Jedro

Iz vsebine pooblastila 20. 7. 2000 izhaja, da je pooblastilo neomejeno in lahko tožnica po lastni izbiri in po potrebi pooblašča druge osebe za posamezna opravila ali celotne postopke, za katere je pooblaščena. To pomeni, da je tožnica lahko pooblastila druge osebe tudi za posamezna opravila, ki so povezana z denacionalizacijskim in zapuščinskim postopkom. Tožnica je bila torej za pridobitev podatkov za vložitev denacionalizacijske zahteve upravičena pooblastiti odvetnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 5.782,48 EUR tožnici s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 3.161,84 EUR (II. točka izreka) in odločilo, da bo stroških postopka odločeno s s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi zoper ugodilni del navedene sodbe (I. točka izreka) nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča o obstoju mandatne pogodbe med pravdnima strankama. Sodišču očita kršitev 8. točke (pravilno 14. točke) drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodba nima ugotovitev, kdaj je bila sklenjena mandatna pogodba in kakšna je bila njena vsebina. Pojasnjuje, da pooblastilo 20. 7. 2000 ni vsebovalo soglasja tožnice, da sprejema zastopanje. Prav tako je veljalo le za konkretno denacionalizacijsko zadevo in ni bilo neomejeno. Zato bi tožnica morala pridobiti novo pooblastilo za sklenitev izvensodne poravnave z A. A. in za začetek sodnega spora z odvetnikom B. B. Po mnenju pritožnice angažiranje odvetnika A. A. za pridobitev dokumentacije glede državljanstva pokojnega C. C. ni bilo potrebno, saj to vprašanje ni bilo sporno. Tudi sicer je upravni organ po 63. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti obstoj državljanstva. Navaja, da je bila tožnica 31. 1. 2009 v zamudi s plačilom 15.000,00 EUR B. B. Ker je tožbo vložila šele 12. 9. 2014, čeprav bi že 31. 1. 2009 lahko zahtevala povračilo stroškov, je terjatev iz naslova 15.000,00 EUR stroškov tožnice zastarana (346. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Poudarja, da strošek 15.000,00 EUR tudi sicer ni potreben oziroma ni povezan z denacionalizacijskim postopkom, temveč gre za odškodninski spor. Meni, da tudi stroški za odvetniško zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi P 208/2012 niso povezani s pooblastilnim razmerjem, temveč so nastali po krivdi tožnice - tj. zaradi njenega neskrbnega ravnanja, ki se s toženko ni posvetovala glede poslov z B. B., kakor tudi ne glede dogovora o prenosu lastninske pravice namesto plačila za opravljene storitve. Opozarja, da je tožnica dobila povrnjenih 423,63 EUR pravdnih stroškov, zato je potrebno ta znesek odšteti od odvetniških stroškov D. D. v višini 2.347,44 EUR. Toženka mora torej povrniti tretjino stroškov od 1.923,81 EUR, kar znaša 641,27 EUR. Izpodbija tudi odločitev o stroških v III. točki izreka. Sodišču očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj v ZPP ni imelo podlage za odločitev, da bo o stroških odločalo s posebnim sklepom. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva povračilo stroškov zastopanja v denacionalizacijskem postopku po pokojnem C. C., ki odpadejo na toženko kot eno izmed njegovih treh hčera. Tako tožnica vtožuje tretjino stroškov, ki jih je plačala odvetniku B. B. za svoje zastopanje glede terjatev Odvetniške pisarne A. A. ter tretjino stroškov odvetnika D. D., ki jo je zastopal v sodnem sporu z B. B. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka 20. 7. 2000 pooblastila tožnico za zastopanje v denacionalizacijski zadevi po pokojnem C. C. in za zastopanje v zapuščinskem postopku (priloga A3). Sporna pa sta bila pravna narava in obseg pooblastila - tj. ali so vtoževani stroški povezani z zastopanjem toženke v denacionalizacijskem postopku.

6. Pritrditi gre stališču prvostopenjskega sodišča o obstoju pooblastilnega razmerja med pravdnima strankama. Iz okoliščin primera jasno izhaja, da je tožnica pooblastilo sprejela, saj je toženko zastopala v denacionalizacijskem postopku po C. C., v katerem je bilo izplačanih iz naslova odškodnin s strani SOD-a dva milijona EUR in vrnjeno obseženo premoženje v naravi 4.000 ha gozda.(1) Ko je tožnica pooblastilo sprejela, je bilo vzpostavljeno mandatno razmerje med pravdnima strankama. S tem je bila sklenjena mandatna pogodba z vsebino pooblastila, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v 12. točki obrazložitve.(2) Pritožbeni očitek, da iz sodbe ne izhaja, kdaj je bila pogodba sklenjena in kakšna je njena vsebina, zato ni utemeljen. Poudariti velja, da pooblastilo zagotavlja zgolj zunanjo razpoznavnost pooblastitve (podelitve upravičenja za zastopanje) - gre za enostransko listino, s katero se pooblaščenec izkaže v razmerju do tretjih. Nanaša se torej na zunanje razmerje pri zastopanju, tj. na razmerje med pooblastiteljem in drugo pogodbeno stranko. Razlog podelitve pooblastila pa je notranje razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem, ki praviloma nastane s sklenitvijo mandatne pogodbe, s katero se pooblaščenec zaveže za pooblastitelja opravljati storitev zastopanja. Pooblaščenec pridobi upravičenje za zastopanje s pooblastitvijo, ki je enostranski pravni posel pooblastitelja. Ko to pooblastilo sprejme, nastane tudi obveznost zastopanja. Vsebina pravnega razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem ima značilnosti pogodbe o naročilu,(3) s katero se mandatar zaveže naročitelju zanj opraviti določene posle in hkrati pridobi pravico te posle opraviti (766. člen OZ). Pooblastilo za zastopanje v denacionalizacijskem in zapuščinskem postopku, ki ga je tožnica sprejela, torej predstavlja vsebino mandatne pogodbe.

7. Mandatar je upravičen do povrnitve tistih stroškov, ki so bili potrebni za pravilno izpolnitev, in sicer ne glede na to, ali je posel uspešno opravil, ali pa je svojo obveznost sicer pravilno izpolnil, vendar interesa naročitelja ni uresničil(4) (glej 776. člen OZ). Med stroške v zvezi z opravljanjem posla sodijo tudi zneski, ki jih je mandatar plačal svojemu sopogodbeniku na podlagi posla, ki ga je sklenil (v svojem imenu in) za račun naročitelja.(5) Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da med potrebne stroške sodi tudi plačilo stroškov odvetniku B. B. za zastopanje glede terjatev Odvetniške pisarne A. A. ter plačilo odvetniških stroškov D. D. v sodnem sporu z B. B. Iz vsebine pooblastila 20. 7. 2000 (A3) izhaja, da je pooblastilo neomejeno in lahko tožnica po lastni izbiri in po potrebi pooblašča druge osebe za posamezna opravila ali celotne postopke, za katere je pooblaščena. To pomeni, da je tožnica lahko pooblastila druge osebe tudi za posamezna opravila, ki so povezana z denacionalizacijskim in zapuščinskim postopkom. Tožnica je bila torej za pridobitev podatkov za vložitev denacionalizacijske zahteve upravičena pooblastiti odvetnika. Po presoji pritožbenega sodišča je sklenitev izvensodne poravnave z Odvetniško pisarno A. A. povezana z denacionalizacijsko zadevo, na katero se nanaša pooblastilo 20. 7. 2000. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica posel, za katerega je imela pooblastilo, uspešno opravila tudi s pomočjo Odvetniške pisarne dr. A. A., ki je bila pooblaščena za pridobitev podatkov, potrebnih za izvedbo denacionalizacijskega postopka. Toženka namreč ni prerekala trditev tožnice, da je angažirala odvetnika A. A. za pridobivanje dokumentacije glede državljanstva pokojnega C. C., predvsem pa v zvezi z vprašanjem ali je denacionalizacijski upravičenec oziroma ali je pokojni C. C. prejel kakršnokoli odškodnino (na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 11. 2015, list. št. 45). To pomeni, da so bila opravljena dejanja Odvetniške pisarne dr. A. A. v mejah pooblastila. Pritožbene trditve, da vprašanje državljanstva ni bilo sporno in da je dolžnost upravnega organa ugotoviti obstoj državljanstva, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP), saj toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno.(6) Ob tem pa pritožba niti ne nasprotuje trditvam, da je bilo odvetnika dr. A. A. treba angažirati glede vprašanja, ali je pokojni dr. C. C. že prejel odškodnino (in za pridobitev potrebnih podatkov iz 62. člena ZDen).

8. Dodati velja, da tudi sicer niso utemeljene pritožbene trditve, da pooblastitev odvetnika ni bila potrebna, ker vprašanje državljanstva ni bilo sporno, oziroma, ker bi podatke pridobil upravni organ. Trditveno in dokazno breme v postopku denacionalizacije je namreč naloženo stranki, ki zahteva vračanje premoženja.(7) Postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve, ki jo vloži upravičenec (oziroma njegov pravni naslednik) in mora vsebovati obvezne sestavine po določbi 62. člena ZDen.(8) Nepopolna vloga za denacionalizacijo, ki jo stranka ne dopolni kljub pozivu upravnega organa in opozorilu na posledice, se zavrže (67. člen Zakon o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, enako drugi odstavek 68. člena ZUP/68).(9) V postopku za denacionalizacijo, ki teče na zahtevo stranke, mora torej stranka predložiti vsa po 62. členu ZDen zahtevana dokazila, če hoče, da bo zahtevek ugodno rešen. Le v primeru, če listine, zahtevane po citiranem zakonskem določilu, ne obstajajo in jih zato stranka ne more predložiti, mora upravni organ po uradni dolžnosti od zavezanca ali tretjih oseb zahtevati dokazila o verjetnosti obstoja pravice (63. člen ZDen). Ker toženka ni trdila, da listine ne obstajajo, ne gre za primer, ko bi moral upravni organ po uradni dolžnosti ravnati po 63. členu Zden.(10)

9. Pritožnica ne more uspeti z ugovorom, da je strošek 15.000,00 EUR, ki ga je tožnica plačala odvetniku B. B. za sklenitev zunajsodne poravnave z odvetnikom A. A., nepotreben. Ne drži, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 208/2012 tožnici naloženo plačilo odškodnine 15.000,00 EUR odvetniku B. B. zaradi njenega protipravnega (neskrbnega) ravnanja. Iz sodbe namreč jasno izhaja, da ni šlo za odškodninski zahtevek, temveč za izpolnitev pogodbe (izpolnitev obveznosti po 239. členu OZ, glej prilogo A4, str. 11). Terjatev, ki jo je vtoževal odvetnik B. B., ni bila odškodninska terjatev zaradi neskrbnega ravnanja tožnice, temveč se je nanašala na izpolnitev pogodbene obveznosti - plačilo opravljene storitve, tj. sklenitve izvensodne poravnave z Odvetniško pisarno A. A. (A6), ki je bila pooblaščena za pridobitev podatkov, potrebnih za vložitev denacionalizacijske zahteve. Ker celotna vtoževana terjatev odvetnika B. ni bila utemeljena, ni mogoče slediti pritožbi, da so sodni stroški nastali izključno po krivdi tožnice. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da so bili tudi stroški za odvetniško zastopanje v sodnem sporu z B. B. povezani s pooblastilnim razmerjem 20. 7. 2000. 10. Po prvem odstavku 776. člena OZ mora naročitelj povrniti vse potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da pridobi mandatar pravico zahtevati povračilo stroškov že v trenutku, ko opravi posel. Ker iz trditev tožnice (in listinskih dokazil v prilogi A9 in A13) izhaja, da so bili stroški odvetnika B. B. poravnani v mesecu februarju in marcu 2014, terjatev tožnice do vložitve tožbe 12. 9. 2014 še ni zastarala (346. člen OZ). Pritožnica nadalje ne more uspeti z očitki, da pooblastilo ne vsebuje dogovora, da toženka krije 1/3 stroškov mandatarke. Toženka mora namreč povrniti vse potrebne stroške. Pri tem stroški, ki odpadejo nanjo znašajo 1/3, saj je ena izmed treh hčera pokojnega C. C. (glej opombo št. 2 izpodbijane sodbe).

11. Pritožbene navedbe, da je treba odšteti 423,63 EUR pravdnih stroškov, ki jih je sodišče s sodbo P 208/2012 priznalo tožnici, niso utemeljene. Iz neprerekanih trditev tožnice (list. št. 5) namreč izhaja, da je znesek 423,63 EUR tožnica pobotala s svojo obveznostjo do odvetnika B. B. (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar potrjuje tudi elektronsko sporočilo v prilogi A8.(11) Dodati velja, da je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala le, da ni jasno, zakaj je odvetnik znesek 423,63 EUR plačal družbi F., čeprav je ta znesek tožnici dolgoval B. B. (list. št. 38). Trditve o zmanjšanju stroškov D. D. za znesek prisojenih pravdnih stroškov (423,63 EUR) pa toženka ni podala. Zato navedbe o zmanjšanju odvetniških stroškov v sodnem sporu z B. B. predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP), saj toženka ni izkazala, da trditev brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno.

12. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje o pravdnih stroških moralo odločiti že s sodbo. Za pridržanje odločitve o povrnitvi stroškov do izdaje posebnega sklepa o stroških, sodišče v določbah ZPP ni imelo podlage.(12) S sodbo 18. 1. 2016 se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, zato bi sodišče v sodbi moralo odločiti o povrnitvi stroškov (tretji odstavek 163. člena ZPP). Vendar postopanje sodišča predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP,(13) izostanek stroškovne odločitve pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplival, saj bo pritožba zoper stroškovni sklep tožnici zagotovljena po njegovi izdaji. Tudi sicer pritožbeno sodišče na relativne bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato je na strani pritožnice izkaz verjetnosti vpliva kršitve na odločitev v sodbi. Toženka bi torej morala navesti, kako konkretno je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zgolj zatrjevanje kršitve procesne določbe in splošna navedba, da je toženki odvzeta možnost učinkovite pritožbe in da se po nepotrebnem kopiči izdaja sodnih odločb, ne zadošča.(14)

13. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Enako je sodišče odločilo glede pritožbenih stroškov tožnice, saj je v odgovoru na pritožbo le povzela svoja dosedanja stališča (v pripravljalnih vlogah s 5. 11. 2015 in z 11. 12. 2015, glej list. št. 50, 51 ter list. št. 63 - 65), do katerih se je sodišče prve stopnje že opredelilo, takšna vloga pa ni prispevala k odločanju pritožbenega sodišča in ni bila potrebna (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Neizpodbijana dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 19. točki obrazložitve.

Op. št. (2): Iz pooblastila izhaja, da je bilo to neomejeno in lahko pooblaščenka po lastni izbiri in po potrebi pooblašča druge osebe za posamezna opravila ali celotne postopke, za katere je pooblaščena.

Op. št. (3): dr. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 459 - 461. Op. št. (4): dr. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, 2004, str. 254. Op. št. (5): ibid Op. št. (6): V vlogi z 11. 1. 2016 je toženka namreč ugovarjala le, da tožnica ni izkazala, da jo je odvetnik A. zastopal v postopku denacionalizacije (list. št. 69). Šele na drugem naroku za glavno obravnavo 18. 1. 2016 (list. št. 74 in 75) pa je toženka navedla, da ni logično, da bi odvetnik v tujini iskal dokumentacijo, saj bi to storila zavezanka (in ne upravičenka) in da pravni strokovnjaki niso nujni pooblaščenci, ker je ZUP 1986 nudil pomoč prava neuki stranki.

Op. št. (7): Sodba I Up 223/2005 23.1.2008. Op. št. (8): Po določbi prvega odstavka 62. člena ZDen mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke o premoženju, katerega denacionalizacija se zahteva nanaša, z navedbo pravnega temelja podržavljenja in pravnega temelja pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Zahtevi pa je treba priložiti tudi v drugem in tretjem odstavku 62. člena ZDen predvidene listine, ki so prav tako obvezni sestavni del zahteve za denacionalizacijo (primerjaj Sodbo I Up 218/2004).

Op. št. (9): Primerjaj sodbo I Up 1058/2005, Sodbo I Up 706/2002, Sodbo I Up 127/2001, Sodbo I Up 1302/2002, sodbo U 1448/1994 in Sodbo I Up 405/1999. Enako VSK sklep Cp 799/99 s 7.2.2000, po katerem sodišče predlagatelja pozove, da predlog za denacionalizacijo v določenem roku popravi in dopolni, če ta ne vsebuje podatkov in dokazil iz 62. člena ZDen. Če tega predlagatelj ne stori, se šteje predlog za umaknjen.

Op. št. (10): Sodba U 876/1994 z 12.6.1996. Op. št. (11): Iz slednjega izhaja, da je bilo poravnanih 15.000,00 EUR, kar povečano za zakonske zamudne obresti znaša 21.880,27 EUR. Glavnica pa je bil nato zmanjšana za znesek 423,63 EUR (oziroma skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za znesek 455,27 EUR), ki ga je tožnici dolgoval B. B. S plačilom 21.880,17 EUR so poravnali tako vse obveznosti.

Op. št. (12): V obravnavani zadevi namreč ne gre za delno ali vmesno sodbo, za katero je predvideno pridržanje stroškovne odločitve na podlagi 164. člena ZPP, saj gre za končno odločitev. Prav tako ne gre za primer po petem ali sedmem odstavku 163. člena ZPP, kjer je predvideno pridržanje odmere stroškov v primeru razglasitve sodbe ali umika tožbe oziroma drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave.

Op. št. (13): primerjaj VSL sklep I Cp 1155/2013 s 24. 4. 2013. Op. št. (14): primerjaj odločbi VIII Ips 163/2011in VSL sklep II Ip 2146/2014.