Jedro

Predlagatelj revizije mora, če se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, česar pa revident ni storil.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) dne 12. 2. 2010 po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Državnega zbora RS z dne 3. 12. 2009, s katerim je Državni zbor RS ugotovil, da predlog za začetek postopka za ustanovitev Občine ... ter za določitev njenega območja ne izpolnjuje pogojev za ustanovitev občine.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, npr. v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni opredelil na zahtevani način. Navaja le, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju uporabe ustavnih načel pravne države, enakosti pred zakonom, prepovedi arbitrarnega odločanja, obveznosti uporabe odločitev Ustavnega sodišča tudi v praksi Upravnega sodišča, obveznosti uporabe enake in ne arbitrarne uporabe določb Zakona o lokalni samoupravi in prepovedi arbitrarne uporabe kriterijev, ki si jih je v konkretnem postopku določil Državni zbor. Zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma Ustavnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, in tudi, da v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (poleg izpodbijane sodbe citira še sodbi sodišča prve stopnje II U 356/2009 in IV U 305/2009).

7. ZPP v petem odstavku 367. b člena, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, določa, da mora predlagatelj revizije, če se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, česar pa revident ni storil. Prav tako pravnega vprašanja, pomembnega za odločitev v zadevi, ni opredelil v zvezi s sklicevanjem na odločitve Ustavnega sodišča, pri čemer odstop od teh odločitev niti ne prestavlja zakonskega pogoja za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je po vpogledu citiranih odločb Ustavnega sodišča ugotovilo, da se nanašajo na drugačno pravno ali dejansko stanje, ali pa ne odstopajo od sprejete odločitve, zato pri obravnavani zadevi niso relevantne. Revident tako ni izkazal obstoja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije.

8. Vrhovno sodišče je glede na to revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).