Jedro

Izvedeniško mnenje, ki je bilo vloženo v spis sodišča prve stopnje in v soglasju s strankami prebrano na glavni obravnavi, ne predstavlja novega dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni R.Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 272/97 z dne 19. 5. 2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, za kateri mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo eno leto, sodišče je obsojencu naložilo še plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, v presežku pa je oškodovanko napotilo na pravdo, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine.

2. Obsojenec je 22.11.2007 pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), katero je sodišče s sklepom z dne 13.8.2008 zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo s sklepom z dne 3.3.2009 zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obsojenec zaradi kršitve kazenskega zakona vložil zahtevo za varstvo zakonitosti dne 20.5.2009. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki meni, da zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je potrebno zavrniti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki je izjavil, da vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

6. Obsojeni R.Š. je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da predstavlja mnenje izvedenca grafologa nov dokaz, to mnenje pa na glavni obravnavi ni bilo ne omenjeno ne uporabljeno. Nesprejemljiva je tudi navedba v izpodbijanem sklepu, da je sodišče v mnenje vpogledalo 6.4.1999 na glavni obravnavi. Po oceni vložnika zahteve bi moralo biti izvedensko mnenje na podlagi 254. člena ZKP vpisano v zapisnik o glavni obravnavi, prav tako sodišče izvedenskega mnenja sploh ni pregledalo. Vložnik zahteve ocenjuje, da je ugotovitev sodišča, da je storil očitano kaznivo dejanje ponarejanja listin, izmišljena ter v nasprotju z izvedenskim mnenjem in potekom postopka na banki, kjer se posojilna pogodba podpiše pred uslužbencem banke. Iz tega razloga tudi ni mogoče, da bi vložnik zahteve krivo listino uporabil kot pravo. Glede na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec ugotovil, da na podlagi obstoječih gradiv ni mogoče potrditi, da je sporna dokumenta, označena kot A/1 in A/3, napisal vložnik zahteve, je navedba sodišča o uporabi krive listine dokazano neutemeljena.

7. Iz vsebine obsojenčevih navedb je razvidno, da uveljavlja kršitev drugih določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Po določbi 254. člena ZKP se izvid in mnenje izvedenca takoj vpišeta v zapisnik, izvedencu pa se lahko tudi dovoli, da da svoj pisni izvid oziroma pisno mnenje pozneje, v roku, ki mu ga določi organ, pred katerim teče postopek. Okrajno sodišče v Mariboru je 4.3.1999 izdalo odredbo, s katero je izvedensko delo zaupalo izvedencu grafološke stroke, ter izvedencu naložilo, da pregleda kazenski spis II K 272/97 in v skladu s pravili znanosti in strokovnega znanja poda pisno izvedeniško mnenje o tem, ali je obdolženec napisal oziroma podpisal prošnjo za posojilo, potrdilo o zaposlitvi in plači ter posojilno pogodbo. Sodišče je pisno izvedeniško mnenje prejelo 6.4.1999, kar pomeni, da je bilo izvedeniško mnenje od tega dne dalje v sodnem spisu. Iz tega razloga izvedeniškega mnenja ni moč šteti za novo dejstvo, kar sta pravilno ugotovili in v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložili že nižji sodišči. Na glavni obravnavi 19.5.2000 je sodnik v soglasju s strankami prebral izpovedbi prič ter v dokazne namene pregledal in prebral vse listine in priloge v kazenskem spisu, torej tudi omenjeno izvedeniško mnenje. Z branjem izvedeniškega mnenja je sodišče ta dokaz izvedlo, vložnik zahteve je s takšno izvedbo dokaza soglašal, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi na vsebino prebranih listin ni imel pripomb, prav tako je izjavil, da je razumel obtožni predlog, ki je bil zaradi ugotovitev izvedenca glede na prvotni obtožni predlog deloma spremenjen, pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča pa ni vložil. Glede na povedano zatrjevana kršitev določbe 254. člena ZKP ni podana.

8. Zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato vložnik ne more uspeti z navedbami o neutemeljenosti odločitve sodišča glede njegove krivde za očitano kaznivo dejanje.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

10. Obsojenec ni zaposlen ter je dolžan skrbeti za enega nepreskrbljenega otroka (sicer je oče še treh, že preskrbljenih otrok), vendar prejema mesečno rento v višini 8.831 švicarskih frankov, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (6. točka prvega odstavka 92. člena ZKP).