11. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 247/2002 z dne 10. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1391/2001 z dne 5. 3. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah št. K 102/98 z dne 3. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila v okviru preizkusne dobe dveh let določena kazen štirih mesecev zapora. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave. Kršitev naj bi bila storjena s tem, ker sodišče pritožnika ni opozorilo na njegovo pravico do priprave obrambe. Pritožnik navaja, da bi moral v interesu pravičnosti imeti zagovornika po uradni dolžnosti. Ko ni bil več sposoben, da bi se branil sam, je takšen predlog tudi podal. Sklep sodišča o zavrnitvi njegovega predloga naj bi bil neutemeljen, saj je sodišče razpolagalo s pritožnikovimi finančnimi podatki in s psihiatričnim izvedenskim mnenjem, iz katerega naj bi bilo razvidno, da se pritožnik zaradi različnih motenj ni sposoben sam braniti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi, izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Predmet ustavne pritožbe so izpodbijane sodbe, izdane v kazenskem postopku, v katerem je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. V tem postopku se lahko kot relevantne presoja samo tiste zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki so nastale pri odločanju o pritožnikovi krivdi pred sodiščem prve in druge stopnje ter Vrhovnim sodiščem. Ne morejo pa biti predmet preizkusa v postopku s to ustavno pritožbo tiste kršitve, ki naj bi nastale z akti, izdanimi po predlogu za dodelitev zagovornika.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Po določbi prve alineje 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti med drugim zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, in pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave).

6.Pritožnikov očitek kršitve pravice do obrambe zaradi tega, ker mu ni bil dodeljen zagovornik po uradni dolžnosti iz razloga pravičnosti, ni utemeljen. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da se je pritožnik po opozorilu, da si lahko vzame zagovornika, odločil, da se bo pred sodiščem prve stopnje zagovarjal sam. V konkretnem primeru namreč niso bili izpolnjeni pogoji za obligatorno formalno obrambo po 70. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Zahtevo za dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti v skladu s takrat veljavnim 438. členom ZKP (sedaj prvi odstavek 71. člena ZKP) je pritožnik podal šele po razglasitvi sodbe prve stopnje. Višje sodišče se je v obrazložitvi sodbe izčrpno opredelilo do zatrjevane kršitve pravice do obrambe in ocenilo, da ta ni bila kršena, saj je sodišče prve stopnje glavno obravnavo izvedlo skladno z določbami o glavni obravnavi in pritožnika pravilno opozorilo na vse njegove pravice in možnosti, ki jih ima v postopku. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravica do obrambe s tem, ko se je pritožnik pred sodiščem prve stopnje zagovarjal sam in mu ni bil dodeljen zagovornik po uradni dolžnosti, ni bila kršena. Ustavno sodišče ocenjuje, da so sodišča s tem zadostila kriterijem, ki so relevantni z vidika presoje zatrjevanih kršitev. Glede na navedeno za kršitev druge alineje 29. člena Ustave ne gre.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer