Jedro

Skladno z osnovnim namenom ZDen, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice, se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika. In ker so bili razlaščenci prejšnji lastniki nezazidanih stavbnih zemljišč, pri vrednotenju ni mogoče upoštevati spremenjenega statusa zemljišč ob podržavljenju, do katerega je prišlo s pozidavo zemljišč. Zemljišč namreč ni pozidal prejšnji lastnik, ampak okupator med vojno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.5.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper nadomestno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 27.11.2001, s katero je ta pok. upravičenkam M.M., A.M. in F.T. priznala odškodnino za podržavljena zemljišča v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v znesku 575.304,61 DEM ter odločila, da je SOD dolžna obveznice v navedeni višini izročiti tožniku kot skrbniku za poseben primer.

V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da denacionalizacijskim upravičenkam ni mogoče priznati odškodnine za zazidana stavbna zemljišča. V postopku je bilo namreč ugotovljeno in to tudi ni sporno, da so stavbe na zemljiščih zgradili Nemci med vojno pred formalnim podržavljenjem zemljišč. Zato je tudi po presoji sodišča zemljišča vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča. Po mnenju sodišča se po enačbi iz 13. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, premičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 42/93) lahko vrednotijo le zemljišča, ki so bila kot pozidana stavbna zemljišča, torej skupaj s stavbami, predmet podržavljenja. Stanje zemljišča ob podržavljenju v smislu določbe 1. odstavka 44. člena ZDen pomeni pravni status podržavljenega premoženja, vendar z upoštevanjem dejanskih okoliščin o podržavljenju. To pa za obravnavano zadevo pomeni, da se kot tak status upošteva, ker so bila podržavljena le zemljišča brez stavb, kar ni sporno, nezazidano stavbno zemljišče. Po presoji sodišča zato ni pomembno s čigavimi sredstvi so bili zgrajeni objekti na podržavljenih zemljiščih, saj ta dejstva niso podlaga za odločitev.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče sodišča nepravilno in v nasprotju z določbo 1. odstavka 44. člena ZDen in Navodila. Po navedeni določbi ZDen se vrednost zemljišč določi po stanju ob podržavljenju. Niti Zden, niti Navodilo ne določata izjem glede vprašanja, ali je pred podržavljenjem premoženja kdo drug poleg upravičenca vlagal vanj, oziroma povečal njegovo vrednost. Ker so bila zemljišča ob podržavljenju, to je ob izdaji razlastitvene odločbe z dne 30.7.1952 in z dne 5.12.1958 pozidana z objekti, kar ni sporno, bi se morala podržavljena zemljišča vrednotiti po določbi 13. člena Navodila. Za določitev odškodnine ni pomembno, kdo je zgradil objekte na podržavljenem zemljišču in s čigavimi sredstvi. Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. I Up 405/2001-2, v kateri navaja, da niti ZDen niti Navodilo ne določata izjem v zvezi z določanjem vrednosti podržavljene nepremičnine in da ni pomembno, če se je pred podržavljenjem povečala vrednost nepremičnine zaradi ravnanja tretjega. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek ali, da samo odloči o zadevi tako, da upravičenkam pripada odškodnina v obveznicah SOD v višini 862.956,93 DEM.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba, d.d. Ljubljana, kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje podržavljenega premoženja in posledično višina odškodnine. Za določitev vrednosti podržavljenega premoženja je odločilno stanje premoženja ob podržavljenju. Če je bilo zemljišče ob podržavljenju zazidano stavbno zemljišče, se vrednost zemljišča določi po enačbi iz 13. člena Navodila. Če pa je bilo zemljišče ob podržavljenju nezazidano stavbno zemljišče se vrednost določi po določbi 14. člena Navodila, če je bilo zemljišče ob podržavljenju komunalno opremljeno ali ga je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Sporna zemljišča so bila sicer ob podržavljenju res pozidana, vendar pa iz podatkov spisa izhaja in to niti ni sporno, da jih ni pozidal prejšnji lastnik zemljišč, ampak okupator med vojno. Ker so bili prejšnji lastniki pred pozidavo s strani okupatorja lastniki nezazidanih stavbnih zemljišč, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage, da bi se taka zemljišča vrednotila kot zazidana stavbna zemljišča. Osnovni namen ZDen je poprava krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, pri čemer je v postopkih denacionalizacije upoštevati temeljno načelo ZDen, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice. To pomeni, da se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika. In ker so bili razlaščenci prejšnji lastniki nezazidanih stavbnih zemljišč, bi bili, kolikor bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišč, glede na to, kako je ta nastala, neopravičeno obogateni. Zato bi bilo vrednotenje, kot ga predlaga tožnik, v nasprotju z namenom ZDen.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 405/2001 z dne 7.2.2002. Ta sodba je bila izdan v drugi denacionalizacijski zadevi. Drug upravni spor pa je predmet presoje konkretnih okoliščin in konkretnih razlogov.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.