Jedro

V določbah ZFPPIPP ni podlage za sklep, da niso (nikoli) izpodbojna plačila za tekoče dobave, potrebne za redno poslovanje dolžnika, če so bile dobave opravljene v obdobju insolventnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavi učinek prodajne pogodbe z dne 23.6.2009 za prodajo stanovanja št. 35 E v stanovanjskem bloku na naslovu XXX za kupnino 38.000,00 EUR, da se nadalje razveljavi učinek prodaje bonov v skupni višini 14.950,00 EUR ter da se razveljavi učinek dogovora z dne 24.6.2009, s katerim sta pravdni stranki pobotali medsebojne terjatve v višini 52.190,00 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 52.190,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške 2.269,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je štelo storitve tožene stranke (dobavo malic za delavce tožeče stranke) za tekoče dobave, ki so potrebne za redno poslovanje tožeče stranke v skladu s 3. točko drugega odstavka 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS št. 126/2007 s spremembami do 52/2010; nadalje: ZFPPIPP). Navedlo je, da niso izpodbojna plačila za tekoče dobave, potrebne za redno poslovanje tožeče stranke, opravljene v obdobju insolventnosti, v kolikor je tožeča stranka upnike z enakim položajem obravnavala enako. Menilo je, da bi bilo plačilo za dobavo, potrebno za redno poslovanje tožeče stranke, izpodbojno le, če bi tožeča stranka izkazala, da je bila dobava blaga izvršena pred nastopom insolventnosti, do plačila pa bi prišlo v obdobju izpodbojnosti in insolventnosti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bile storitve tožene stranke opravljene pred nastopom insolventnosti.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je takšno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje zmotno. ZFPPIPP ne obravnava posebej vprašanja izpodbojnosti v izpodbojnem obdobju opravljenih tekočih dobav, potrebnih za redno poslovanje dolžnika. Po presoji pritožbenega sodišča zato ni podlage za sklep sodišča prve stopnje, da (nikoli) niso izpodbojna plačila za tekoče dobave, opravljene v obdobju insolventnosti. Izpodbojnost izpolnitve dolžnika je odvisna od vprašanja, ali je bila izpolnitev dolžnika opravljena v času izpodbojnosti, ni pa pomembno, kdaj je bila opravljena predhodna izpolnitev upnika (prim. mag. Anja Drev: Izpodbojnost plačil tekočih stroškov poslovanja in tekočih dobav v stečaju, Podjetje in delo, št. 5/2011, stran 796 in 797). Po presoji pritožbenega sodišča je zato materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je za razsojo v zadevi odločilno, ali so bile storitve upnika (tožene stranke) opravljene pred nastopom insolventnosti. Glede na določbe ZFPPIPP je treba v vsakem primeru posebej presojati obstoj subjektivnih in objektivnih pogojev izpodbojnosti iz 271. člena ZFPPIPP.

7. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti pravnorelevantna dejstva glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kot jih zakon določa v 269. členu do 278. členu ZFPPIPP, ob upoštevanju trditvene podlage obeh pravdnih strank. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da naj bi tožena stranka tožeči stranki po pogodbi o opravljanju gostinske dejavnosti št. 100207001 (v zvezi s aneksoma št. 1 in 2) dobavljala malice ter da iz tega naslova (iz obdobja pred 24.6.2009) izvira terjatev tožene stranke v višini 52.238,88 EUR. Kot navaja tožeča stranka, naj bi bilo kasneje dogovorjeno, da ji tožeča stranka, namesto plačila v denarju, proda bone v višini 14.950,00 EUR ter stanovanje št. 35 E. na XXX v vrednosti 38.000,00 EUR.

8. Iz navedb tožeče stranke je razvidno, da je tožeča stranka objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka odstavka 271. čl. ZFPPIPP dokazovala s pomočjo domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Ta domneva velja za primer, ko je dolžnik izpodbijano dejanje opravil zaradi izpolnitve svoje obveznosti do upnika (tožene stranke) iz dvostranskega pravnega posla, pri čemer je upnik svojo izpolnitev do dolžnika opravil pred njim. Tožeča stranka je namreč trdila, da je bila izpolnitev stečajnega dolžnika (prodaja stanovanja in bonov ter dogovor z dne 24.6.2009) opravljena zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe (pogodbe o opravljanju gostinske dejavnosti) v korist upnika, ki je svojo nasprotno dobavo opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. V takem primeru velja, da je objektivni pogoj izpodbijanja izpolnjen, če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače. Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje domneve je bilo torej na strani tožene stranke, ki pa trditev, s katerimi bi izpodbijala navedeno domnevo, ni podala.

9. Tožeča stranka se je v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbijanja sklicevala na izpodbojno domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Subjektivni pogoj je v tem primeru podan, če upnik izpolnitev terjatve prejme pred dnevom zapadlostjo ali v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitev obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot predmetni. V zvezi s tem je tožeča stranka trdila, da je bil naknadno dogovorjen drugačen način izpolnitve tožeče stranke, saj je toženi stranki prodala stanovanje in bone, namesto da bi ji za opravljene storitve plačala. Trdila je, da je bila s tem dogovorjena nadomestna izpolnitev, ki predstavlja izpodbojno pravno dejanje. Tožena stranka je v zvezi s tem trdila, da je za odločitev bistven pobotni dogovor z dne 24.6.2009, ki ne predstavlja izpodbojnega dejanja, saj bi bile medsebojne terjatve pobotane po samem zakonu na podlagi 261. členu ZFPPIPP. Poleg tega se je tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke branila tako, da je navajala in dokazovala, da tožeča stranka dne 23.6.2009 ni bila insolventna. V kolikor bi se izkazalo drugače, pa je tožena stranka zatrjevala in dokazovala, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka tedaj insolventna. Tožena stranka je torej zatrjevala in dokazovala, da ni izpolnjena domneva iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, s pomočjo katere je tožeča stranka dokazovala obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka odstavka 271. čl. ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje navedenih trditev zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni presojalo.

10. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je treba pritožbi ugoditi. Zaradi pravice do izjave pred sodiščem prve stopnje je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti znotraj okvira 271. in 272. člena ZFPPIPP, ob upoštevanju trditvene podlage obeh pravdnih strank in v skladu z zgoraj podanimi napotki.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.