Jedro

Namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja je v tem, da lahko obdolženec z navedbami v ugovoru in predlaganjem dokazov poskuša izkazati, da utemeljen sum ni podan tj. da verjetnost, da je storil očitani mu prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Tega praviloma ni mogoče doseči s sklicevanjem na nezakonitost dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, saj bi morala biti nezakonitost tako evidentna, da bi bilo na prvi pogled očitno, da dokaz ni zakonito pridobljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 22. 6. 2021 ter mu naložilo plačilo sodne takse v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in postopek izvrševanja tega ukrepa prekliče oziroma da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo 113a. člena ZP-1 sodišče izda sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, če je podan utemeljen sum, da je kršitelj storil prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za obstoj utemeljenega suma zadošča nižja stopnja verjetnosti o resničnosti pravno relevantnih dejstev kot za gotovost, ki je potrebna za izdajo obsodilne sodbe. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Pri tem je potrebno opozoriti na razliko med obstojem utemeljenega suma kot dokaznega standarda za izpolnitev pogojev iz prvega odstavka 113a. člena ZP-1 in sprejemanjem dokazne ocene o tem, ali je obdolžencu dokazana storitev očitanega mu prekrška, kar je predmet postopka o prekršku in ugotavljanja odgovornosti obdolženca za očitani prekršek. Z oceno utemeljenosti suma storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, namreč ni izključena možnost nasprotne ugotovitve glede storitve prekrška v nadaljnjem postopku o prekršku.

5. Pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja sodišče prve stopnje presoja, ali je glede na navedbe v obdolžilnem predlogu in dokaze, ki jih predlagatelj priloži k obdolžilnemu predlogu, izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V okviru odločanja o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa sodišče ugotavlja in ocenjuje, ali je obdolženec z navedbami v ugovoru in priloženimi oz. predlaganimi dokazi uspel omajati zaključke o obstoju utemeljenega suma, torej izkazati, da verjetnost, da je storil prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Sodišče pri odločanju o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja sicer lahko zasliši obdolženca in izvaja dokaze, ni pa tega dolžno storiti. Ali bo zaslišalo storilca in izvajalo dokaze je odvisno predvsem od tega, kakšne so navedbe v ugovoru. V kolikor so ugovorne navedbe take narave, da se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva ali predstavljajo zgolj podajanje lastnih pravnih naziranj, sodišče ni dolžno izvajati dokazov pred sprejemom odločitve o ugovoru, temveč jih bo izvajalo po odločitvi o ugovoru v okviru dokaznega postopka.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v obdolžilnem predlogu in dokazov, ki so priloženi k obdolžilnemu predlogu, ocenilo, da je verjetnost, da je obdolženec 16. 6. 2021 ob 18.10 uri vozil osebni avtomobil po Ulici Dušana Jereba v naselju Slovenske Konjice pod vplivom alkohola s koncentracijo najmanj 0,93 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (pri tem pa vozil na nezadostni razdalji od desnega roba vozišča ter posledično trčil z desnim bočnim delom svojega vozila v zadnji desni del tam parkiranega osebnega avtomobila, nato pa odpeljal naprej, ne da bi oškodovancu nudil svoje podatke), večja od verjetnosti, da tega ni storil. Obdolženec se je namreč z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom, ki mu je bil odrejen po izsleditvi na domu in ga je opravil po izjavi, da po prometni nesreči ni užival alkoholnih pijač, strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal. Z navedbami v ugovoru pa obdolženec ni uspel omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je izkazan utemeljen sum storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola s koncentracijo več kot 0,52 miligrama v litru izdihanega zraka, za katerega je v skladu 4. točko petega odstavka 105. člena ZPrCP predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu.

7. Namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja je v tem, da lahko obdolženec z navedbami v ugovoru in predlaganjem dokazov poskuša izkazati, da utemeljen sum ni podan tj. da verjetnost, da je storil očitani mu prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Tega praviloma ni mogoče doseči s sklicevanjem na nezakonitost dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, saj bi morala biti nezakonitost tako evidentna, da bi bilo na prvi pogled očitno, da dokaz ni zakonito pridobljen. Tega pa obdolženec v predmetnem postopku s poudarjanjem svojega stališča o načinu dokazovanja vožnje pod vplivom alkohola ni uspel doseči, saj zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki v predmetni zadevi predstavlja dokaz o vožnji pod vplivom alkohola, ustreza zakonskim določbam 107. člena ZPrCP, storilec pa zmotno meni, da bi tak zapisnik moral biti sestavljen v skladu s 55. členom ZP-1. Preizkus alkoholiziranosti v skladu s 107. členom ZPrCP še ni postopek o prekršku, temveč postopek preverjanja psihofizičnih sposobnosti voznika in šele v primeru, da psihofizične sposobnosti niso v skladu s predpisi, se začne postopek o prekršku. Poleg tega se 55. člen ZP-1 nanaša na hitri postopek o prekršku, medtem ko je predmetni postopek redni (sodni) postopek o prekršku. Hitri postopek o prekršku v primeru take kršitve, kot se očita obdolžencu, namreč ni dovoljen po določbi po 6. alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1, zato se ne more zaključiti na kraju ugotovitve prekrška, predlagatelju pa ni potrebno obrazlagati, da so izkazani pogoji za izrek te stranske sankcije. Ta stranska sankcija se namreč v nasprotju z napačnim mnenjem pritožnika izreče obligatorno, brez posebnega ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, ali je ostala zgolj na abstraktni ravni, možnost zaslišanja pred odločanjem o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa ne pomeni, da izrek kazenskih točk ni obligatoren. Tako zaslišanje je namreč namenjeno ugotavljanju ali je (še) izkazan utemeljen sum in ne ugotavljanju, ali je dopustno izreči kazenske točke v konkretnem primeru.

8. Prav tako nobenih pomislekov v pravilnost in zakonitost dokazovanja prekrška vožnje pod vplivom alkohola ne zbuja pritožbeno poudarjanje, da je elektronski alkotest zgolj indikator in ne merilna naprava in da zato z indikatorjem ni mogoče dokazovati obdolžencu očitanega prekrška. Uporaba elektronskih alkotestov kot indikatorjev je zakonsko dovoljena in urejena, prav tako je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom, ki sicer res ni merilna naprava, uporabiti za dokazovanje prekrška vožnje pod vplivom alkohola, in ti pogoji so v obravnavani zadevi bili izpolnjeni.

9. Tudi nadaljnja pritožbena polemiziranja o razlikovanju med pojmoma prekršek in prekršek zoper varnost cestnega prometa, so za odločitev o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in pritožbi zoper sklep o zavrnitvi tega ugovora, nerelevantne. Prekršek namreč pomeni kršitev zakona, ker pa ZPrCP ureja pravila cestnega prometa, pomeni vsako dejanje, ki je v nasprotju s temi pravili in je določeno kot prekršek, prekršek zoper varnost cestnega prometa.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se začasna prepoved vožnje motornih vozil zaradi začasnega odvzema vozniškega dovoljenja ne bi smela izvrševati, ker se sme sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene kategorije predpisati samo za prekršek zoper varnost cestnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oz. z dejanjem nastane huda posledica. Obdolžencu namreč ni bila izrečena stranska sankcija po 23. členu ZP-1, temveč ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki je ukrep začasne narave in temelji namenu cestnoprometne zakonodaje, da se iz prometa nemudoma izloči nevarne voznike, kot taki pa so ocenjeni vsi tisti vozniki, ki storijo prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk, izreči pa ga je mogoče že na podlagi utemeljenega suma, da je tak prekršek bil storjen. Obdolžencu torej ni bila izrečena sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, ki jo je sicer res mogoče izvrševati šele na podlagi pravnomočno izrečene sankcije, temveč ukrep začasne narave in so zato pritožbene navedb o kršitvi 124. člena ZIKS-1 neutemeljene. Prav tako neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče obdolžencu izreklo stransko sankcijo 18 kazenskih točk, saj mu doslej ni bila izrečena nobena sankcija, in da bi moral izrek odločbe o prekršku obsegati kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek, saj še v predmetni zadevi ni bilo odločeno o odgovornosti za storjeni prekršek, temveč je bil obdolžencu izrečen le ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja in izrek takega sklepa ne more vsebovati opisa prekrška. Navedeni očitki ter pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep nima obrazložene ocene o razlogih, ki bi bili oprti na 72. člen KZ-1 pa kažejo na pritožnikovo slabo poznavanje pravnih področij, saj v predmetni zadevi ne gre za kazenski postopek, temveč za postopek o prekršku, v katerem ni podlage za uporabo 72. člena KZ-1. Ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravilno razumevanje veljavnih predpisov in z zadostno obrazložitvijo zavrnilo obdolženčeve ugovorne navedbe, so pritožbeni očitki, da je sodnica ravnala v nasprotju s prepovedjo samovolje in arbitrarno odločala o ugovoru, brez vsake osnove.

11. Brezpredmetne so tudi navedbe o domnevni nezakonitosti napotitve obdolženca na kontrolni zdravstveni pregled po zakonu o voznikih. Sodišče namreč obdolženca ni napotilo na opravo takšnega pregleda v skladu s 84. členom ZVoz-1, kot napačno razume pritožnik, temveč ga je poučilo o možnosti, da zaprosi za predčasno vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, v kolikor to želi. Pogoj za odločanje o takem predlogu pa je predložitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, kot to določa prvi odstavek 113. d člena ZP-1. Sicer pa je obdolženec tak pregled opravil in vložil predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja.

12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da obdolženec z ugovornimi navedbami ni uspel vzpostaviti dvoma v pravilnost presoje o obstoju utemeljenega suma, da je storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilec s ponavljanjem obsežnih navedb, ki jih je podal že v ugovoru, tako ne more doseči pritožbenega uspeha, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da z njimi utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ni v ničemer omajan in je odločitev sodišča o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja v celoti pravilna.

13. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo z njo naloženo plačilo stroškov postopka.