Jedro

Pri presoji t.i. zakonodajne protipravnosti je treba izhajati iz narave dela zakonodajnega organa, v primeru občin Občinskega sveta. Odškodninsko odgovornost Občinskega sveta lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je drugotoženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.065,5 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni v petnajstih dneh plačati tožeči stranki znesek 2.086.463,03 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh plačati prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 9.295,85 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 9.601,82 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno, iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (339. in 340. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Prvotožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Drugotožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb (tožeča stranka v pritožbi smiselno izpodbija le odločitev glede drugotožene stranke), pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko napačno obravnavalo kot tožbeni zahtevek zoper organ državne uprave, to je zoper Upravno enoto. Drugotožena stranka je Občina, temeljna samoupravna lokalna skupnost. Za odškodninsko odgovornost občine po 26. členu Ustave RS morajo biti kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi tudi protipravnost (nedopustno ravnanje). Če ena od predpostavk ni podana, ni odškodninske odgovornosti. Protipravnost mora zatrjevati in dokazati tožeča stranka.

Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je škoda nastala zaradi sprejetja določb 5., 9. in 10. člena Odloka

o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto L. (v nadaljevanju Odlok), zaradi katerih je bila zavrnjena njena (dne 30. 09. 2002 spremenjena) zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti objektov znotraj kompleksa N. za reciklažo odpadnih gum in odpadne plastike z odločbo Upravne enote Lendava št. 35100-4/2002-020 z dne 13. 06. 2003 (priloga B2). Omenjene določbe je sprejel Občinski svet (kot najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine; v nadaljevanju Občinski svet), za čigar ravnanje drugotožena stranka odgovarja.

Ustavno sodišče je s sklepom opr. št. U-I-376/06-5 z dne 14. 02. 2008 pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenih določb Odloka zavrglo, ker pobudnica (tožeča stranka) ni izkazala, da je pred vložitvijo pobude izčrpala pravna sredstva zoper odločbo o zavrnitvi izdaje lokacijskega dovoljenja.

Pri presoji t.i. zakonodajne protipravnosti je treba izhajati iz narave dela zakonodajnega organa, v primeru občin Občinskega sveta. Odškodninsko odgovornost Občinskega sveta lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. Po presoji pritožbenega sodišča pa Občinski svet takih kršitev, tudi očitane kršitve 74. člena Ustave RS, z Odlokom

o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto L.

ni zagrešil. Ustava RS vsem gospodarskim subjektom pri njihovem gospodarskem poslovanju zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo (prvi odstavek 74. člena). Ustava RS izrecno določa, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij ter da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena). Vsebina in meje javne koristi so razvidne iz zakonske ureditve posameznega področja.

Občina L. je na podlagi določb Z akona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in Statuta Občine L. s sprejetjem Odloka izvrševala zgolj svoje z zakonom določene obveznosti oziroma pristojnosti. Ker v ravnanju Občinskega sveta pritožbeno sodišče ni ugotovilo ni protipravnosti, na podlagi tožbenih navedb odškodninska odgovornost drugotožene stranke ni podana.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

O pritožbenih stroških Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti drugotoženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbene stroške drugotožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika drugotožene stranke, Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče drugotoženi stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (3.750 točk). Upoštevajoč 20 % DDV znaša nagrada pooblaščencu drugotožene stranke 2.065,50 EUR.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te sodbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega in tretjega odstavka 313. člena ZPP tožeči stranki naložilo plačilo pritožbenih stroškov drugotožene stranke v paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.