Jedro

Končna razdelitev je del stečajnega postopka. Gre za poznejšo razdelitev, ki se opravi, ko je vnovčena vsa stečajna masa. Če razdelitvena masa zadošča za poplačilo vseh nezavarovanih terjatev, se del razdelitvene mase, ki ni potreben za plačilo nezavarovanih terjatev, z načrtom končne razdelitve razdeli družbenikom dolžnika v razmerju z njihovimi deleži. Stečajnemu upravitelju z začasno odredbo ni mogoče odrejati drugačnega ravnanja, kot ga predpisuje stečajni zakon.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, kjer je upnik zahteval, da se toženčevemu (dolžnikovemu) dolžniku - družbi v stečaju, in stečajnemu upravitelju prepove, da tožencu (dolžniku) ali komurkoli drugemu iz stečajne mase v postopku stečaja pred stečajnim sodiščem izplača njegovo terjatev do višine 7.047,43 EUR, dolžniku pa se prepove sprejetje izpolnitve te terjatve ali njena izterjava (točka I izreka). Ugodilo je predlogu za plačilo varščine (zaradi neizkazanosti verjetnosti terjatve) za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencu (dolžniku) prepoveduje razpolagati s terjatvijo, ki jo ima kot edini družbenik družbe v stečaju iz naslova razdelitvene mase v stečajnem postopku do višine 7.047,43 EUR (točka II izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper I. točko sklepa. Pritožbenih razlogov ne konkretizira. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s plačilom stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je predlagano izvršilno sredstvo v razmerju do stečajnega upravitelja primerno in ustrezno. Z njim je mogoče doseči namen zavarovanja terjatve. Pravice in obveznosti so z zakonom določene tudi v drugih pravnih razmerjih, v katere je mogoče začasno poseči (plačilni bančni promet). Z začasno odredbo sodišča je mogoče začasno prepovedati izvedbo določenih ravnanj drugim državnim organom, saj imajo vsi svoje pristojnosti določene z zakonom. Sodišče se sklicuje na neprimerljivo sodno prakso (I Cp 2534/2015) in na prakso, ki je ni v javnem registru (I Cp 1880/2013). Ključna značilnost sredstva zavarovanja je ravno v tem, da se začasno zadrži obstoječe stanje, dokler o njem ni pravnomočno odločeno. Ne gre za prejudiciranje delitve stečajne mase, še toliko bolj v tem primeru, ko se bo stečajna masa kljub izdani začasni odredbi še vedno razdelila upnikom skladno z zakonom. Terjatev, na katero meri predlog, nastopi na koncu, ko je stečajna masa že dejansko razdeljena in je postopek dejansko že končan. Dolžnik kot edini družbenik bo dobil preostala denarna sredstva. Gre za izvedbo zadnjega plačila, ko so ostali upniki in stroški postopka že poplačani. Stečajni postopek se dejansko lahko zaključi, saj se samo za ta del denarnih sredstev predlaga, da jih do končne odločitve v tem pravdnem postopku zadrži stečajni upravitelj na svojem računu. Povzema določbo 373. člena ZFPPIPP.1 Gre za denarno pravico - terjatev - izplačilo preostalih denarnih sredstev dolžniku, ki po svoji vsebini in naravi ne sodi več v stečajna pravila. Upoštevaje 129. člen ZGD-12 je lahko predmet zavarovanja. V nadaljevanju kot zmotno graja oceno, da ni uspel izkazati verjetnosti terjatve. Sodišče ni upoštevalo predloženih dokazov. Kontradiktornost bo zagotovljena v ugovornem postopku. Sodišče neutemeljeno ni odločalo o verjetnosti obstoja terjatve na podlagi doslej zbranega predloženega gradiva in se nepravilno ni ukvarjalo z ostalimi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po 270. členu ZIZ.3

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik od toženca v pravdi zahteva plačilo denarnega zneska. V zavarovanje svoje denarne terjatve je predlagal izdajo začasne odredbe na način, da se toženčevemu dolžniku (družbi v stečaju) in stečajnemu upravitelju prepove, da tožencu ali komurkoli drugemu iz stečajne mase izplačata toženčevo terjatev do vtoževane višine upnikove terjatve, tožencu pa se prepove sprejetje izpolnitve te terjatve ali njegova izterjava. Predlog ni meril na zadržanje dela razdelitvene mase, ki je potreben za plačilo nezavarovanih terjatev, pri stečajnem upravitelju, kot protispisno trdi pritožba. V okviru in mejah podanega predloga je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog s predlagano vsebino posega v kogentno ureditev stečajnega postopka oziroma delitev sredstev iz stečajne mase, ki je v celoti urejeno z zakonom. Presodilo je, da prepoved izplačila sredstev iz stečajne mase tretjim in tožencu ni ustrezno sredstvo zavarovanja, ker za tako odredbo ni podlage v zakonu. Predlog s tako vsebino je zavrnilo.

5. Odločitev je pravilna in v točki 11 obrazložena s pravilnimi in popolnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje in jih pri odgovoru na neutemeljene pritožbene navedbe lahko le ponovi. Za zavarovanje denarne terjatve lahko sodišče izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 271. člena ZIZ), pri čemer zakon le primeroma navaja mogočo vsebino začasnih odredb. Po ustaljenih stališčih sodne prakse, na katere se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, pa ne gre za ustrezno zavarovanje, če vsebina začasne odredbe, tako kot v obravnavanem primeru, nasprotuje zakonskim določbam, ki predpisujejo določeno ravnanje sodišča ali državnega organa v določenem postopku. Kadar je postopek - ravnanje sodišča oziroma državnega organa - v celoti predpisano oziroma urejeno z zakonom, mu sodišče v postopku zavarovanja ne more naložiti, naj ravna drugače, kot predpisuje zakon, razen, če ima za tako odredbo izrecno pravno podlago v Ustavi ali zakonu.4 Gre za primerljivo zadevo kot v primeru II Cp 2534/2015, na katero je opozorilo sodišče, in z zadevo I Cp 1800/2003 z dne 17. 7. 2013, na katero se sklicuje tudi teorija.5 Pomotni zapis opravilne številke navedenega judikata (I Cp 1880/2013, namesto pravilno - 1800/2013) na pravilnost odločitve ni vplival. 6. Ključna je pravilna ugotovitev, da je predlog s predlagano vsebino posegel v kogentno ureditev stečajnega postopka oziroma delitev sredstev iz stečajne mase, kot je določena v 373. členu ZFPPIPP. Končna razdelitev je del stečajnega postopka. Gre za poznejšo razdelitev, ki se opravi, ko je vnovčena vsa stečajna masa. Če razdelitvena masa zadošča za poplačilo vseh nezavarovanih terjatev, se del razdelitvene mase, ki ni potreben za plačilo nezavarovanih terjatev, z načrtom končne razdelitve razdeli družbenikom dolžnika v razmerju z njihovimi deleži. Trditev in dokazov, da je bil v obravnavanem primeru načrt končne razdelitve že izdan, ni bilo. Zmotno je pritožbeno naziranje, da denarna pravica izplačila preostalih sredstev dolžniku (kot družbeniku) družbe v stečaju, ne sodi več pod pravila stečajnega postopka. Tudi način izplačila preostanka razdelitvene mase, ki ni potreben za plačilo nezavarovanih terjatev, je kot del stečajnih pravil predpisan v drugem odstavku 373. člena ZFPPIPP, ki ga z začasno odredbo v drugem postopku ni mogoče obiti. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da razmerje med stečajnim upraviteljem in tožencem ni civilnopravno razmerje. Stečajni upravitelj kot organ, ki vodi stečajni postopek, ni dolžnik družbenika družbe v stečaju. Družbenik tudi ni upnik stečajnega dolžnika, do njega nima obligacijskih pravic in v stečajnem postopku ni varovan kot upnik. Premoženjsko (koroporacijsko) pravico do ustreznega dela preostanka premoženja pridobi šele po uspešno izvedenem stečajnem postopku, ko in če ga po poplačilu upnikov stečajnega dolžnika še kaj ostane, pri čemer pa mora biti tudi ta njegova pravica ugotovljena v okviru stečajnega postopka z ustrezno odločbo (načrt končne razdelitve).6 Navedena pravila stečajnega postopka so kogentna. Stečajnemu upravitelju z začasno odredbo ni mogoče odrejati drugačnega ravnanja, kot ga predpisuje stečajni zakon. Ne gre za primerljivo pravno razmerje s plačilnim bančnim prometom, na katerega se sklicuje pritožba. Postopek zavarovanja in izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet sta namreč posebej predpisana v ZIZ.

7. Ker ni bilo predlagano ustrezno sredstvo zavarovanja, je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnjen. Zato se tudi pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pogojev za izdajo začasne odredbe. Spričo pritožbene navedbe, da ne izpodbija sklepa o plačilu varščine, tudi ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe o verjetnosti terjatve.

8. Ker je izpodbijani sklep v izpodbijani točki I pravilen in ni obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP7 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

1 Zakon o finančnem poslovanju, v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. list RS, št. 126/07 s spremembami. 2 Zakon o gospodarskih družbah, Ur. list RS, št. 42/2006 s spremembami. 3 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 51/1998 s spremembami. 4 Primerjaj VSL II Cp 303/2014 z dne 2. 4. 2014. 5 Glej: Pogorelčnik Vogrinc, N., v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 244. 6 Primerjaj sklep VS RS III Ips 88/2018 z dne 22. 1. 2019. 7 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.