Jedro

Za odobritev dopusta mora delavec pridobiti izrecno soglasje delodajalca. Zgolj obvestilo o nameravanem dopustu, poslano nekaj dni pred nastopom dopusta, ne zadostuje, tudi če se je delavec že pred tem dogovarjal o nameravanem dopustu z direktorjem, ki mu je zagotovil, da verjetno ne bo težav glede odobritve dopusta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 12.8.1997 ter z dne 27.8.1997 o prenehanju delovnega razmerja in o zavrnitvi ugovora nezakonita in se razveljavita. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko poklicati nazaj na delo, ji za čas od 2.8.1997 do 6.10.1997 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, za delovno mesto "prodajalec", z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega plačilnega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter poravnati vse prispevke in dajatve iz delovnega razmerja, vse v osmih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 66.690,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pravočasno pritožila tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je izrek sodbe v 2. točki nerazumljiv, saj ni logično, zakaj bi tožena stranka morala tožnika vzeti nazaj na delo, če pri njej ne želi več delati, neizvršljiv pa je izrek tudi glede obrestnega zahtevka. Med vsebino listin in razlogi sodbe obstaja nasprotje. Prvostopenjsko sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odobritve izrabe letnega dopusta in ni zavzelo stališča do vprašanja, ali je normalno o izrabi dopusta pisno obveščati delodajalca. Navedeno kaže na to, da tožeča stranka sploh ni nikoli zaprosila za dopust v avgustu 1997 in da ji ni bil odobren. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo, da razporeja izrabo letnega dopusta delodajalec, delavec pa ima pravico do samostojne izbire izrabe letnega dopusta le za največ tri dni in še to ob predhodni najavi. Pritožba je utemeljena. Prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90). Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 14.1.1998 spremenila tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja in zahtevala le priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 2.8.1997 do 6.10.1997, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu, v ostalem pa je ostal tožbeni zahtevek nespremenjen. Tožeča stranka je torej vztrajala pri zahtevku, da jo delodajalec pokliče nazaj na delo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zahtevek glede plačila zakonitih zamudnih obresti nedoločen in posledično neizvršljiv, saj je tožeča stranka navedla, od kdaj zahteva plačilo zakonitih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo zatrjevanih nasprotij med razlogi sodbe in vsebino listin in zapisnikov, saj tožeča stranka ves čas vztraja, da ji je bil dopust odobren 24.2.1997, dne 16.6.1997 je le dokončno rezervirala dopust pri turistični agenciji P., dne 29.7.1997 pa je še enkrat obvestila delodajalca o koriščenju odobrenega letnega dopusta, na kar se prvostopenjsko sodišče sklicuje v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje pa je zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil tožnikov izostanek z dela opravičen. Taka odločitev je vsaj preuranjena. V dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, da je bila tožniku izraba dopusta odobrena (v februarju 1997 ali morda kasneje), kar je pogoj za izrabo letnega dopusta, preuranjen in v nasprotju z izvedenimi dokazi (zlasti z izpovedjo direktorja tožene stranke) pa je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik kot delavec tožene stranke storil vse, kar je bilo pri toženi stranki v navadi glede urejanja pravice do dopusta, zaradi česar naj ne bi neopravičeno izostal z dela. Uresničevanje pravice do letnega dopusta niti v zakonskih predpisih niti v kolektivnih pogodbah ni natančno urejeno, razen izrabe enega dneva letnega dopusta, ki ga ima delavec pravico izrabiti na tisti dan, ki ga sam določi (60. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Pri toženi stranki je bila izraba dopusta urejena tako, da je bila vezana na odobritev direktorja oz. na zagotovitev nadomeščanja odsotnega delavca. Po izpovedi direktorja tožene stranke in priče Rebernikove ni prihajalo do nikakršnih zapletov glede izrabe letnega dopusta. V obravnavani zadevi je tožnik sam povedal, da je o planiranem dopustu v avgustu obvestil sodelavko M. R., ki je vodila evidenco odsotnosti, nato pa se je o dopustu dogovarjal tudi z direktorjem, ki mu je tedaj zagotovil, da verjetno glede dopusta ne bo problemov, saj je med prvimi, ki ga je o dopustu obvestil. Takšna direktorjeva izjava še ne pomeni, da je dopust že odobren, ampak izraža zgolj verjetnost, da bo odobren. Tožeča stranka bi morala za izrabo letnega dopusta pridobiti izrečno soglasje delodajalca, saj zgolj obvestitev o nameravanem dopustu od 2.8.1997 do 16.8.1997, poslana 29.7.1997, torej nekaj dni pred nastopom dopusta, ne zadostuje. Za vprašanje odobritve tudi ni relevantno, ali je tožnik obvestil o planiranem dopustu R., ali je to zabeleženo in ali je bil toženec z nameravano izrabo dopusta seznanjen, ampak je pomembno le, ali je direktor tožniku dopust odobril. Ker dejansko stanje s tem v zvezi še ni popolno razčiščeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dejansko stanje, ugotovi, ali je tožena stranka tožniku odobrila izrabo dopusta že v februarju ali kasneje, razčisti pa naj tudi, kakšni so bili telefonski pogovori tožnika z direktorjem pred nastopom dopusta in ali je tožnik res prejel telegram, s katerim ga je delodajalec izrecno obvestil, da dopusta ne more izrabiti v zaprošenih terminih, kot zatrjuje. V ta namen naj ponovno zasliši tožnika in direktorja tožene stranke, po potrebi pa izvede tudi druge dokaze. Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, bo lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).