Jedro

Dejstva, ki govorijo o pogodbenem temelju vtoževane terjatve, preprečujejo pravni zaključek o neupravičeni obogatitvi. Pogoj odsotnosti pravnega temelja iz 190. člena OZ zaradi pogodbenih podlag ni izpolnjen. Tožba v tej smeri je nesklepčna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijano sodbo se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 500.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 naprej ter 5.945,00 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja sprejeto odločitev, da toženka ni bila upravičena vnovčiti zavarovanja dne 24. 5. 2014, ker tedaj obveznost vračila kredita po pogodbi o posojilu – financiranju 0600/08 z dne 7. 7. 2008 še ni zapadla, ker naj bi bil rok za vračilo kredita podaljšan do 29. 10. 2010. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni razlogov o odločilnih dejstvih in dokazih, ki jih je navajala tožena stranka. Posledično je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je trdila in dokazovala, da ni mogoče šteti, da bi bil rok za vračilo kredita po pogodbi o posojilu podaljšan do 29. 10. 2009 s pogodbo o odprtju in vodenju namenskega depozitnega računa – Escrow računa z dne 24. 12. 2009, a se sodišče o tem ni izreklo. Navajala je, da je bilo dogovorjeno, da se bodo spremembe, ki se nanašajo na obveznosti posojilojemalca, za katere bodo veljala vsa obstoječa zavarovanja, spreminjale z dodatki k pogodbi o posojilu. Spremembe pogodbe na drugačen način niso mogoče. Sodišče teh okoliščin ni ugotavljalo in ocenjevalo. Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo 55. člena Obligacijskega zakonika.(2) Spremembe pogodbe z drugovrstno pogodbo niso veljavne. Nadalje opozarja, da stranke niso dosegle sporazuma o podaljšanju roka. Pogajanja o tem so sicer tekla, vendar soglasja volj tožene stranke in P. ni bilo. V veljavi je ostal rok zapadlosti, dogovorjen v dodatku št. 3 k posojilni pogodbi (10. 1. 2010). Tudi o navedbah in dokazih tožene stranke o tem ni razlogov in ugotovitev, kar je posledično vplivalo na napačno odločitev. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje o potrebnih soglasjih za spremembo pogodbe o posojilu. Ni ugotovitev, da bi Escrow pogodbo z dne 24. 12. 2009 podpisala (poleg obeh strank pogodbe o posojilu – posojilojemalca in tožene stranke) tudi tožeča stranka, ki je bila solidarni dolžnik po pogodbi o posojilu na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008. V sodbi je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Nepravilno je uporabljeno materialno pravo 57. člena OZ. Pogodba je sklenjena šele, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. Ker Escrow pogodbe ni podpisal solidarni dolžnik – tožeča stranka, ni mogoče šteti, da je bil z njo spremenjen rok zapadlosti kredita po pogodbi o posojilu. Nepravilno je uporabljeno tudi materialno pravo 395. člena OZ. Solidarni dolžniki lahko dolgujejo z različnimi roki izpolnitve. To pomeni, da bi tudi ob sicer nepravilnem stališču, da je bil rok vračila kredita z Escrow pogodbo spremenjen, to veljalo le v razmerju do P. (enega od solidarnih dolžnikov, ki je Escrow pogodbo podpisal), ne pa tudi v razmerju do tožeče stranke, ki je ni podpisala. Zanjo ostajajo v veljavi prej dogovorjeni roki. Tožena stranka je pravilno vnovčila depozit, ki ga je zagotovila tožeča stranka pri Podravski banki. Napačna je dokazna ocena in presoja o upoštevnosti sklepa uprave tožene stranke z dne 22. 12. 2009. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da so sklepi uprave tožene stranke interni akti, ki ne ustvarjajo zavezujočih razmerij z drugimi osebami. Slednja nastanejo zavezujoča šele, ko vse udeleženke določenega posla dosežejo soglasje o vseh elementih posla in podpišejo ustrezno dokumentacijo. Kreditna pogodba mora biti po 1066. členu Zakona o obligacijskih razmerjih,(3) ki se še vedno uporablja (1061. člen OZ), sklenjena v pisni obliki. Po 51. členu OZ morajo biti vse poznejše spremembe ali dopolnitve pogodbe, sklenjene v določeni obliki, sklenjene na enak način. Sklepi uprave tožene stranke ne morejo spremeniti dogovorjenega pogodbenega razmerja po Pogodbi o posojilu – financiranju št. 0600/08 brez sklenitve dodatka. Taka je bila praksa tudi v obravnavanem primeru. Pogodba o posojilu se je vedno spreminjala s sklenitvijo dodatkov. Utemeljevanje dogovora o spremembi roka zapadlosti s sklepom uprave tožene stranke je napačno. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je posledično nepravilen tudi izrek o stroških postopka.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik na podlagi neupravičene obogatitve vtožuje plačilo 500.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 naprej. Trdi in dokazuje, da je tožena stranka za navedeni znesek neopravičeno obogatena, ker je še pred zapadlostjo obveznosti Pogodbe o posojilu – financiranju št. 0600/08, sklenjeno med družbo P. d.o.o. kot posojilojemalcem in družbo N. d.o.o. Sarajevo kot posojilodajalcem, h kateri je pristopil s pogodbo o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008 kot sodolžnik na strani posojilojemalca, vnovčila v njeno korist (kot pravna naslednica posojilodajalca po Pogodbi o odstopu terjatev z dne 4. 12. 2008) deponirana sredstva na Escrow računu tožnika, ki so predstavljala vrsto zavarovanja Pogodbe po posojilu – financiranju št. 0600/08 z dne 7. 7. 2008. Trdil je še, da zaradi neizpolnitve svojih obveznosti po pogodbah tožena stranka ni imela pravice do vnovčenja sredstev na Escrow računu.

6. Sodišče je ugotovilo: - da je bila med N. d.o.o. Sarajevo kot posojilodajalcem in podjetjem P. d.o.o. Sarajevo kot posojilojemalcem dne 7. 7. 2008 sklenjena Pogodba o posojilu za znesek 17.250.000,00 EUR, v kateri so bili dogovorjeni načini zavarovanja posojila in rok vračila 11 oziroma 24 mesecev; - da je bila med posojilodajalcem (N. d.o.o. Sarajevo) kot upnikom in tožnikom dne 24. 7. 2008 sklenjena pogodba o pristopu k dolgu, s katero je tožnik kot sodolžnik pristopil k dolgu k zgoraj navedeni pogodbi o posojilu – financiranju z dne 7. 7. 2008 tako, da je v korist upnika – posojilodajalca položil depozit v znesku 500.000,00 EUR na Escrow račun pri X, d. d. Koprivnica, s trajanjem najdlje do 1. 6. 2010; - da je bila dne 27. 8. 2008 med N. d.o.o. kot upnikom – posojilodajalcem, tožnikom kot sodolžnikom in banko X, d.o.o. Koprivnica sklenjena Escrow pogodba, po kateri je tožnik v korist posojilodajalca – upnika deponiral znesek 500.000,00 EUR z nalogom banki, da navedeni znesek prenese na račun posojilodajalca, če bo slednji s priporočeno pošto ali osebno banki podal pisni zahtevek za prenos deponiranega zneska najkasneje do 1. 6. 2010, oziroma da mu ta znesek vrne, če dotlej zahtevka banke ne bo; - da je bila med toženo stranko in N. d.o.o. Sarajevo kot odstopnikom dne 4. 12. 2008 sklenjena pogodba o odstopu terjatev po posojilni pogodbi št. 0600/08 z dne 7. 7. 2008 skupaj z vsemi stranskimi pravicami ter inštrumenti zavarovanja terjatev; - da je bila 16. 6. 2009 v zvezi s pogodbo o odstopu terjatev sklenjen Aneks št. 1 k Escrow pogodbi z dne 27. 8. 2008, po kateri so pogodbene stranke potrdile, da vse pravice in obveznosti iz Escrow pogodbe z dne 27. 8. 2008 na strani upnika preidejo na toženko; - da je toženka 24. 5. 2010 podala zahtevek X, d. d. Koprivnica za prenakazilo deponiranih sredstev tožnika v znesku 500.000,00 EUR z Escrow računa po pogodbi z dne 27. 8. 2008 na njen račun in navedla, da terjatev po Pogodbi o posojilu ni bila plačana; - da je X, d. d. na podlagi tega poziva toženke sredstva tožnika z Escrow računa v višini 500.000,00 EUR dne 1. 6. 2010 prenesla na račun toženke.

7. Navedena dejstva med pravdnima strankama niso bila sporna. Sporno pa je bilo, ali je bila tožena stranka upravičena do vnovčena navedene oblike zavarovanja po posojilni pogodbi. Tožeča stranka je trdila, da je sredstva vnovčila pred zapadlostjo posojilne pogodbe, češ da je bil rok vračila podaljšan do 29. 10. 2010 s Pogodbo o odprtju in vodenju namenskega depozitnega računa – Escrow računa z dne 24. 12. 2009, ter nato na podlagi sklenjenih dodatkov k pogodbi do 30. 9. 2011, medtem ko je tožena stranka trdila, da dogovora o podaljšanju roka vračila posojila, ki bi se nanašal na tožnika, ni bilo.

8. Sodišče je ugotovilo, da je bil rok vračila posojila po Pogodbi o posojilu z dne 7. 7. 2008 podaljšan do 29. 10. 2009 s Pogodbo o odprtju in vodenju namenskega depozitnega računa – Escrow računa z dne 24. 12. 2009, ker sta jo (s tretjo osebo: U. d.o.o. Sarajevo in T. banko) podpisala posojilojemalec in tožena stranka. Po presoji sodišča bi se lahko toženka poplačala šele, če in ko obveznost po posojilni pogodbi ob zapadlosti ne bi bila poplačana. Iz navedenih razlogov je zahtevku tožnika za vračilo vtoževanega zneska ugodilo.

9. Pravne podlage, na podlagi katere je tožbenemu zahtevku ugodilo, ni jasno razložilo. Iz trditvene in dokazne podlage stranke ter ugotovitev sodišča izhaja, da je vnovčenje v korist tožene stranke deponiranih sredstev kot oblike zavarovanja posojilne pogodbe temeljilo na pogodbi o posojilu, pogodbi o pristopu k dolgu in pogodbi o zavarovanju posojila, vse v zvezi s pogodbo o prenosu terjatev med prvotnim posojilodajalcem in toženo stranko. Ta dejstva, ki govorijo o pogodbenem temelju vtoževane terjatve, preprečujejo pravni zaključek o neupravičeni obogatitvi. Pogoj odsotnosti pravnega temelja iz 190. člena OZ zaradi pogodbenih podlag ni izpolnjen. Tožba v tej smeri je nesklepčna.

10. Če pa je sodišče glede na trditveno podlago o neupravičenosti in nedopustnosti tožene stranke, da se poplača iz zavarovanja, ki ga je nudil tožnik k pogodbi o posojilu, presojalo zahtevek po odškodninski podlagi – zaradi kršitve pogodb (239. člen OZ), pa je treba pritrditi pritožbi, da tudi v tem delu ni jasnih razlogov in ugotovitev že o sami vsebini pogodb, ki naj bi zavezovale pravdni stranki, posledično pa tudi ne o kršitvah s strani tožene stranke, ki bi morda utemeljevale njeno odškodninsko odgovornost oziroma utemeljenost zahtevka za vrnitev vtoževanega zneska na odškodninski podlagi.

11. Ni ugotovitev o tem, da je bil (tudi) tožnik pogodbena stranka Pogodbe o odprtju in vodenju namenskega računa – Escrow računa z dne 24. 12. 2009, s katerim naj bi bil po oceni sodišča prve stopnje podaljšan rok za vračilo posojila po posojilni pogodbi z dne 7. 7. 2008. Prav tako ni ugotovitev, da bi bila pogodba o pristopu k dolgu, katere podpisnik je bil tožnik, spremenjena v smeri podaljšanja roka za vračilo kredita po pogodbi o posojilu z dne 7. 7. 2008. Pogodba praviloma ustvarja pravice in obveznosti (le) za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ). Če je treba za sklenitev pogodbe napraviti listino, je pogodba sklenjena, ko jo podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 57. člena OZ). Pritožba upravičeno opozarja na navedbe tožene stranke, da so se pogodbene stranke pogodbe o posojilu (h kateri je kot sodolžnik pristopil tožnik) dogovorile, da bodo vse spremembe, ki se nanašajo na obveznosti posojilojemalca, za katere veljajo dogovorjena zavarovanja, dogovorjene z dodatki k pogodbi o posojilu. Nakazuje se, da je dokazna ocena o tem, da zadošča dogovor (drugih) pogodbenih strank o spremembi pogodbe o posojilu z drugimi pogodbami, napačna. Da tako dogovorjene spremembe veljajo tudi za tožečo stranko, pa je glede na vsebino pogodbe o pristopu k dolgu, ki jo je v zvezi s pogodbo o posojilu sklenil tožnik, najmanj preuranjena.

12. Pristop k dolgu predstavlja utrditev obveznosti. Pogodbo o pristopu k dolgu skleneta upnik obstoječe terjatve in pristopnik, ki se zavezuje upniku, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost. Pravna posledica pristopa k dolgu je kumulativna: upniku za izpolnitev obveznosti odgovarjata prvotni dolžnik in pristopnik. Položaj upnika je takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika.(4) Upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti od kogarkoli od njiju. Z izpolnitvijo enega ugasne tudi obveznost drugega. Kot pravilno opozarja pritožba, pa izmed več solidarnih dolžnikov lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (drugi odstavek 395. člena OZ).

13. Sodišče navedenih pravnorelevantnih dejstev o vsebini pogodb, na katerih temelji vnovčenje vtoževanega zneska, ni ugotavljalo. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pomanjkljivosti v sodbi sprejeto odločitev razveljaviti, zadevo pa vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V njem bo moralo ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank glede vsebine pogodbe o pristopu k dolgu ter nato v okviru že podane trditvene in dokazne podlage strank ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ugotavljanje pogodbene volje strank je dejansko vprašanje, ki ga prvič ne more samo ugotavljati šele pritožbeno sodišče, saj bi s tem odvzelo pravdnim strankam pravico do pritožbe.

14. Razveljavitev temelji na 355. členu ZPP in prvem odstavku 354. člena ZPP, saj sodba tudi nima razlogov o ravno odločilnih dejstvih in je zato podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Ob ponovnem odločanju, ko bo moralo sodišče po ponovni oceni in presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka svojo odločitev pravilno in popolno obrazložiti, bo moralo odločati tudi o stroških celotnega pravdnega postopka, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji – ZPP Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ Op. št. (3): Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami – ZOR Op. št. (4): Juhart, M., v: Obligacijski zakoniki s komentarjem – splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, strani 623 do 625.