Jedro

Posledica nedopustnega nagiba je lahko le takšna, kot je posledica nedopustne podlage, torej ničnost pogodbe (52. čl. ZOR). Pravne neučinkovitosti kot posebnega razloga za neveljavnost pogodbe ZOR ne ureja, ampak ga ureja le v povezavi s specifičnimi situacijami (primer: izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi (na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 4.4.1991), in glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka; glede preostalega dela, kolikor je bil zavrnjen zahtevek po tožbi, se pritožba tožeče stranke zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: zavrnilo zahtevek po tožbi: 1.) da je nična kupoprodajna pogodba št. 180-693/30-93 z dne 19.10.1993, sklenjena med prvotoženo stranko kot prodajalcem in drugotoženo stranko kot kupcem poslovnega prostora v izmeri 118,55 m2, ki se nahaja v I. nadstropju poslovne zgradbe v K., v gradbenem projektu označenem kot "Poslovni objekt, faza B, št. 10", na parc. št. 1460 oz. 1446/2 k.o. K.; 2.) da se razveljavi kupoprodajna pogodba, ki je navedena v tč. 1; 3.) da je kupoprodajna pogodba, navedena v tč. 1, brez pravnega učinka proti tožečima strankama; ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in ugotovilo, da je nična pogodba, sklenjena dne 4.4.1991 med prvotožečo stranko kot pridobiteljico in drugotožečo stranko kot izročiteljico poslovnega prostora; tožeči(ma) strankama naložilo, da morata v 15 dneh prvotoženi stranki nerazdelno povrniti 442.860,00 SIT, drugotoženi stranki pa 753.953,12 SIT pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi sta tožeči stranki po svoji pooblaščenki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP, v delu po nasprotni tožbi pa tudi zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka. Trdita, da zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev pravne neučinkovitosti pogodbe z dne 19.10.1993, sklenjene med toženima strankama glede spornega poslovnega prostora, ni utemeljena. Sodišče v tej zvezi navaja, da tožečima strankama ni uspelo dokazati, da bi bili pri sklepanju v slabi veri oz. da bi ravnali z nedopustnimi nagibi, po mnenju tožečih strank pa vprašanje dobre vere za odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku na ugotovitev pravne neučinkovitosti proti tožečima strankama, sploh ni odločilno. Razlogi, s katerimi sodišče zavrača tožbeni zahtevek na ugotovitev pravne neučinkovitosti pogodbe proti tožečima strankama, so kvečjemu razlogi za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe. Če tožeči stranki nista uspeli dokazati slabe vere toženih strank in nedopustnosti nagiba, med toženima strankama pogodba nesporno učinkuje, ali učinkuje proti tožečima strankama, pa ni odvisno od dobre vere toženih strank in uspeha dokaznega postopka glede vprašanja nedopustnega nagiba, temveč od vprašanja, ali imata tožeči stranki na podlagi pogodbe z dne 10.3.1989, sklenjene med prvo toženo stranko in drugo tožečo stranko ter pogodbe z dne 4.4.1991 in aneksa k tej pogodbi, na poslovnem prostoru kakšne pravice izvenknjižnega lastnika poslovnega prostora, in če, ali imata močnejšo izvenknjižno pravico, kot jo ima na podlagi pogodbe z dne 19.10.1993 drugo tožena stranka. V tej zvezi pa je pomembna tudi posest poslovnega prostora, ki sta jo pridobili in jo imata tožeči stranki in ni sporna. Poleg tega pa je zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev pravne neučinkovitosti pogodbe z dne 19.10.1993 proti tožečima strankama v nasprotju z obrazložitvijo sodbe o ugoditvi nasprotnemu tožbenemu zahtevku 2. tožene stranke. Tam se sodišče sklicuje na predpise o prenosu lastninske pravice na nepremičninah in s tem dejansko potrjuje, da je drugo tožeča stranka na podlagi pogodbe iz leta 1989 pridobila izvenknjižno stvarno pravico na poslovnem prostoru, saj je sicer ne bi mogla brez pravnega učinka, ker je pogodba o prenosu nična, prenesti na prvo tožečo stranko. Če sodišče ugotavlja, da je šlo za neodplačen prenos nepremičnine, pri tem pa se sklicuje na Zakon o prometu z nepremičninami, 2. tožeči stranki priznava stvarnopravno upravičenje. Iz slednjega ter dejstva posesti poslovnega prostora pa je po mnenju tožečih strank utemeljen zaključek o močnejši pravici na poslovnem prostoru ene izmed tožečih strank, zaradi česar je pravna korist tožečih strank na ugotovitev, da pogodba proti njima ne učinkuje, izkazana. Neutemeljeno je ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi na ugotovitev ničnosti pogodbe, sklenjene 4.4.1991 med tožečima strankama. Po nasprotni tožbi tožeča stranka niti ni utemeljila, še manj pa dokazala pravnega interesa za tovrstno ugotovitveno tožbo. Pravice tožeče stranke po nasprotni tožbi na poslovnem prostoru so odvisne izključno od tega, ali je na istem poslovnem prostoru pred 2. toženo stranko močnejšo pravico pridobila 2. tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 10.3.1989. Pomanjkanja pravnega interesa pa ni mogoče nadomestiti z ugotovitvijo, da na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti. 2. tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme po nasprotni tožbi, z ničemer tudi ni dokazala, da je obstajala na poslovnem prostoru družbena lastnina. Iz sodbe ni razvidno, na podlagi katerih listin in drugih izvedenih dokazov je sodišče sploh lahko prišlo do takšnega zaključka. To trditev 2. tožene stranke sta tožeči stranki prerekali, zato je sodba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni imelo v spisu nobene podlage za ugotovitev, da je zahtevek iz razloga prenosa pravice uporabe na družbeni lastnini utemeljen in zato tudi ne za uporabo ZPN. Nenazadnje tudi z vsebino same pogodbe ni mogoče utemeljiti ugotovitve, da poslovni prostor predstavlja družbeno lastnino. Ker 2. tožena stranka sploh ni uveljavljala ničnosti zaradi nedoločenosti cene, je sodišče prekoračilo nasprotni tožbeni zahtevek. Poleg tega pa tožeči stranki menita, da je sodišče napačno ugotovilo, da z aneksom k pogodbi z dne 4.4.1991 cena oz. nadomestilo za prenos ni bila določena. Če sta se tožeči stranki dogovorili za odplačni prenos na način, da se s tem zapre dolg drugo tožeče stranke do prvo tožeče iz naslova neizplačanih plač in drugih prejemkov, ki še gredo tožeči stranki iz naslova zaposlitve, zaključek, da je prenos neodplačen ali da cena ni določena ali določljiva, ni utemeljen. Po mnenju pritožbe je neutemeljena tudi zavrnitev predloga tožečih strank za zaslišanje 1. tožeče stranke Š. M. ter prič M. I., direktorja druge tožeče stranke ter B. Š., nekdanjega direktorja drugo tožeče stranke ter ostalih predlaganih prič iz razloga, ker so bile te osebe že zaslišane glede istega dejanskega stanja v prejšnjih postopkih med pravdnimi strankami in ker je sodišče v tem postopku izvedlo dokaz s pregledom navedenih pravdnih spisov. Zaslišanje 1. tožeče stranke in direktorja 2. tožeče stranke je bilo na naroku dne 13.3.2002 predlagano konkretno prav v zvezi z vsebino aneksa z dne 5.6.1991 o odplačnosti prenosa pravic na 1. tožečo stranko. V zvezi z njegovo vsebino pa nobena izmed prič ni v ostalih postopkih, ki se sicer po opravilnih številkah ne navajajo v obrazložitvi sodbe, zaradi česar niti ni jasno razvidno, izpovedi iz katerih spisov bi sodišče upoštevalo v konkretnem postopku, prav ničesar izpovedala. Predlagane priče tudi niso v drugih postopkih ničesar izpovedale glede lastninskega statusa nepremičnine, ker v drugih postopkih to vprašanje sploh ni bilo pomembno, zaslišanje teh prič pa je bilo predlagano v tej zvezi s strani tožečih strank v odgovoru na nasprotno tožbo. Vsebina izpovedi v tem postopku predlaganih prič v drugih postopkih pa končno iz izpodbijane sodbe sploh ni razvidna, če jih je sodišče upoštevalo, oz. kako jih je dokazno ocenilo. Če jih ni upoštevalo, iz sodbe niso razvidni razlogi. Ker torej sodišče ni izvedlo dokaznih predlogov z zaslišanjem tožeče stranke in prič, glede izpovedi teh prič v drugih postopkih pa ni navedlo nobene dokazne ocene, je kršilo postopek, dejansko stanje v zvezi z odločilnimi okoliščinami glede odplačnosti oz. določenosti cene ter statusa lastnine v škodo tožečih strank pa je bilo ugotovljeno pomanjkljivo in zato napačno.

Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo, opozorila, da sta po njenem mnenju tožeči stranki pritožbo vložili prepozno, v preostalem pa je v celoti pritrdila stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pritožba tožečih strank je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba pooblaščenki tožečih strank vročena 8.4.2004, pritožbo in njeno (prvo) dopolnitev je vložila 23.4.2004, torej pravočasno, znotraj 15-dnevnega roka, določenega v 1. odst. 333. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (druga dopolnitev pritožbe je bila vložena 28.4.2004, torej prepozno in je pritožbeno sodišče ni upoštevalo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da temelji tožba na trditvi, da je že pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 19.10.1993 med obema toženima strankama, za poslovni prostor v K., drugotožeča stranka od prvotožene dne 10.3.1989 kupila ta isti poslovni prostor (in upravičenja v zvezi z njim s pogodbo z dne 4.4.1991 in aneksom št. 1 k tej pogodbi z dne 5.6.1991, prenesla na prvotožečo stranko). Na tej podlagi uveljavlja tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 19.10.1993, podrejeno pa na razveljavitev navedene oz. na ugotovitev, da je ta brez pravnega učinka nasproti obema tožečima strankama.

V delu, v katerem Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka spornega razmerja med pravdnimi strankami, ureja pogodbo, v 4. odseku "Neveljavnost pogodb", obravnava nične in izpodbojne pogodbe (ter pogodbe, ki niso v skladu s samoupravnim sporazumom). Soglašati je mogoče s stališčem v pritožbi, češ da so razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje zavrača tožbeni zahtevek na ugotovitev pravne neučinkovitosti pogodbe proti tožeči stranki, kvečjemu razlogi za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe. Gre za to, da je v zvezi s tem delom zahtevka sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka v zvezi z zatrjevanim oškodovalnim namenom obeh toženih strank pri sklenitvi sporne pogodbe, podala le pavšalne navedbe, tako da ni bilo mogoče zaključiti na obstoj situacije po 2. odst. 53. čl. ZOR (po katerem je pogodba brez učinka, če je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti). Očitno je citirano "neučinkovitost" sodišče obravnavalo dobesedno, čeprav je posledica nedopustnega nagiba lahko le takšna, kot je posledica nedopustne podlage, torej ničnost pogodbe (52. čl. ZOR). Pravilne pa so ugotovitve sodišča prve stopnje, da sporna pogodba ne bi učinkovala proti tožeči stranki le v primeru, če bi bila obremenjena z razlogi ničnosti, kar pa v obravnavanem primeru ni podano.

Po tožečih strankah zatrjevana močnejša pravica na spornem poslovnem prostoru, ki jo izvajata iz pogodbe z dne 10.3.1989, sklenjene med prvotoženo in drugotožečo stranko, ter med njima sklenjene pogodbe z dne 4.4.1991 z aneksom, v povezavi z zatrjevano posestjo na spornem poslovnem prostoru, pa ni odvisna od obstoja sporne pogodbe, saj ni sporna pogodba tista, ki bi ustvarjala kakšne pravice za obe tožeči stranki (pri uveljavljanju pravic na spornem poslovnem prostoru se tožeči stranki lahko sklicujeta le na pogodbo, v kateri je stranka tožeča stranka). Tožeči stranki pa tudi ne moreta utemeljevati svojega zahtevka z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z ugoditvijo zahtevku po nasprotni tožbi. Pravne neučinkovitosti kot posebnega razloga za neveljavnost pogodbe ZOR ne ureja, ampak ga ureja le v povezavi s specifičnimi situacijami (primer: izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj). Glede na to je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. V zvezi z vprašanjem pravnega interesa za ugotovitveno nasprotno tožbo, pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka ne more biti postavljena v drugačen položaj kot tožeča stranka; očitno tožeči stranki menita, da imata pravni naslov za vpis lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru (glede na odločitev v tej zadevi ni relevantno, katera od obeh ima stvarno legitimacijo). Enako očitno meni tožena stranka glede svojega pravnega naslova. Z zahtevki, kakršne sta postavili v tej pravdi, druga drugi izpodbijata te pravne naslove. In če ima pravni interes za ugotovitveno tožbo tožeča stranka, ga ima tudi tožena stranka. Sicer je res, da pravice na spornem poslovnem prostoru ne bi bilo mogoče uveljavljati zgolj na podlagi pogodbe z dne 4.4.1991 (ki je edina predmet izpodbijanja), vendar pa bi bila, kar se tiče prvotožeče stranke, potrebna tudi ta. V delu sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, so po mnenju pritožbenega sodišča razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Po eni strani je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporni poslovni prostor dne 4.4.1991 drugotožeča stranka brezplačno odstopila prvotožeči stranki, kar naj bi bilo v nasprotju s 6. čl. tedaj veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS št. 19/76 s sprem.), po katerem občani niso mogli brez plačila pridobiti pravice uporabe oz. lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini, zaradi česar je zaključilo, da je zahtevek po nasprotni tožbi utemeljen (v zvezi s tem pa pritožba tudi utemeljeno opozarja, da niti ni jasno, da podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je na spornem poslovnem prostoru obstajala družbena lastnina, saj iz vsebine pogodbe z dne 4.4.1991 to ni razvidno); po drugi strani pa je obravnavalo tudi aneks z dne 5.6.1991 k sporni pogodbi, iz katerega pa brezplačni odstop poslovnega prostora prvotožeči stranki ne bi izhajal, saj bi iz njegovega 1. čl. izhajala "odplačnost", in sicer v obliki dela, ki naj bi ga prvotožeča stranka opravljala za drugotožečo stranko v njenem podjetju v L. Ni sicer utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje prekoračilo nasprotni tožbeni zahtevek, ker da tožena stranka ni uveljavljala ničnosti pogodbe zaradi nedoločenosti cene, saj četudi je šlo za takšen primer, ta ne pomeni prekoračenja tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi; zahtevek je namreč bil ves čas le en sam, ta je meril na ničnost pogodbe z dne 4.4.1991. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča vprašljivo, ali je pri pogodbi z dne 4.4.1991 v zvezi z aneksom z dne 5.6.1991, šlo za prodajno pogodbo po 454. čl. ZOR in bi že zato bila vprašljiva uporaba 462. čl. ZOR (po katerem prodajna pogodba nima pravnega učinka, če cena v njej ni določena in v njej tudi ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti). Če pa bi se vseeno postavilo vprašanje oblike lastnine na spornem poslovnem prostoru oz. vprašanje neodplačnosti prenosa ali nedoločenosti cene, pritožba utemeljeno opozarja na nepopolno dejansko stanje v navedeni smeri, ker so o teh okoliščinah bila predlagana zaslišanja, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo iz razloga, ki ni sprejemljiv, in sicer, da naj bi bili imenovani glede istega dejanskega stanja že zaslišani v prejšnjih postopkih med pravdnima strankama; pri tem pa ni povzelo vsebine izpovedb tam zaslišanih, tako da ni jasno, ali in kako so izpovedovali o okoliščinah, ki so relevantne v obravnavani zadevi.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke, kolikor se ta nanaša na zavrnjene zahtevke po tožbi, zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V preostalem delu pa je pritožbi tožeče stranke ugodilo in v delu, kolikor je bilo ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP). Pri slednjem bo upoštevalo napotke, ki so razvidni iz obrazložitve. Ker je vprašanje povrnitve pravdnih stroškov odvisno od končnega uspeha strank v pravdi, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovni del sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.