Jedro

Vprašanje, ali je prejšnji oz. spremenjeni zakon za stranke milejši, je potrebno presojati ne zgolj s strogo formalno primerjavo prejšnjega in noveliranega zakonskega opisa določenega kaznivega dejanja, temveč z upoštevanjem v sodni praksi in teoriji že uveljavljenega načelnega kriterija, da je milejši tisti zakon, na podlagi katerega je, glede na posledice v konkretnem primeru, odločitev za storilca ugodnejša. Glede na to, da zaradi neustavnosti določbe kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1 (ker zakonski opis ni omogočal razmejitve od prekrška), ki je veljala v času, ko naj bi obtoženi storil kaznivo dejanje, obtožencu ne bi bilo mogoče kazensko pravno obravnavati, je ta določba za obtoženca milejša.

Izrek

I. Pritožbama zagovornikov obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko II izreka spremeni tako, da se obtoženi A. A. iz razloga po 358. členu ZKP oprosti obtožbe, da je drugega razžalil, dejanje pa je bilo storjeno s tiskom in drugim sredstvom javnega obveščanja proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v tem organu, s tem, da je točno neugotovljenega dne meseca junija 2010 B. B., novinarki ... v ... z namenom, da bo slednja to objavila v članku, izjavil „Kje ima obraz, ta nepoštena tožilka, ki je sama utajila davek, pa meni očita, da sem to storil? Prepričan sem, da mojega primera ne more več imeti. Pričakujem, da bo tokrat kakšen tožilec končno razrešen.“, navedena izjava pa je bila dne 23. 6. 2010 objavljena v članku z naslovom „...“ novinarke B. B. v časopisu ... in na spletni strani ...clanek, s tem pa bi lahko škodoval časti in dobremu imenu D. D., okrožne državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru in torej uradne osebe skladno z 2. točko prvega odstavka 99. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki je takrat na Okrožnem sodišču v Kopru zoper A. A. zastopala obtožnico pod opr. št. Kt 151/03, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, bremenijo proračun.

II. Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obtoženega A. A. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun. Pod točko II izreka pa je obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in mu „po isti zakonski določbi“ izreklo dvajset dnevnih zneskov, to je 1.666,00 EUR denarne kazni, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva dnevna zneska denarne kazni, to je za 166,60 EUR, določilo en dan zapora. Odločilo je še, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili: - državna tožilka (zoper oprostilni in obsodilni del sodbe) zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da višje sodišče obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B in mu za to dejanje določi 40 dnevnih zneskov denarne kazni, kot tudi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in mu za to dejanje določi 60 dnevnih zneskov denarne kazni, nato pa obtožencu izreče enotno kazen 100 dnevnih zneskov, to je 8.330,00 EUR denarne kazni; - obtoženčev zagovornik E. E., odvetnik v ... (zoper obsodilni del sodbe), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, kršitve enakega varstva pravic in svobode izražanja ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obtoženca oprosti obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje; - obtoženčevi zagovorniki odvetniki iz F. F. d.o.o. iz ... (zoper obsodilni del sodbe) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagali, da višje sodišče izpodbijano sodbo v točki II izreka razveljavi in obtožbo v delu, ki obtožencu očita storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve zavrže; podrejeno, da izpodbijano sodbo v točki II izreka spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki prvega odstavka 358. člena ZKP; podrejeno, da izpodbijano sodbo v točki II izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovorniki odvetniki iz F. F. d.o.o. iz ... so odgovorili na pritožbo državne tožilke in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče je na zahtevo obtoženčevih zagovornikov v skladu z določilom prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, njegove zagovornike in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo niso pristopili obtoženec, zagovornik odvetnik E. E. in državni tožilec, ki so bili o seji v redu obveščeni, zato so bili pogoji, da se seja opravi izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Pritožbi obtoženčevih zagovornikov sta utemeljeni, pritožba državne tožilke pa ni utemeljena.

K pritožbi državne tožilke:

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe osebnih podatkov presojalo, ali je za obtoženca milejša določba prvega odstavka 143. člena KZ-1, ki je veljal v času, ko naj bi storil očitano kaznivo dejanje ali določba prvega odstavka 143. člena KZ-1B, kot je, zaradi spremembe Kazenskega zakonika (novela KZ-1B, ki je pričela veljati 15. 5. 2012) in ocene, da je novelirana določba milejša (drugi odstavek 7. člena KZ-1B) kaznivo dejanje v obtožnici pravno opredelilo državno tožilstvo. Pri tej presoji je, izhajajoč iz stališč Ustavnega sodišča RS v odločbi, opr. št. U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009, ki so bila tudi podlaga oziroma izključni razlog za spremembo zakonskega opisa kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov (143. člen KZ-1) v noveli Kazenskega zakonika-1B, pravilno zaključilo, da je za obtoženca glede na posledice odločitve v konkretnem primeru, milejše določilo prvega odstavka 143. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je potrebno vprašanje, ali je poznejši oziroma spremenjeni zakon za storilca milejši, presojati ne zgolj s strogo formalno primerjavo prejšnjega in noveliranega zakonskega opisa določenega kaznivega dejanja, temveč z upoštevanjem v sodni praksi in teoriji že uveljavljenega načelnega kriterija, da je milejši tisti zakon, na podlagi katerega je, glede na posledice v konkretnem primeru, odločitev za storilca ugodnejša. 7. Prvostopenjsko sodišče je za svojo presojo v točkah od 13 do 22 izpodbijane sodbe navedlo obširne in prepričljive razloge, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje. Pravilno je ugotovilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009(1) zavzelo stališče, da v kolikor bi se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška popolnoma prekrili, bi to ustvarjalo pravno negotovost, represivnim organom pa omogočalo arbitraren pregon, tak položaj pa bi pomenil anomalijo pravnega reda, ki bi bila v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave), posegel pa bi tudi v načelo zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave). Nadalje je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno upoštevalo pojasnila k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika novela KZ-1B(2). Pravilno je ugotovilo, da je predlagatelj novele izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča v odločbi U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009, preučil tudi druge določbe posebnega dela Kazenskega zakonika, pri katerih gre za prekrivanje zakonskih znakov kaznivih dejanj in prekrškov ter zaradi ustreznejše razmejitve med kaznivimi dejanji in prekrški predlagal spremembe zakonskih opisov pri kaznivih dejanjih ogrožanja varnosti (135. člen KZ-1), zlorabe osebnih podatkov (143. člen KZ-1), organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo (212. člen KZ-1) ter nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom (307. člen KZ-1), ki so bile v zakonodajnem postopku tudi v celoti sprejete. V zvezi z zakonskim opisom kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1 je bilo ugotovljeno, da se prekriva z zakonskimi znaki prekrška po 1. točki prvega odstavka 91. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), torej je bila zakonska določba v kazenskem zakoniku v tem delu neustavna in je sodišče, upoštevaje citirano odločbo Ustavnega sodišča, v kazenskem postopku ne bi smelo uporabiti. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da zaradi neustavnosti določbe kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1 (ker zakonski opis ni omogočal razmejitve od prekrška), ki je veljala v času, ko naj bi obtoženi storil kaznivo dejanje, obtoženca ne bi bilo mogoče kazenskopravno obravnavati in je torej ta določba za obtoženca milejša. Posledično pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da kljub temu, da naj bi obtoženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake spremenjene in v času sojenja veljavne določbe kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1B, njegovo ravnanje v času storitve ni bilo kaznivo dejanje ter je obtoženca tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Prvostopenjsko sodišče se je v nadaljnjih razlogih izpodbijane sodbe (točka 23) povsem po nepotrebnem ukvarjalo z možnostjo izreka oprostilne sodbe iz razlogov po 4. točki 358. člena ZKP, kar pa ne pomeni, da je v nasprotju s prej navedenimi razlogi zaključilo, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano, kot to zatrjuje pritožnica. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, možnost izreka oprostilne sodbe zaradi podane nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba (4. točka 358. člena ZKP), pa je nakazalo zgolj pogojno oziroma podrejeno, zato pritožbeni očitki državne tožilke niso utemeljeni.

8. Državna tožilka nadalje v pritožbenih navedbah izpostavlja sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 26388/2012 z dne 23. 10. 2013. Utemeljeno sicer navaja, da je v citirani odločbi Višje sodišče v Ljubljani v podobnem primeru ocenilo, da je določba prvega odstavka 143. člena KZ-1B milejša od določbe prvega odstavka 143. člena KZ-1, kar je, zgolj ob primerjavi izvršitvenih ravnanj določenih v prvotnem zakonskem opisu („uporaba“) in spremenjenem zakonskem opisu („posredovanje v javno objavo“ ali „javna objava“) kaznivega dejanja, pravilno stališče. Vendar pa, kot je razvidno iz obrazložitve sklepa II Kp 26388/2012 sodišče druge stopnje vprašanja, kateri zakon je za obdolženko milejši, niti ni presojalo v luči odločbe Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 oziroma z vidika neustavnosti določbe prvega odstavka 143. člena KZ-1 zaradi prekrivanja zakonskih znakov kaznivega dejanja z zakonskimi znaki prekrška, zato pritožnica s sklicevanjem na citirani sklep Višjega sodišča v Ljubljani, pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

9. Sodišče druge stopnje na podlagi podatkov spisa (list. št. 254) ugotavlja, da je državno tožilstvo dne 9. 10. 2014 umaknilo obtožbo zoper soobtoženega Z. Z., posledično pa je opis kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov prilagodilo tako, da je iz opisa očitke temu obtožencu izpustilo, medtem ko je opis dejanja glede očitkov obtoženemu A. A. ostal nespremenjen. Državna tožilka v pritožbenih navedbah utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje v opisu kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov, ki ga je povzelo v izrek izpodbijane sodbe, ni upoštevalo modifikacije obtožnice z dne 9. 10. 2014, temveč je v izrek povzelo opis dejanja po prvotni, dne 26. 9. 2012 vloženi obtožnici. S takšnim ravnanjem je sicer zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča, ker se sprememba obtožnice ni nanašala na očitke obtoženemu A. A., ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, česar nenazadnje ne zatrjuje niti pritožnica.

10. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno presojo prvostopenjskega sodišča, da je imel obtoženec na podlagi vsebine uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od osumljenca – oškodovanke D. D. z dne 24. 10. 2003, v katerega avtentičnost in verodostojnost ni dvomil, in okoliščin, ki mu jih je v zvezi z najemnim razmerjem sklenjenim med G. G. in oškodovanko navajal najemodajalčev brat H. H. (katerega obtoženec šteje kot zaupanja vredno osebo), utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil v sporni izjavi objavljeni v časopisu ... in v njegovi spletni izdaji. Posledično pa je tudi utemeljeno zaključilo, da obtožencu ni mogoče očitati storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1, temveč je skladno z določbo četrtega odstavka 160. člena KZ-1 presojalo, ali je obtoženec s sporno izjavo izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1. Državna tožilka v pritožbenih navedbah izpostavlja del izpovedbe priče H. H., da je obtožencu povedal, da zadeva (njegova kazenska ovadba zoper oškodovanko v smeri kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ-1) „ni šla naprej“, vendar pa pri tem prezre njegovo nadaljnjo izpoved, da je obtožencu tudi povedal, da je kljub temu še vedno prepričan, da sta oškodovanka in njegov brat G. G. utajevala davke iz naslova plačila najemnin. Ob takšnih navedbah H. H. in upoštevaje, da je obtoženec razpolagal tudi z uradnim zaznamkom o razgovoru z oškodovanko kot osumljenko (ki se je vsebinsko nanašal tudi na način in okoliščine plačevanja najemnine G. G.), pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da je uradni zaznamek pomenil le to, da je bil z oškodovanko dne 24. 10. 2003 (pravilno 15. 10. 2003) opravljen razgovor na policiji ter da je obtoženec vedel, da je kazenska ovadba H. H. zavržena. Kot je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, od obtoženca kot pravnega laika ni mogoče zahtevati, da bi se moral zavedati, da uradni zaznamek policije še ne pomeni, da je nekdo dejansko storil kaznivo dejanje ali prekršek, pri čemer v zavrženi kazenski ovadbi H. H. oškodovanki niti ni očital morebitne davčne zatajitve, temveč zlorabo uradnega položaja. Nadaljnje pritožbeno zatrjevanje, da bi bil obtoženec kot prebivalec, župan in „večkratni obiskovalec sodišča v Kopru“ nedvomno seznanjen z morebitnim kazenskim postopkom zoper oškodovanko, pa je zgolj ugibanje, ki nima podlage v izvedenem dokaznem postopku in podatkih spisa. Sicer pa morebitni kazenski postopek zoper oškodovanko, ki je kot državna tožilka zaposlena pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru, zaradi objektivnega videza nepristranskosti sodišča, najverjetneje niti ne bi potekal pred Okrajnim ali Okrožnim sodiščem v Kopru, temveč pred drugim stvarno pristojnim sodiščem z območja Slovenije.

11. Ker je pritožbeno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbi zagovornikov ugodilo in obtoženca oprostilo obtožbe tudi za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, je pritožbeno zavzemanje državne tožilke za izrek višje denarne kazni za to dejanje, brezpredmetno.

K pritožbama obtoženčevih zagovornikov:

12. Obtoženčevi zagovorniki se pritožujejo zgolj zoper obsodilni del izpodbijane sodbe, pri čemer pa v pritožbah uveljavljajo v pretežni meri vsebinsko enake pritožbene razloge, zato se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, v tej odločbi ne opredeljuje do pritožbenih navedb vsake pritožbe posebej, temveč na obe odgovarja z istimi razlogi.

13. Pritožbene navedbe zagovornikov, da niso bili izpolnjeni pogoji za pregon po drugem odstavku 168. člena KZ-1, temveč bi morala oškodovanka vložiti zasebno tožbo, ker po njihovi oceni obtoženec sporne izjave ni izrekel proti oškodovanki kot državni tožilki (uradni osebi) v zvezi z opravljanjem njene službe v organu, v katerem je zaposlena, temveč se je nanašala na njeno osebno življenje, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je v času obravnavane izjave oškodovanka kot državna tožilka zastopala obtožnico zoper obtoženca zaradi kaznivega dejanja davčne utaje, obtoženčev očitek „Kje ima obraz, ta nepoštena tožilka ...“, s katerim je izrazil negativno vrednostno oceno oškodovanke, pravilno presojalo v kontekstu celotne sporne izjave obtoženca(3) in tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da besedna zveza „Prepričan sem, da mojega primera ne more več imeti“ meri na opravljanje oškodovankinega dela (točka 42 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na navedeno pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Prav tako pa ni utemeljeno pritožbeno navajanje zagovornika odvetnika E. E., da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe do njegovega vsebinsko enakega ugovora pravne narave ni opredelilo.

14. Kot je bilo že pojasnjeno v točki 10 obrazložitve te odločbe, je sodišče prve stopnje na podlagi v izvedenem dokaznem postopku ugotovljenih dejstev pravilno ocenilo, da je imel obtoženec utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega kar je trdil v sporni izjavi in v nadaljevanju, skladno z določbo četrtega odstavka 160. člena KZ-1, presojalo, ali je obtoženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče pa kot sprejemljive ocenjuje tudi nadaljnje dokazne zaključke izpodbijane sodbe, da obtoženčeva izjava „Kje ima obraz ta nepoštena tožilka ...“ izraža negativno vrednostno oceno oškodovanke v objektivnem smislu, kot tudi da je obtoženec, ker je bil v tistem časovnem obdobju obtoženec v kazenski zadevi, v kateri je oškodovanka kot državna tožilka zastopala obtožnico, sporno izjavo izrekel pri obrambi svojih pravic in interesov. Upoštevaje navedene zaključke pa je sodišče prve stopnje, skladno z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1, moralo tudi presojati, ali je obtoženec žaljivo izjavo izrekel z namenom zaničevanja(4).

15. Zagovorniki v pritožbenih navedbah izpostavljajo stališča, ki jih je v odločbi Up-1182/12 z dne 14. 5. 2015 (tudi ob upoštevanju prakse Evropskega sodišča za človekove pravice(5)), sprejelo Ustavno sodišče RS in tudi po presoji pritožbenega sodišča upravičeno izražajo nestrinjanje z dokazno presojo prvostopenjskega sodišča, da je iz besedne zveze „Kje ima obraz, ta nepoštena tožilka“ razvidno, da obtoženčeva izjava izraža napad na osebnost oškodovanke, njeno sramotitev, ponižanje in prezir ter je ni mogoče razumeti drugače kot zaničljivo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bila obtoženčeva izjava podana v zvezi z oškodovankino funkcijo državne tožilke (in njenim delom v državnem organu), da je imel obtoženec utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega kar je trdil in da je oškodovanka v tistem obdobju zastopala obtožnico, ki je obtožencu očitala kaznivo dejanje davčne zatajitve. Ob navedenem pa je, kot utemeljeno izpostavljajo pritožniki, potrebno upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča, da je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad delom državnih tožilcev kot nosilcev javne funkcije, državni tožilci pa morajo biti v zvezi s tem pripravljeni na morebitne kritične in neprijetne besede, zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela širše. Upoštevaje okoliščine, v katerih je obtoženec izrekel sporno izjavo ter dejstvo, da je sodišče prve stopnje sprejelo njegov zagovor, da je z izjavo le sledil težnji, da bi bili v Sloveniji vsi enaki (da bi vsi državljani plačevali davke), torej da je v izjavi tudi javno izpostavil problem enakosti pred zakonom, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da ni mogoče zaključiti, da je obtoženec izjavo (ki je sicer objektivno žaljiva) izrekel izključno z namenom žalitve, sramotitve in zaničevanja oškodovanke, niti to ne izhaja iz same vsebine izjave oziroma uporabljenih besednih zvez, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju celotne obtoženčeve sporne izjave in vseh okoliščin, v katerih jo je izrekel, tudi po oceni pritožbenega sodišča očitek „Kje ima obraz, ta nepoštena tožilka ...“, ki ga sicer ocenjuje kot pretiranega in žaljivega, ne izraža izključnega namena osebnega ponižanja oškodovanke oziroma zaničevanja njene osebnosti, temveč ga je potrebno presojati v luči kritike oziroma nestrinjanja z (domnevnim) ravnanjem državne tožilke kot nosilke javne funkcije. Upoštevaje, da so državni tožilci v zvezi s svojim delom podvrženi strogemu nadzoru javnosti, pa sodišče druge stopnje sprejema tudi pritožbene navedbe, da obtoženec sporne izjave ni podal le v lastnem, temveč tudi v javnem interesu, kar je s sprejetjem njegovega zagovora, da je z izjavo le sledil težnji, da bi bili v Sloveniji vsi enaki, očitno ocenilo tudi prvostopenjsko sodišče. Navedeno pa je še dodatna okoliščina, ki izključuje namen zaničevanja, saj je, kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča, bistvena značilnost zaničljive izjave osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da iz obtoženčevega načina izražanja ali iz drugih okoliščin ni razvidno, da bi sporno izjavo podal z namenom zaničevanja oškodovanke, zato so izpolnjeni pogoji za izrek oprostilne sodbe po 2. točki 358. člena ZKP, saj so podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost (tretji odstavek 158. člena KZ-1).

16. Ker je torej pritožbeno sodišče presodilo, da je bilo dejansko stanje v obsodilnem delu izpodbijane sodbe zmotno ugotovljeno in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, je ravnalo po določilu petega odstavka 392. člena ZKP in je pritožbama obtoženčevih zagovornikov ugodilo ter izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko II izreka spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP je tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, bremenijo proračun. Pritožbo državne tožilke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Op. št. (1): Citirana odločba je bila izdana v postopku za presojo ustavnosti prvega odstavka 310. člena KZ v katerem je Ustavno sodišče odločilo, da je prvi odstavek 310. člena v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s „protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen“, v neskladju z 2. členom Ustave in z 28. členom Ustave, ker se zakonski znaki kaznivega dejanja v tem delu lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju v zvezi z 10. členom istega zakona. V razlogih odločbe je Ustavno sodišče tudi navedlo, da dela določbe, za katero je ugotovilo neustavnost, sodišče v kazenskem postopku ne bo smelo uporabiti.

Op. št. (2): Poročevalec Državnega zbora RS, EPA 1893 V z dne 3. 6. 2011 Op. št. (3): „Kje ima obraz, ta nepoštena tožilka, ki je sama utajila davek, pa meni očita, da sem to storil? Prepričan sem, da mojega primera ne more več imeti. Pričakujem, da bo tokrat kakšen tožilec končno razrešen.“ Op. št. (4): V kolikor je izjava, ki ima vse objektivne znake kaznivega dejanja razžalitve, podana v okoliščinah določenih v tretjem odstavku 158. člena KZ-1, mora biti skladno z istim zakonskim določilom za obstoj kaznivega dejanja izpolnjen še nadaljnji pogoj, da se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da je žaljivo dejanje storjeno z namenom zaničevanja, sicer se storilec ne kaznuje.

Op. št. (5): Sodbe v zadevah Sürek proti Turčiji z dne 8. 7. 1999 in Braun proti Poljski z dne 4. 11.2014, Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991, Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006, Mladina d.d. proti Sloveniji z dne 14. 4. 2014, Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003 in Blaja News Sp. z.o.o. Proti Poljski z dne 26. 11. 2013