje omogočeno, če ima upravičenec zagotovljene dohodke za tekoče stroške osnovne prehrane, ogrevanje, osnovno obutev in obleko ter osnovno higieno oziroma če ima upravičenec vse to zagotovljeno, kot je to v konkretnem primeru. Poleg tega je tožena stranka ugotovila, da mora za priznanje izredne denarne socialne pomoči obstajati nek poseben izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo, kar v konkretnem primeru tudi ni podano.

3. Tožena stranka je ugotovila tudi, da je tožnik za identične spore pri tem organu vložil že številne prošnje, ki so bile zavrnjene zaradi neizpolnjevanja kriterija za uspeh v pravdi oziroma zavržene zaradi že pravnomočno odločene zadeve. Prav tako je prosilec zaradi identičnega zahtevka vložil številne tožbe na naslovno sodišče, ki so bile kot neutemeljene pravnomočno zavrnjene. Za enako zadevo je prosilec že vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč, ki je bila z odločbo, št. Bpp 193/2020 z dne 4. 6. 2020, zavrnjena iz razloga, ker prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh v pravdi. Na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 134/2020 z dne 15. 7. 2020, pa je navedena odločba postala pravnomočna.

4. Tožena stranka je tako ocenila, da v konkretni zadevi, opr. št. VI Ps .../2020, v zvezi s katero je prosilec zaprosil za BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh, zato je prošnjo na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena v povezavi s 24. členom ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da predmetno odločbo izpodbija po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v nadaljevanju tožbe pa navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik zatrjuje, da tožena stranka ni utemeljila razlogov, zakaj tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh oziroma jih je utemeljila nepravilno. Verjetnega izgleda za uspeh ni možno ugotoviti na podlagi predhodnih zadev, ki jih navaja toženka, saj tožnik še ni predstavil drugačnega dejstva, kot ga je navajal v predhodnih zadevah in drugačnega dejstva, kot je bilo ugotovljeno v konkretni zadevi. Toženka je izvedla ugotovitveni postopek glede verjetnosti izgleda za uspeh, tožniku pa ni dala možnosti navajati novih dejstev, ki jih v predhodnih zadevah ni navajal. Toženi stranki očita napačno razlago 33. člena ZSVarPre. Tožnik navaja, da tožena stranka ni ugotovila, ali se je tožnik znašel v zaporu iz razlogov, na katere bi lahko vplival. Tožnik je bil v času sojenja neprišteven in obsojen za kaznivo dejanje, ki se ni zgodilo. Tožnik meni, da je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila, ko je presojala o zadevi, namesto da bi presojala o dodelitvi BPP. Tako je odločila namesto sodišča, čeprav te pristojnosti nima, s čimer je tožniku kršena pravica do sodnega varstva. Dejstvo, da gre za več zadev zaradi IDSP ni dovolj, da se tožnikova prošnja zavrne. Kot nepošteno in nepravilno označuje prakso, da tožena stranka BPP za tožbo zaradi IDSP ni dodelila, saj obstajajo predhodne zadeve, saj to lahko pomeni, da toženka tožniku nikoli več ne bo dodelila BPP za tožbo zaradi IDSP. Tožniku je treba dodeliti BPP, da bo lahko v sodnem postopku navajal drugačna dejstva in predložil nove dokaze, ki jih v predhodnih zadevah ni navajal. V tožbi vztraja, da ima verjetnost uspeha v zadevi, saj je bil upravni postopek zaključen z dokončnim upravnim aktom, tožnik je izpolnil zahtevo po izčrpanju pravnih sredstev, kar je pogoj za tožbo. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in tožniku BPP dodeli.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, vezano na svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, vodi pod opr. št. VI Ps .../2020, v kateri prosilec za BPP nastopa kot tožnik, tožena stranka pa je RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zaradi nepriznanja izredne denarne socialne pomoči, za katero je tožnik zaprosil zaradi stroškov za nakup znamk, pisem, kartuš za tiskalnik, papirja, pisal, telefonskih kartic, stroškov fotokopiranja ter stroškov izdelave osebne izkaznice in priprave obrambe v kazenski zadevi.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik podal prošnjo za dodelitev predmetne BPP zaradi pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na prvi in drugi stopnji v zvezi z zadevo, opr. št. VI Ps .../2020, z navedbo, da gre za nujno BPP, saj ima v tej zadevi za 4. 11. 2020 razpisan narok. To izhaja iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP in priloge k prošnji.

10. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP utemeljila z ugotovitvijo, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, v skladu s katerim se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

11. Tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči po četrti alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotavljala, ali so za dodelitev BPP izpolnjeni pogoji po 24. členu ZBPP. Sodišče je pri presoji pravilnosti odločitve tožene stranke ugotovilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja tega t. i. objektivnega pogoja pravilno uporabila relevantne zakonske določbe. Tako je treba pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP v določeni meri opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve. Sodišče v nasprotju s tožnikom ocenjuje, da je s takšno obrazložitvijo, kot jo je podala tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, glede na vsebino zadeve, zadoščeno tej zahtevi in je zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh v predmetni zadevi, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. VI Ps .../2020, pravilen.

12. Neutemeljen je zato tožbeni očitek, da je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila s tem, ko je presojala o zadevi, namesto da bi presojala o dodelitvi BPP. Tožena stranka je morala s strani prosilca predstavljeno zadevo preučiti, da je lahko presodila upravičenost do BPP, saj jo sme skladno z 2. členom ZBPP dodeliti le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, torej ZBPP. Sodišče glede nestrinjanja tožnika o razlogih, iz katerih je tožena stranka izpeljala zaključek, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku, ugotavlja, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik znašel v zaporu iz razlogov, na katere bi lahko vplival, neutemeljeni, saj je podlaga za takšen zaključek tožene stranke v pravnomočni obsodilni sodni odločbi. Sodišče pa k temu še pripominja, da je to le eden od razlogov, ki jih je uporabila tožena stranka pri argumentaciji sprejete odločitve.

13. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da zgoraj navedeni stroški niso tiste vrste, na katere se nanaša pravica do izredne denarne socialne pomoči, ob dejstvu, da ima prosilec v zaporu poskrbljeno za osnovne življenjske potrebe, kar izključuje položaj življenjske ogroženosti, pri čemer je pravilno navedla in uporabila tudi pravno podlago iz 33. člena ZSVarPre. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena pokrivanju izrednih situacij, ko prosilec izkaže izredne stroške, vezane na preživljanje oziroma razloge, na katere ni mogel vplivati, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti. Obstajati mora torej nek poseben izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo, takšne okoliščine pa v obravnavani zadevi niso podane. Po obrazloženem se sodišče strinja s stališčem, da tožnik očitno v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je bila njegova prošnja na podlagi 24. člena ZBPP pravilno zavrnjena.

14. Glede na ostale razloge, na katere je tožena stranka oprla odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ki jih je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila, sodišče kot nerelevantne zavrača tožbene ugovore, povezane z navedbo tožene stranke, da je tožnik v vsebinsko identičnih zadevah sprožil že več socialnih sporov. S tem v zvezi sodišče kot posplošene in nekonkretizirane zavrača tožbene očitke, da mu tožena stranka ni dala možnosti navajati novih oz. drugačnih dejstev, ki jih v predhodnih zadevah ni navajal, saj pri tem niti v tožbi ne pojasni, za katera dejstva gre. Sodišče pa kot nejasne in z razlogi za sprejem izpodbijane odločitve nepovezane navedbe zavrača tudi tožbene očitke, da je bil upravni postopek zaključen z dokončnim upravnim aktom, s čimer je tožnik izpolnil zahtevo po izčrpanju pravnih sredstev, kar je pogoj za tožbo, saj je v zadevi, za katero zaproša za BPP, tožba že bila vložena in se sodni postopek vodi pod opr. št. VI Ps .../2020, v kateri je bil razpisan narok (za dan 4. 11. 2020), kot je tožnik navedel že v prošnji za BPP.

15. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na podlagi sklepa senata, sprejetega na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1, po sodniku posamezniku ter brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava (v delu določb, ki opredeljuje pravilno uporabo 24. člena ZBPP), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.